• Natisni

OPOMBE K ODLOMKU 1 Mz 39 - 41

39. poglavje

2    GOSPOD pa je bil z Jožefom: obrazec, ki govori, da Bog ne zapušča pravičnega, čeprav je suženj v tuji deželi.

5    zaradi Jožefa: po piščevi teologiji Bog blagoslavlja poleg svojega izbranca tudi tiste, s katerimi je ta povezan; prim. 30,27.

6b–20       Pripoved o tem, kako hoče gospodarjeva žena zapeljati Jožefa, zelo spominja na egiptovsko zgodbo z enakim motivom. Tam gre za mladeniča, ki ga hoče zapeljati žena starejšega brata.

14  Hebrejca: Egipčani so bolj poznali širšo skupino z imenom Hebrejci kakor pa Izraelce, zato se ta izraz pogosto uporablja v egiptovskem okolju. O pomenu gl. op. k 14,13.

 40. poglavje

1    točaj in pek: ustrezna izraza najdemo v egiptovski upravi kot »tisti, ki pokuša vino« in »tisti, ki peče kolače«. Službi sta bili zaupni, ne pa nujno politični.

4b–23       Sanje je imel Jožef (pogl. 37), pozneje jih je imel faraon (pogl. 41), tu pa pomenljivo sanjata zaprta dvorjana. Tako so sanje, ki razodevajo prihodnje dogodke, osrednji motiv »Jožefove zgodbe«.

8    razlage od Boga: za pisca je značilno, da se Jožef pri razlaganju sanj sklicuje na Boga.

19  povzdignil tvojo glavo: ista besedna zveza kakor pri točaju v v. 13, a s popolnoma drugačnim pomenom.

20  povzdignil glavo: besedna igra z dvojnim smislom; prim. v. 13.19.

41. poglavje

4    požrle: to, da krave požirajo krave in žitni klasi použivajo klase (prim. v. 7), ni naravno dogajanje. Da kot sanjska podoba pomeni nekaj slabega, ni bilo težko uganiti, toda kaj naj bi bilo napovedano húdo, je bilo težje vprašanje.

8    čarovnike in modrijane: hebr. beseda za čarovnike je gotovo egipčanskega izvora in pomeni ›duhovniki glavni bralci‹. Modrijani so bili visoki uradniki, učitelji v šolah za dvorne uradnike, zdravniki itd. Obe skupini sta sestavljali stan učenjakov tistega časa in njihova naloga je bila odgovarjati na faraonova vprašanja.

16  Bog bo odgovoril gl. op. k 40,8.

38  Božji duh je dar, ki ga sicer dobi izraelski kralj ob maziljenju. Ta duh mu daje moč, da rešuje deželo (prim. 1 Sam 10,6; 11,6; 16,13). Tu se pripisuje modremu ministru (prim. Dan 4,15; 5,11–14).

42  pečatni prstan: take prstane so nekoč izročali ob slovesnem umeščanju uradnikov.

43  Priklonite se: v hebr. ena beseda, ki je najbrž egipčanskega izvora in je njen pomen negotov, zato razlike med prevodi.

44  ne roke ne noge: pretiravanje, ki poudarja skoraj neomejeno Jožefovo oblast.

45  Cafenát Panéah: težko je ugotoviti, kaj je to ime pomenilo v egipčanskem jeziku; navadno ga prevajajo kot ›bog govori in on živi‹. – Asenáto: ime pomeni ›tista od boginje Neit‹. – duhovnika v Onu: za tako visok položaj so dali Jožefu ženo iz najvišjega družbenega razreda. On je bilo znamenito svetišče v Heliopolisu blizu današnjega Kaira.

51  dal pozabiti ali pisal v dobro; s tem ko sina imenuje Manáse, Jožef pove, da sprejema sedanjo srečo kot nadomestilo za prestano gorje.

52  Efrájim lahko razložimo s hebr. glag., ki pomeni ›roditi sad‹.

 

RAZLAGA ODLOMKA 1 Mz 39 - 41

Starozavezni liki so nosilci Božje volje, pa vendar zmotljivi, podvrženi nesreči in ponižanju – in sredi nesreče in ponižanja se skoz njihovo delovanje in govorjenje razodeva Božja vzvišenost. Med njimi skoraj ni nobenega, ki ne bi, kakor Adam, zapadel najglobljemu ponižanju – in skoraj nobenega, ki ne bi bil vreden osebnega občevanja z Bogom in osebnega Božjega navdiha. Adam je resnično povsem zavržen, Jakob resnično ubežnik, Jožef resnično v jami in potem naprodaj kot suženj. Toda njihova veličina, ki se dviguje iz ponižanja, je blizu nadčloveškemu in je odslikava Božje veličine.

Pregled interpretacij svetopisemske zgodbe o Jožefu iz Egipta (1 Mz 37–50) hitro pokaže, da je v tej zgodbi v vseh obdobjih razlagalce, pesnike in pisatelje privlačilo nasprotje v etičnem oziroma neetičnem ravnanju oseb, kakor se kaže v njihovih dialogih in v nebesedni govorici njihovega čustvovanja in ravnanja.

Med najvidnejšimi nasprotji so poudarjali Jožefovo zvestobo, zaupanje in zavezanost resnici na eni ter zavist in izdajstvo njegovih bratov na drugi strani; Jožefovo stanovitnost, ki ne popusti ob zapeljevanju poročene žene, ter Potifarkino nezvestobo in maščevalnost; Jožefov vzpon na oblast, ki mu ponudi priložnost za maščevanje, in njegovo odpuščanje bratom.

Jožefova zgodba, zapisana v versko--kulturnem kontekstu Stare in Nove zaveze, je bila številnim literarnim avtorjem vir navdiha za razumevanje specifično bibličnega pojmovanja Boga in človeka: Bog je stvarnik vsega in gospodar vesolja, človek pa išče in razvija svoj osebni odnos do Boga in do človeka ter verjame in sledi skritemu božjemu načrtu. Razumevanje narave Boga in človeka v tej zgodbi omogoča razumevanje razmerja med močjo in šibkostjo. Pokaže, da merila presojanja moči in šibkosti niso materialna in družbena, temveč moralna. Šibkost egiptovskega Jožefa je v resnici ves čas le navidezna, moč prejema v osebnem stiku z Bogom, ki v njem v najglobljem ponižanju − v jami, v položaju sužnja, v sramotnem in nezasluženem položaju ječe – utrjuje ponižnost in zaupanje, da vsi ti dogodki niso naključni, temveč potekajo v perspektivi božjih načrtov, v previdnosti in modrosti, ki jih ima z njim »skrita roka v nebesih«.


Ellen G. White: Očaki in preroki – Jožef v Egiptu

Jožef je s svojimi lastniki potoval v Egipt… Plašno je zrl v prihodnost. Kakšna sprememba v okoliščinah - iz nežnega cenjenega sina v preziranega in nebogljenega sužnja! Kakšna bo usoda tega samega dečka brez prijateljev v tuji deželi, kamor so ga vodili?

Ampak po Božji previdnosti mu je bila celo ta izkušnja v blagoslov. V nekaj urah je spoznal to, česar drugače v nekaj letih ne bi mogel. Njegov oče, ki je bil močan in nežen kakor njegova ljubezen, mu je s pristranskostjo in prizanesljivostjo škodoval. Ta nemodra naklonjenost je razjezila brate in jih izzvala h krutemu dejanju, zaradi česar se je moral ločiti od doma...

Potem so se njegove misli usmerile k očetovemu Bogu. V otroštvu so ga učili, da ga ljubi in se ga boji. Pogosto je v očetovem šotoru poslušal zgodbo o prikazni, ki jo je Jakob videl, ko je zbežal z očetovega doma kot ubežnik in izgnanec. Povedano mu je bilo o Gospodovih obljubah Jakobu in kako so se izpolnile - kako so ga v uri potrebe prišli Božji angeli poučit, tolažit in zaščitit. Zvedel je o Božji ljubezni, s katero je ljudem priskrbel Odrešenika. Zdaj so vsi ti dragoceni nauki živo stali pred njim. Jožef je veroval, da bo Bog njegovih očetov njegov Bog...

Njegovo srce je bilo vznemirjeno, ko se je odločil, da se bo izkazal zvest Bogu - da bo v vseh okoliščinah ravnal kakor podložnik Kralja nebes. Gospodu bo služil z nerazdeljenim srcem. S preizkušnjami in s svojo usodo se bo srečeval pogumno in vsako dolžnost bo opravil zvesto… Njegova strašna nesreča ga je spremenila iz razvajenega otroka v pazljivega, pogumnega in prisebnega moškega.

Ko so prispeli v Egipt, so Jožefa prodali Potifarju, poveljniku kraljeve straže. V njegovi službi je ostal deset let. Tu je bil izpostavljen skušnjavam, ki so bile vse prej kot navadne. Bil je sredi malikovalstva. Češčenje lažnih bogov je spremljal ves kraljevi blišč, ki so ga podpirali bogastvo in kultura najbolj izobraženih narodov, ki so takrat obstajali. Vendar je Jožef ohranil svojo preprostost in zvestobo Bogu…

"A Gospod je bil z Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči. ... In njegov gospodar je videl, da je Gospod z njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v njegovi roki." (1 Mz 39,2.3) Potifarjevo zaupanje v Jožefa je vsak dan naraščalo in končno ga je povišal v svojega oskrbnika, ki je imel popoln nadzor nad vsem njegovim imetjem. "Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovi roki, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival." (1 Mz 39,6)

 Vidna blaginja, ki je spremljala vse, kar je bilo položeno v Jožefovo oskrbo, ni bila sad neposrednega čudeža, ampak je marljivost, skrbnost in delavnost kronal božanski blagoslov. Jožef je svoj uspeh pripisal Božji naklonjenosti in celo njegov malikovalski gospodar je sprejel to kot skrivnost njegovega neprimerljivega uspeha. Seveda brez odločnih, dobro načrtovanih prizadevanj nikoli ne bi dosegel uspeha. Bog je bil poveličan z zvestobo svojega služabnika…

Jožefova vera in poštenost pa sta morali biti preizkušeni v ognju preizkušnje. Žena njegovega gospodarja si je prizadevala zapeljati mladeniča, da bi prestopil Božji zakon. Do zdaj je ostal neomadeževan pred mrgolečo pokvarjenostjo v poganski deželi, ampak kako se bo spopadel s to nenadno, močno in zapeljivo skušnjavo? Jožef je dobro vedel, kaj bo posledica odpora. Na eni strani so bili prikrivanje, naklonjenost, užitki in nagrade; na drugi pa sramota, ječa in mogoče smrt. Njegovo prihodnje življenje je bilo odvisno od trenutne odločitve. Ali bo zmagalo načelo? Ali bo Jožef še vedno zvest Bogu? …

Jožefov odgovor odkriva moč verskega načela. Ni želel izdati zaupanja svojega pozemskega gospodarja in bo ne glede na posledice ostal zvest svojemu nebeškemu Gospodarju. Pod budnim očesom Boga in svetih angelov si mnogi prisvojijo prednosti, za katere pred soljudmi ne bodo krivi, toda Jožefova prva misel je bila o Bogu. Rekel je: "Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?" (1 Mz 39,9)

Če bi gojili stalni vtis, da Bog vidi in sliši vse, kar naredimo in rečemo, ter hrani zvest zapis o naših besedah in dejanjih in da bomo odgovarjali za vse, bi se bali grešiti. Mladi naj si zapomnijo, da so v Božji navzočnosti, kjer koli so. Noben del našega vedenja ne ostane neopažen. Pred Najvišjim ne moremo skriti svojih poti. Čeprav so človeški zakoni občasno strogi, se jih prestopa, ne da bi bilo to odkrito, in zato ostanejo prestopki nekaznovani. Z Božjim zakonom pa ni tako. Tudi najtemnejša polnočna tema ne more prekriti krivde. Lahko se mu zdi, da je sam, vendar obstaja za vsako delo nevidna priča. Božanskemu nadzoru so odprti vsi srčni vzgibi. Vsako dejanje, vsaka beseda, vsaka misel je natančno zabeležena, kakor da bi bila na svetu samo ena oseba in bi bila pozornost nebes osredotočena nanjo.

Jožef je zaradi svoje poštenosti trpel, saj se je njegova zapeljivka maščevala tako, da ga je obtožila za gnusni zločin, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Ko bi Potifar verjel ženinim obtožbam zoper Jožefa, bi mladi Hebrejec umrl, vendar sta bili skromnost in poštenost, ki sta bili v celoti značilni za njegov značaj, dokaz njegove nedolžnosti. Da pa bi bil rešen ugled gospodarjeve hiše, je bil prepuščen sramoti in jetništvu.

Sprva so ječarji z Jožefom ravnali izredno strogo. Psalmist pravi: "Njegove noge so vklenili v spone, železo ga je stiskalo do duše, do časa, ko se je uresničila njegova beseda: Gospodov govor ga je bil prečistil." (Ps 105,18.19) Jožefov pravi značaj pa je svetil celo v temi ječe. Odločno se je držal svoje vere in potrpežljivosti. Njegova leta zveste službe so bila poplačana najbolj kruto, pa se kljub temu ni prepustil čemernosti ali nezaupljivosti. Imel je mir, ki prihaja iz nedolžne vesti, zato je svoj primer zaupal Bogu. Ni razglabljal o lastnih napakah, temveč je pozabil svojo žalost tako, da je poskusil ublažiti žalost drugih. Celo v ječi je našel delo, ki ga je bilo treba opraviti. Bog ga je v šoli trpljenja pripravljal za večjo uporabnost, Jožef pa ni zavrnil potrebne vzgoje. Ko je bil v ječi priča posledicam zatiranja, tiranije in zločina, je spoznal nauke o pravičnosti, naklonjenosti in usmiljenju, ki so ga pripravili, da je svojo oblast uporabljal modro in sočutno.

Jožef je postopno pridobival zaupanje jetniškega čuvaja, da mu je končno zaupal pregled nad vsemi jetniki. Vloga, ki jo je odigral v ječi - neoporečno vsakdanje življenje in sočutje do teh v težavah in nesreči - mu je odprla pot za prihodnjo blaginjo in čast. Vsak žarek svetlobe, ki ga razlijemo na druge, se odbije na nas. Vsaka prijazna in sočutna beseda, ki jo spregovorimo žalujočemu, vsako dejanje, ki osvobodi zatirane, vsak dar potrebnim bo obrodil blagoslove dajalcu, če ga spodbuja pravi motiv.

Glavni kraljevi pek in točaj sta bila vržena v ječo zaradi žalitve in prišla sta v Jožefovo oskrbo. Ko sta bila neko jutro videti zelo žalostna, ju je Jožef prijazno vprašal po vzroku. Povedala sta mu, da je vsak od njiju sanjal izredne sanje, katerih pomen sta si zelo želela izvedeti. Jožef je rekel: "Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim." (1 Mz 40,8) Ko mu je vsak povedal svoje sanje, je Jožef spoznal, da so pomembne. V treh dneh bo točaj vrnjen na svoj položaj in bo faraonu podajal čašo kakor prej, pek pa bo po kraljevem ukazu usmrčen. V obeh primerih se je zgodilo, kakor je bilo povedano.

Kraljevi točaj je Jožefu izrazil najglobljo hvaležnost za razveseljivo razlago njegovih sanj in za prijazna dela, ki mu jih je storil. Pozneje mu je Jožef najbolj ganljivo povedal o tem, da je sam nepravično zaprt, in ga prosil, naj v povračilo njegov primer predstavi kralju. Rekel je: "Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše; zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz Hebrejske dežele, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico." (1 Mz 40,14.15) Glavni točaj je videl, da so se sanje izpolnile do potankosti. Ampak ko si je ponovno pridobil kraljevo naklonjenost, je pozabil na svojega dobrotnika. Jožef je ostal v ječi še dve leti…

Božanska roka pa se je odločila odpreti vrata ječe. Egiptovski kralj je neko noč sanjal dvoje sanj, ki so na videz kazale na isti dogodek in so napovedovale veliko katastrofo. Ni mogel določiti njihovega pomena, in so kar naprej obremenjevale njegov um. Magi in modreci njegovega kraljestva mu jih nikakor niso mogli razložiti. Kraljeva zaskrbljenost in žalost sta naraščali, po njegovem dvoru pa se je razširil strah. Splošna vznemirjenost je spomnila glavnega točaja na njegove sanje. Skupaj s tem se je spomnil Jožefa in vest ga je zapekla zaradi njegove pozabljivosti in nehvaležnosti. Takoj je kralja obvestil, kako je njegove in pekove sanje razložil hebrejski jetnik in da so se napovedi izpolnile.

Za faraona je bilo ponižujoče odvrniti se od magov in modrecev svojega kraljestva ter se posvetovati s tujcem in sužnjem, vendar je bil pripravljen sprejeti tudi najnižjega služabnika, da bi bil njegov obremenjen um olajšan. Nemudoma so poslali po Jožefa. Ta je slekel jetniško obleko in se obril, saj so njegovi lasje v času sramote in zapora zelo zrasli. Potem je bil pripeljan pred kralja.

"Tedaj reče faraon Jožefu. Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš. Odgovori pa Jožef faraonu in reče: To ni moja reč. Bog bo odgovoril, kar je v srečo faraonu." (1 Mz 41,15.16) Jožefov odgovor kralju kaže njegovo ponižnost in vero v Boga. Skromno je odklonil čast, da ima sam najvišjo modrost. "To ni moja reč." Samo Bog lahko razlaga take skrivnosti.

Razlaga je bila tako razumna in skladna in način podajanja tako zdrav in spreten, da ni bilo mogoče dvomiti o njeni pravilnosti. Toda komu naj se zaupa izvršitev načrta? Od modrosti te izbire je odvisna ohranitev naroda. Kralja so mučile težave. Nekaj časa je razmišljal o imenovanju. Po glavnem točaju je vladar spoznal Jožefovo modrost in razsodnost pri gospodarjenju v ječi. Bilo je očitno, da vsebuje upravno sposobnost višje kakovosti… V vsem kraljestvu je bil Jožef edini obdarjen z modrostjo, da bi opozoril na nevarnost, ki je grozila kraljestvu, in na potrebne priprave, da se pripravijo nanjo. Kralj je bil prepričan, da je Jožef najbolj usposobljen za izvršitev načrtov, ki jih je predlagal. Bilo je očitno, da je bila z njim božanska moč in da med kraljevimi državnimi uslužbenci ni bilo nikogar, ki bi bil tako zelo sposoben opraviti z narodnimi zadevami v tej težavi. Dejstvo, da je bil Hebrejec in suženj, ni bilo pomembno, ko pa so bili na drugi strani tehtnice njegova modrost in zdravo razsojanje. Kralj je vprašal svoje svetovalce: "Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem Božji Duh?" (1 Mz 41,38)

"Postavil ga je za gospoda svoji družini in za poglavarja vsej svoji posesti, da bi zvezoval njegove kneze po svoji volji in učil modrosti njegove starešine." (Ps 105,21.22) Iz ječe je bil Jožef povišan v vladarja čez vso Egiptovsko deželo. To je bil časten položaj, toda poln težav in nevarnosti. Človek ne more stati na visokem položaju brez nevarnosti. Kakor vihar ne poškoduje najnižjih cvetic v dolini, medtem ko izkorenini visoka drevesa na gorskih vrhovih, tako lahko skušnjave, ki spremljajo posvetni uspeh in čast, potegnejo v jamo tiste, ki so ohranili poštenost v skromnem življenju. Jožefov značaj pa je zdržal preizkušnje enako v nadlogi kakor v blaginji. Enako zvestobo je izkazoval Bogu, ko je stal na faraonovem dvoru in ko je bil v ječi. Še vedno je bil tujec v poganski deželi, ločen od svojih sorodnikov, ki so častili Boga. Popolnoma pa je verjel, da njegove korake usmerja božanska roka, in v nenehnem zanašanju na Boga je zvesto opravljal dolžnosti svojega položaja. Po Jožefu se je pozornost kralja in pomembnih Egipčanov usmerila na resničnega Boga, in čeprav so se držali malikovalstva, so se naučili spoštovati načela, ki sta jih razodela življenje in značaj Jahvejevega častilca.

Kako je Jožefu uspelo biti tako trden v značaju, pošten in moder? V mlajših letih je raje upošteval dolžnost kakor nagnjenje. Mladeničeva poštenost, preprosto zaupanje in plemenita narava so obrodili sad v dejanjih, ko je postal mož. Čisto in preprosto življenje sta prispevala k živahnemu razvoju telesnih in umskih moči. Občestvo z Bogom po njegovih delih in razmišljanje o vzvišenih resnicah, ki so bile zaupane dedičem vere, so povzdignili in oplemenitili njegovo duhovno naravo, razširili in okrepili um, kakor ga ne bi moglo nobeno drugo proučevanje. Zvesta pozornost vsem dolžnostim od najnižjih do najvišjih ravni je vzgojila moč za najvišjo službo. Kdor živi v skladnosti s Stvarnikovo voljo, si zagotovi pravilen in plemenit razvoj značaja. "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28)

Le malo jih je, ki spoznajo vpliv malih življenjskih stvari na razvoj značaja. Prav nič ni res majhno, s čimer imamo opraviti. Različne okoliščine, s katerimi imamo dan za dnem opraviti, so določene, da preizkusijo našo zvestobo in nas usposobijo za večje naloge. Z vdanostjo načelu v izvrševanju vsakdanjega življenja se um privadi držati zahtev dolžnosti nad zadovoljstvom in nagnjenji. Tako vzgojen um ne omahuje med pravilnim in nepravilnim, kakor trepeče trs v vetru, temveč je predan dolžnosti, ker se je vzgojil, da se bo ravnal po zvestobi in resnici. Z zvestobo v najmanjših stvareh pridobijo moč, da bodo zvesti v večjih.

Pošten značaj je vrednejši kakor zlato. Brez tega se ne more nihče dvigniti do visokega položaja. Vendar se značaj ne podeduje. Ne more se ga kupiti. Moralna izvrstnost in dobre duševne kakovosti niso sad naključja. Najdragocenejši darovi nimajo vrednosti, če niso izkoriščeni. Izoblikovanje plemenitega značaja je življenjsko delo in mora biti sad marljivega in vztrajnega truda. Bog daje priložnosti, uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili…

 

MISLI OB ODLOMKU 1 Mz 39 - 41

1)      Jožef je postavil Boga v središče svojega življenja. – Ko ga Potifarjeva žena skuša zapeljati, Jožef ve, da je odgovoren pred Bogom (39,9).In pozneje, v ječi, Bogu pripiše vse zasluge za svojo sposobnost razlaganja sanj (40,8). Jožef Boga postavi v središče svojega življenja – to mu odpre povsem nov pogled in mu da moč za soočenje s težavami.

2)      Jožef je zaupal Bogu. – Na zunaj se Jožefovo življenje zdi kot popolna zmešnjava, toda v resnici Bog drži vse v svojih rokah (39,2.21). Krizni časi nam omogočajo, da poglobimo svoj odnos z Bogom. Seveda si ne želimo težav, toda te nam pogosto ponujajo najboljše priložnosti za rast v veri. Da bi te priložnosti izkoristili, moramo zaupati, da ima Bog svoj načrt: ne le takrat, ko vse teče gladko, ampak tudi kadar ni tako.

 

VZPOREDNA MESTA (Reference)

39. poglavje

1–2            Ps 105,16–23    Mdr 10,13–14     Apd 7,9

3                26,3                   1 Sam 18,14        Ps 1,3

5                30,27

7                1 Sam 16,12      Prg 7,10–23         Prd 7,26     1 Kor 6,9.13

9                2 Sam 12,13      Ps 51,6

12              Prg 5,3–8

15              DanD 3,24

21              Ps 105,18–21    106,46

23              39,5–6

40. poglavje

2                Prg 16,14          19,12

4                41,11–13

8                41,15–16           Dan 2,11.28

15              37,28                 39,20

20              Mr 6,21

23              Zah 3,26            Prd 9,15–18

41. poglavje

8                2 Mz 7,11.22     Dan 2,1–2       5,7

9                40,1.23

14              1 Sam 2,8          Ps 105,20–21                   Prg 16,13      Dan 2,25

Apd 7,10

16              40,8                   Dan 2,11.28        Mt 10,20        2 Kor 3,5

25              Iz 43,9.12          44,7                      Am 3,7          Dan 2,28

27              2 Kr 8,1

32              Iz 46,10

33              5 Mz 1,13

38              DanD 3,45

40              Prg 22,29

42              Est 3,10             8,2.15                  Dan 5,7.29

45              46,20               51–52

54              Ps 105,16        Apd 7,11

55              Jn 2,5