• Natisni

OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 37

To poglavje in poglavja do konca 1 Mz, razen pogl. 38, sestavljajo »Jožefovo zgodbo«. Odgovarja na vprašanje, kako so predniki Izraelcev prišli v Egipt. Po Božji previdnosti enajsti Jakobov sin v Egiptu iz sužnja postane podkralj. Tako lahko očeta in brate povabi v Egipt in jim tam zagotovi udobnejše življenje, kakor so ga imeli v Kánaanu. Po teoriji o »virih« J kot glavnega med brati prikazuje Juda, E pa poudarja prvorojenca Rubena. Sicer pa se zdi, da v tem posrečenem zlitju izročil v enotno slovstveno mojstrovino prevladujejo izročila severnih rodov, ki so tesneje povezana z Jožefom – Manáseja in še posebno Efrájima, kakor je bilo ime Jožefovima sinovoma. K tem je treba šteti še Benjaminov rod, ki sta si ga lastila tako severna kakor južna skupina izraelskih rodov.

2    zgodba (hebr. toledót) gl. op. k 2,4a.

3    Izrael je drugo ime za Jakoba; prim. 32,29. – dolgo suknjo z rokavi: negotov prevod. Vsekakor gre za oblačilo, kakršno so nosili ljudje iz višjih krogov; prim. 2 Sam 13,18.

11  si je stvar zapomnil: oče je sicer pograjal Jožefa, vendar ni izključil možnosti, da so sanje od Boga in se bodo uresničile.

17  Dotán leži ok. 30 km severno od Sihema.

19  sanjač db. gospodar sanj.

25  kozlinec, mastiko in ladan: to so dišave rastlinskega porekla, ki jih prevajajo različno. Včasih so posamezne dišave naredili iz smol ali olj različnih rastlin. Egipčani so te snovi zelo cenili in jih uporabljali predvsem za zdravljenje in za balzamiranje trupel. Lat. imena domnevnih rastlin so Astragalus tragacantha, Pistacia lentiscus in Cistus salviifolius.

28  dvajset srebrnikov gl. op. k 20,16. Po 3 Mz 27,5 je bila ta vsota cenilna vrednost za mladeniča.

34  O teh izrazih žalovanja prim. 2 Sam 3,31; 1 Kr 21,27. Verjetno so odtrgali le kos obleke.

35  žalujoč pojdem: to je nasprotje od srečne starosti, »nasičene z dnevi«; prim. 25,8; 35,29.

36  Potifárju: verjetno gre za transkripcijo egipčanskega imena Pa-di-pa-Re ›tisti, ki ga daje Ra‹. – faraonovemu gl. op. k 12,15. – dvorjanu, načelniku telesne straže: pomen obeh izrazov je negotov, vsekakor pa pomenita službo visokega uradnika na kraljevskem dvoru.

 

RAZLAGA ODLOMKA 1 Mz 37

Povzetek celotne zgodbe: Svetopisemska zgodba o Jožefu in njegovih bratih (1 Mz 37–50) je najdaljša in najbolj natančno izdelana strnjena biografija in umetniška stvaritev v Svetem pismu. Pripoved preplavlja zavest, da Bog bdi nad človeškim življenjem in usmerja zgodovinske dogodke. Celotna zgodba priča o zmagi moralnih vrednot in duhovne moči sredi spremenljivih dogodkov in hipnih življenjskih priložnosti. Bog s svojo milostjo vodi odločitve človeškega srca, ki se v neomajnem zaupanju Božjemu glasu izogne različnim skušnjavam, zlasti maščevalnosti, neguje usmiljenje in skrbi za moralno slabotnejše ljudi. Božja previdnost ustvarja rezultat, na katerega nobena od delujočih oseb ni pomislila. Osrednje spoznanje je tako izraženo na koncu: »Hoteli ste mi sicer storiti hudo, Bog pa je to obrnil na dobro« (1 Mz 50,20; prim. 45,5–7). Vse je podvrženo tej višji modrosti. Jožefov idealni značaj in izjemni uspeh sta ponudila veliko gradiva umetnikom, ki so svetopisemsko zgodbo uporabili, da bi poudarili različne socialne, verske in politične ideje. Med največje literarne obravnave vseh časov sodi roman Thomasa Manna o Jožefu in njegovih bratih (Joseph und seine Brüder), ki je v letih 1933–1943 nastal v štirih knjigah.

Pripoved o Jožefu iz Egipta (1 Mz 37–50) je sestavljena iz treh delov. Prvi del zgodbe (pogl. 37 in 39–41) ima več tematsko-motivnih enot: pripoved o Jožefovi prostodušni zaupljivosti in o slepi zavisti njegovih bratov, zaradi katere se odločijo, da se ga tako ali drugače znebijo (pogl. 37); poročilo o poskusih Potifarjeve žene, da Jožefa zapelje, in o njenem maščevanju, ko jo suženj Jožef zavrne (pogl. 39); pripoved o Jožefovem daru razlaganja sanj, ki mu omogoči vzpon na faraonovem dvoru (pogl. 41). V drugem delu (42–45) se pripoved osredotoči na obdobje »sedmih suhih let«, ki so člane Jakobove družine prisilila, da so možnosti za preživetje iskali v Egiptu. Tako se egiptovski Jožef na dvoru sreča s svojimi obubožanimi brati, ki so primorani, da prosijo za milost. Tretji del pripovedi (pogl. 46–50) govori o naselitvi Jakobove družine v Egiptu in o Jožefovemu odpuščanju bratom, ki jim je stiska pomagala omehčati srce, da se je v njih prebudila vest (50,18–21).

V Jožefovih besedah krivičnim bratom ob koncu pripovedi se razkrije ključ za razlago celotne zgodbe: »Hoteli ste mi sicer storiti hudo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.« (50,20) Odlomek razodeva teološki pogled, da je za vsemi dogodki Jožefovega življenja skrit božji načrt, po katerem je Bog pripravil rešitev za Jakobov rod.

Trdna vera, da dogodki niso bili odvisni od naključja ali človekove moči, temveč jih je skrito in nedoumljivo vodila božja roka, je Jožefu omogočila doživljanje pristne ljubezni in odpuščanje v položaju, ko bi se kot oblastnik lahko maščeval. Sprava v družini ni mogla biti sad njegovega preroškega daru, ki se je razodel ob razlagi sanj, ne njegovega spoznanja in ne vere, temveč pristne ljubezni, ki je potrpežljiva, ki »se ne da razdražiti« in »ne misli hudega«. Tista ljubezen, ki se »ne veseli krivice, veseli se pa resnice«, ki »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane …« (1 Kor 13,1–13).

 

MISLI OB ODLOMKU 1 Mz 37

Malokdo pa je trpel toliko in tako dolgo kot svetopisemski Jožef. Sedemnajstletnega so prodali v suženjstvo, ki je trajalo trinajst let. Devet let kasneje, ko je imel 39 let, se je ponovno srečal z očetom in se pobotal z zavistnimi brati. Pripoved o njegovem življenju, zapisana v Prvi Mojzesovi knjigi 37-50, je čudovit prikaz načrtnega delovanja Boga v smeri dobrega in njegovega kljubovanja vsem zlim silam, ki se postavljajo po robu Božjemu načrtu.

Jožef je bil prvorojenec Jakobove ljubljene žene Rahele. Že od vsega začetka je bil deležen prav posebnega ravnanja, na kar kaže “dolga suknja z rokavi” (1 Mz 37,3), ki mu jo je podaril oče. Deseterica bratov ga je sovražila in ga prezirljivo imenovala “sanjač” (37,19).

In v resnici je bil sanjač. Oboje njegovih sanj, o katerih je nemudoma povedal bratom, se je končalo s podobo, v kateri se le-ti priklanjajo pred njim (37,5-11). Ponovitev sanj je Jožefa prav gotovo navdala s trdnim zaupanjem v načrt, ki ga ima zanj Bog (1 Mz 41,32).

Ali je Jožef ravnal modro, ko je sanje povedal bratom, je drugo vprašanje. Morda je Bog v svojem načrtu naslednjih 13 let nameraval oblikovati Jožefov značaj tako, da bi ga Bog lahko po svoji volji uporabil. Ko je bil Jožef končno izpuščen, so vsi opazili njegovo modrost. Sam faraon je izjavil: “Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?” Nikogar ni, “ki bi bil tako razumen in moder kakor ti” (41,38-39).

Jožefovi bratje so se na njegove sanje odzvali z zavistjo in sovraštvom. “Pa menda nočeš reči, da boš ti vladal nad nami?” so se mu posmehovali. “Da bi nam ti vladal?” (37,8,prost prevod). Pogosto nas najtrdovratneje sovražijo naši najbližji, je ugotavljal že rimski zgodovinar Tacit.

Bratovsko sovraštvo je bilo tako močno, da so sklenili Jožefa ubiti. “Pa bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj,” so govorili (37,20). Končni izid zgodbe kaže na ironijo njihovih besed. Kajti za vsemi njihovimi manevri in mahinacijami je stala resnica Božje previdnosti: “Zares, Bog je tisti, ki sodi: tega poniža, onega poviša” (Ps 75,8).

Namesto da bi ga ubili, so bratje sklenili Jožefa prodati v suženjstvo (1 Mz 37,25-28). Nato pa so eno podlost prekrili z drugo: z lažjo (37,31-32). Jakoba-prevaranta so zdaj prevarali lastni sinovi. Še bolj ironično pa je to, da so za prevaro uporabili kozla – prav tako, kot je tudi sam uporabil koze, da bi prevaral svojega očeta (27,9.16).

A nobena prevara ne more preprečiti Božjega načrta. Četudi svoje svete morda popelje skozi veliko trpljenje, pa nikoli niti za las ne odstopi od prvotnega načrta: da bi nam storil dobro, ne zla, da bi nas blagoslovil, ne zavrgel.

Tako, kot je kasneje dejal Jožef: “Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro” (50,20).

 

ODLOMEK IZ KNJIGE MARKA I. RUPNIKA »BRATE IŠČEM«:

Sanje

Dejansko so sanje še ena bistvena prvina Jožefove zgodbe. Prve sanje zadevajo nekakšen dvig Jožefa nad njegove brate, pri drugih naj bi se celo starši udeležili češčenja njegove osebe. Sanje so stvarnost, ki zahteva nad vse previdno teološko umestitev, saj morajo pripadati mitološkemu in celo gnostičnemu svetu… V Svetem pismu so sanje pogosto trenutek poklicanosti, trenutek, v katerem se Bog razodeva človeku. Gre torej za nekakšno preroštvo, za razodetje poklicanosti, saj se človek, če sledi navdihu, ki ga dobi v sanjah, lahko reši. V splošnem obstajata dve vrsti sanj: sanje poklicanosti (prim. 1 Sam 3) in sanje zaščite (prim. Mt 2,13-15). Vendar gre v obeh primerih za isto resničnost. V sanjah poklicanosti nekdo uvidi Božji pogled na svoje življenje, privolitev pa pomeni odrešenje, zaščito lastne osebe. Zanimivo je, da Jožef kljub temu, da je v težkem položaju, saj ga oče sicer res ljubi, vendar je prav zaradi tega predmet prikrite jeze bratov, sanja, da je v središču: snop, pred katerim se vsi priklanjajo, celo sončni sistem se mu klanja… In res bodo prav žitni snopi postali ključna resničnost v Jožefovi poklicanosti. Bratje se ne bodo le priklanjali pred njim, ampak jih bo rešila hrana. Ne le zato, ker jim bo dala telesno odrešenje, ampak bodo prav s pomočjo žita začeli razumevati Božjo pedagogiko: ta bo postala razodetje Jakobove ljubezni in torej ljubezni kot vezi cele družine. Tudi tukaj odkrijemo vez s Kristusom, z žitom, s kruhom, z evharistijo, ki nas hrani (prim. Jn 6,48 in dalje).

Božji klic, ki se v Svetem pismu lahko začne ali ozavesti prek sanj, upošteva konkretno osebo. Poklicanost, klic ni nikoli nekaj abstraktnega niti splošnega niti enakega za vse. Kot smo že dejali opredeljuje osebo poklicanost, ki je vselej konkretna. To pomeni, da značaj, nadarjenost, osebna zgodovina in, denimo, tudi negativne težnje, v Jožefovem primeru neka oblika zagledanosti vase, nič ne odvzamejo Božjemu delovanju in njegovemu klicu. Poklicanost sprejme konkretna oseba in sicer v svoji zgodovini, znotraj svoje kulture. Najzanimivejše dejstvo je, da so sanje v tem primeru kot preroško videnje, ki ga oseba za trenutek uvidi, nato pa potrebuje vse življenje, da bi ga živela.

Če razumemo sanje kot zaznavo poklicanosti, torej ljubezni, pride do uresničitve s pomočjo ljubezni lastnega načina, to je s pomočjo žrtvovanja. Žrtvovanje, ki ga seveda ne izberemo mi, sicer ni pravo. Žrtvovanje od nas zahtevajo samo življenje in drugi. Še več, sama ljubezen ga zahteva. Če do žrtvovanja ne pride v ljubezni in zaradi ljubezni, je to sprevrženo, napak usmerjeno in nesmiselno žrtvovanje, ki tako ali drugače razodeva neko bolezensko stanje. Jožef ima namreč tedaj, ko sanja o snopih in zvezdah, ki se mu priklanjajo, od Boga dano znamenje o poklicanosti, ki se bo izrecno pokazala šele na koncu zgodbe in jo bo v polnosti uresničil Kristus, On, ki bo zbral človeštvo, razpršeno zaradi sporov in protislovij prav v trenutku, ko bo povzdignjen nad zemljo (prim. Jn 12,32). In nad zemljo ga bodo povzdignili prav tisti, za katere je postal utelešena ljubezen, tisti, za katere je bil poklican. Tako kot Jožef, ki je pozneje postal združujoča prvina med brati, Jakobovimi sinovi, prav zaradi zla, ki so mu ga prizadeli. Poklicanost kot resničnost ljubezni živi svojo prvo veliko dramo med tistimi, ki jih ima poklicani za svoje, najbližje: ti se razodenejo kot resnično oddaljeni, tisti, ki jih je treba približati.

V tem smislu je Jožefova zgodba skrajno potrebna za duhovno življenje, ker so tudi v kristjanovem življenju običajno redka izrecna bogojavljenja, pravi tokovi milosti, vendar pa nas Bog s svojo modro previdnostjo vodi po srečanjih, osebah, dogodkih in krajih. Gre torej za to, da bi imeli modrost za razlikovanje in premislek o tem, kako so stvari, ki se nam dogajajo, in naše vsakodnevno življenje del naše poklicanosti, zaradi katere nas je Bog poklical v življenje. Ponavadi ne gre za izjemna razodetja, ampak za tisto najbolj notranje spoznanje, da v dogodkih, srečanjih in vsakodnevnem življenju, v zgodovini Bog po Svetem Duhu govori z mano, se daje v odnos, usmerja moje življenje k sebi, me stiska k sebi, me dela sebi podobnega. Gre za čudovito duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo (prim. 1 Kor 10,31) in vse delamo v Bogu in z Bogom.

 

VZPOREDNA MESTA (Reference)

2    35,25–26

3    37,23.31–33    44,20  

4    Prg 18,19       

8    2 Mz 2,14        1 Sam 10,27    Lk 19,14         

11  42,9     Dan 7,28         Lk 2,19.51      

12  35,4    

18  1 Sam 19,1      Mdr 10,13       Apd 7,9          

20  Jer 38,6           Mt 27,1          

21  42,22  

25  43,11

26  4,10     Iz 26,21           Ezk 24,6–7      Job 16,18

28  31,15   Zah 11,12        Mt 26,15

35  Jer 31,15