OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 12,1-20
vrstica 1 - Pojdi iz svoje dežele ...: Božji ukaz, ki pomeni začetek odrešenjske zgodovine. Najverjetneje je Abraham potoval v Harán in dalje v Kánaan v prvi polovici 2. tisočletja pr. Kr., ko so se različne skupine preseljevale na področju rodovitnega polmeseca.
vrstica 3 - v tebi bodo blagoslovljeni: nekateri sodobni prevodi imajo s teboj se bodo blagoslavljali. To bi pomenilo, da bodo ljudstva klicala nase Božji blagoslov tako, da se bodo sklicevala na Abrahama, ki ga je Bog blagoslovil. V vsakem primeru gre za veliko obljubo, ki se nanaša na vse človeštvo. To pa je grešno človeštvo, ki ga je moral Bog v pripovedi v 11,1–9 kaznovati. Po Abrahamu, ki tu označuje svoje potomce, tj. izraelsko ljudstvo, bo prišel blagoslov na druge narode; prim. 18,18; 22,18; 26,4; 28,14; Apd 3,25; Gal 3,8.
vrstica 5 - duše tj. služabnike oz. sužnje.
vrstica 6 - Sihem: mesto pod goro Ebál, ki je bilo sredi 2. tisočletja prestolnica majhne države. NZ ga omenja kot Sihár (Jn 4,5). Ostanki Sihema ležijo nedaleč od današnjega Nablusa. – do Moréjevega hrasta: označitev kraja morda namiguje na svetišče, povezano z drevesom (prim. 35,4; 5 Mz 11,30).
vrstica 7 - bom dal to deželo: prva obljuba dežele; prim. 13,15; 15,18; 26,3–4; 28,13 itd.
vrstica 8 - Betel ... Aj: mesti severno od Jeruzalema. Abraham kot lastnik čred ni vstopal v mesta. Betel je bil zelo pomembno versko središče v času izraelskega kraljestva. O imenu Betel gl. op. k 28,19. – klical GOSPODOVO ime: pisec poudari, da je Abraham opravljal bogoslužje v čast Izraelovemu Bogu; prim. 4,26.
vrstica 9 - Negebu: pokrajina na jugu Palestine, ki proti jugozahodu prehaja v puščavski svet Sinajskega polotoka.
vrstice 10–20 - Podobni pripovedi sta še v pogl. 20 in 26. Iz starih vzhodnih besedil je razvidno, da je bil naslov »sestre« za zakonsko ženo ponekod običajen, a pisec tega ni razumel v tem smislu. Po 20,12 je bila Sara Abrahamova polsestra.
vrstica 15 - faraonovi: naslov faraon za egiptovske vladarje je izpričan od 15. st. pr. Kr. dalje; pomeni ›velika hiša‹.
RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 12,1–20
Danes se več ne sprašujemo, ali je Abraham zgodovinska oseba, vprašujemo pa se po času, v katerem je živel in po kraju, od koder pravzaprav izhaja.
Prvotno so bili prepričani, da je Abraham prišel iz Ura Kaldejcev, starodavnega sumerskega mesta ob sotočju Evfrata in Tigrisa v južni Mezopotamiji. Od 19. stoletja dalje pa je vse verjetnejša hipoteza, da je bil Abraham rojen v Urfi, v severni Mezopotamiji.
Kako to, da v Svetem pismu izrecno piše, da je Abraham izšel iz Ura v Kaldeji. Biblični zgodovinarji so prišli do ugotovitve, da so se Kaldejci pojavili približno v 6. in 5. stoletju pred Kristusom, ravno tedaj torej, ko so prvi judovski pisarji začeli zapisovati stara ustna izročila o Abrahamu. Ker je ustno izročilo govorilo o Uru kot izhodišču Abrahamovega potovanja, je bilo za svetopisemske pisce logično, da gre za Ur Kaldejcev.
Ne smemo pa pozabiti, da je končna verzija Abrahamove zgodbe, kot zgodbe upanja, nastajala prav v babilonskem izgnanstvu. Leta 598. pred Kristusom so bili namreč mnogi deportirani v tako imenovano novo babilonsko kraljestvo, ki ga je leta 625 pred Kristusom ustanovil Nebopolassar, ki je bil Kaldejec! Zato je bil Abrahamov izhod iz Ura Kaldejcev že tudi napoved, da bodo tudi oni nekega dne iz te »preklete« dežele Kaldejcev odšli nazaj domov po poti, ki jo je pred njimi prehodil očak Abraham. (Zanimivo je, da imajo tudi muslimani, ki imajo tudi Abrahama za svojega »očeta«, Urfo za kraj njegovega rojstva. Na domnevnem kraju rojstva stoji mošeja z votlino Abrahamovega rojstva.)
Bog pokliče Abrahama
Nomadski pastirji so bili prepričani, da ima vsaka družina svoje božanstvo, ki skrbi za družino. Bog uporabi prav to verovanje, da bi v Abrahamu razvil najčistejšo predstavo in podobo o sebi, pravem Bogu, ki je ljudem prijatelj in jih spremlja povsod s skrbjo in ljubeznijo. Razvoj nove vere pa bi zelo težko preživel v vrvežu poganskih mest (v Kaldeji so častili mrtve prednike, v Haranu pa Luno). V mešanici takratnih verovanj bi nova vera le stežka zaživela in preživela. Zato Bog pokliče Abrahama, naj gre ven iz mest te poganske zmešnjave, ven v puščavo, od tam pa proti Kanaanu.
Tam, daleč stran od civilizacijskega vrveža, tam, kjer se z nočjo pot konča in življenje ustavi, je Bog Abrahama poučeval o tem, kdo je. Uči ga hoditi za seboj, skrivnostnim Bogom, ki ga želi blagosloviti in mu izpolniti večne sanje nomadskega hrepenenja: imeti svojo deželo in številno potomstvo.
O tem govori tudi prerok Ozej: »Zato glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce. Tam bo voljna kakor v dneh svoje mladosti… (Oz 2,16-17).
V dolgih dnevih in nočeh, v prostrani puščavi, Abraham prisluškuje Božjemu glasu, razmišlja, moli, in vse bolj zaupa nevidnemu Prijatelju. Končno dozori odločitev in Abraham se odloči iti za tem skrivnostnim glasom. Za Abrahama, vajenega potovanja s čredami, ne bi bilo nič premakniti se iz Mezopotamije v Kanaan, če bi tako zahtevale razmere. Potovanje »iz hiše svojega očeta« pa je bilo zanj nekaj povsem novega in nepričakovanega. Beseda »očetova hiša« ne pomeni očetovega šotora. Pomeni družino oz. rodovino, ki je bila v tistih časih edino varstvo in zaščita potujočih. Če je imel nekdo za seboj rodovino (klan), je bil varen. In prav to varnost je moral Abraham zapustiti. Moral je iti na pot nezavarovan, izpostavljen tolpam in pohlepnim lokalnim vladarjem. Zato je bil Božji klic »zapustiti hišo svojega očeta« za Abrahama izredno težka zahteva, kljub temu, da so bili nomadi vajeni izpostavljenosti nevarnostim in negotovosti.
Zakaj Bog od Abrahama zahteva to nezaslišano pustolovščino?
Bog je tako začel oblikovati svoje izvoljeno ljudstvo, ki je moralo biti svobodno, samostojno. Abraham je moral prelomiti s preteklostjo, čeprav je bila njegova prihodnost negotova. Edino zagotovilo, ki ga je imel, je bil glas, ki mu je velel: »Pojdi iz svoje dežele, iz hiše svojega očeta…«
Dežela, ki mu jo je Bog pokazal, pa ni dežela izobilja. Je dežela preizkušenj, vojn in lakote. Je pa to dežela, v kateri se mu bo dal videti, in zato je vredno sprejeti vsa tveganja.
Božji klic Abrahamu pa niso zgolj Božje kaprice. Bog Abrahamu pove, zakaj je dobro, da gre. Razlog za to je blagoslov! Bog s to obljubo blagoslova daje Abrahamu novo in drugačno gotovost: On sam prevzema dolžnost zaščite, ki bi mu jo sicer nudila rodovina. Abraham odslej pripada »Božji družini«. Bog postane njegov sopotnik skozi življenje in začne se zgodovina odrešenja. Če bo Abraham odgovoril na Božji blagoslov, bodo po njem blagoslovljeni tudi vsi drugi narodi in tudi on sam.
Abraham in Sara v Egiptu
Abraham se je odzval na Božji klic in šel v neznano. Prišel je v obljubljeno deželo, zgradil oltar in tam častil Gospoda svojega Boga. Nastopila je lakota, ki je Abrahama pognala iz njegove nove dežele. Lakota je bila huda in odšel je v Egipt, da bi obvaroval svojo družino in svoje črede ohranil pri življenju. To je bila logična izbira – Nil je namreč tudi v sušnem obdobju zagotavljal vlago in preživetje je bilo lažje.
Ali je Abraham ravnal prav, ko se je – sicer razumno in logično – odločil za pot v Egipt? Za razliko od Jakoba, ki je kasneje šel v Egipt po Božjem naročilu, Bog Abrahamu glede tega ni naročil nič. Odločil se je sam. Lahko bi rekli, da je šel Abraham v Egipt na lastno pest! Zanimivo pri tem potovanju je to, da je Abraham sicer povsod, kamor je prišel, Gospodu postavil oltar – le v Egiptu tega ni storil. V Egipt ga torej ne vodi vera in zaupanje, temveč strah in skrb za lastno življenje. V bistvu ga je bilo lahko upravičeno strah, kajti krajevni vladarji so radi sklepali zaveze z na novo prispelimi nomadi na način sklepanja porok z njihovimi ženskami, sestrami in hčerami. Le z ženami tega ni bilo mogoče, razen če so prej ubili moža. Abraham se je v tem strahu moral odločiti, ali se bo zanesel na Boga ali pa se bo poskusil rešiti s svojimi močmi in zvijačami. Izbral je drugo! Odločil se je za laž, da je Sara njegova sestra in jo s tem dal na razpolago faraonu. Korenina, ozadje te laži je pravzaprav nezaupanje v Boga. Abraham, da bi zavaroval sebe in svoje življenje, izpostavi, žrtvuje Saro.
Človeško gledano je laž dobro delovala! Abraham je bil s faraonove strani bogato nagrajen in na videz se mu je dobro godilo. Toda kaj je z Božjo obljubo, da bo Bog Abrahamu – seveda po Sari – obudil mogočno potomstvo? Na to Abraham ni mislil! Je pa na svojo obljubo mislil Gospod. Udaril je faraonovo hišo z nadlogami in na ta način poskrbel, da se laž razkrinka in vzpostavi spet pravo stanje. Ta zgodba ima precej podobnosti z rešitvijo Izraelcev iz egiptovskega suženjstva kakšnih 500 let kasneje. Abraham in Sara sta na nek način predpodoba Izraelskega ljudstva.
Najpomembnejši pa je nauk te zgodbe. Bog je zvest tudi takrat, ko mu ljudstvo ni zvesto! Prav zaradi Božje zvestobe je lahko Abraham prehodil pot vere in po tej poti naj sedaj hodimo tudi mi.
Zelo podobna zgodba je opisana tudi v 20. poglavju 1. Mojzesove knjige, ko je Abraham prebival v Gerarju in se je kralju Abimelehu zlagal, da je Sara njegova sestra.
Tudi tu pa je v ospredju nauk, da Bog ne dopusti, da bi se zaradi človeške preračunljivosti in prevar njegove obljube izničile.
IZ PAPEŽEVIH GOVOROV
PAPEŽ BENEDIKT XVI.
VATIKAN (sreda, 23. januar 2013, RV) – Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco namenil veroizpovedi, ki se začne z besedami: »Verujem v enega Boga.« Po papeževih besedah ta temeljna trditev odpira odnos z Gospodom in njegovo skrivnostjo za neskončnost. Katekizem katoliške Cerkve nas uči, da je vera »osebno dejanje: je svoboden odgovor človeka na pobudo razodevajočega se Boga« (KKC 166). Reči, da verujemo v Boga, je obenem dar in zavzetost, je božja milost in človeška odgovornost, je dejal papež. »Zatrditi ''Verujem v Boga'' nas spodbuja, da neprestano izstopamo iz sebe – tako kot Abraham – da bi v vsakdanjo realnost, v kateri živimo, prinesli gotovost, ki prihaja iz vere: gotovost v navzočnost Boga v zgodovini, tudi danes; navzočnost, ki prinaša življenje in zveličanje in nas odpira za prihodnost z Njim in za polnost življenja, ki ne bo nikoli poznalo zahoda.«
Abraham – zgled vere v Boga, ki kliče v novo domovino
In ravno Abrahama je papež postavil v ospredje, rekoč da je prva velika osebnost, na katero se lahko sklicujemo, ko govorimo o veri v Boga. Vera je temelj tega, v kar upamo, dokaz tega, kar ne vidimo (prim. Heb 11,1). Oči vere so zmožne videti nevidno in srce vernika lahko upa onkraj vsakega upanja, tako kot Abraham. Pismo Hebrejcem ga predstavi takole: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,8-10). Bog je od tega velikega očaka – kot beremo v Prvi Mojzesovi knjigi – zahteval, da zapusti svojo deželo in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal (1 Mz 12,1). »Gre za odhod v temo, brez vedeti, kam ga bo Bog vodil,« je pojasnil papež. »Gre za pot, ki zahteva korenito pokorščino in zaupanje, na kar lahko pristane samo vera. A tema neznanega, kamor mora iti, je razsvetljena s svetlobo obljube. Bog k zapovedi doda zagotovilo, ki pred Abrahamom odpre prihodnost življenja v polnosti: ''Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov'' (1 Mz 12,2).«
Paradoksalnost Abrahamove poti
V Svetem pismu je blagoslov najprej povezan z darom življenja, ki prihaja od Boga, in se kaže predvsem v rodovitnosti, v življenju, ki se pomnožuje iz roda v rod, je nadaljeval papež. Blagoslov je tudi povezan s posedovanjem zemlje, stabilnega prostora, kjer se lahko svobodno in varno živi in raste. Abrahamu je po božjem načrtu namenjeno, da postane »oče množici narodov« (1 Mz 17,5) in se naseli v novi deželi. A njegova žena Sara je neplodna in ne more imeti otrok; dežela, kamor ga vodi Bog, pa je že naseljena z drugimi narodi. Zemlja, ki jo Bog pokloni Abrahamu, mu ne pripada, je tujec in to bo vedno ostal, vedno bo čutil lastno revščino, videl vse kot dar. »To je tudi duhovno stanje tistega, ki sprejme, da bo sledil Kristusu, ki se odloči sprejeti njegov klic in oditi v znamenju njegovega nevidnega, a močnega blagoslova,« je zatrdil Benedikt XVI. Abraham ta klic sprejme v veri. Vera Abrahama privede do tega, na se poda na paradoksalno pot. Blagoslovljen bo, ampak brez vidnih znamenj blagoslova: sprejme obljubo o velikem narodu, a z življenjem, ki je zaznamovano s Sarino neplodnostjo; pride v novo domovino, a tam bo moral živeti kot tujec; edina lastnina, ki mu bo dodeljena, bo kos zemlje, kjer bo pokopal Saro. »Abraham je blagoslovljen, ker zna v veri razločevati božji blagoslov in iti onkraj navideznosti, zaupati v navzočnost Boga tudi takrat, ko se mu njegove poti zdijo skrivnostne,« so bile papeževe besede.
Kaj pomeni: Verujem v Boga
In kaj vse to pomeni za nas, je zastavil vprašanje Benedikt XVI. Ko rečemo »Verujem v Boga«, zatrdimo kot Abraham: »Vate zaupam, Gospod«, a ne kot nekomu, h kateremu pridem samo v težkih trenutkih ali ki mu namenim le kakšen trenutek v dnevu ali tednu. »Reči ''Verujem v Boga'' pomeni nanj postaviti svoje življenje, dopustiti, da njegova Beseda usmerja vsak moj dan, v konkretnih odločitvah, brez strahu, da bi izgubil kaj svojega,« je pojasnil papež. Abraham, vernik, nas uči vere in kot tujec na zemlji nam pokaže pravo domovino. »Vera nas naredi za romarje na zemlji, postavljene v svet in zgodovino, a na poti proti nebeški domovini. Verovati v Boga nas naredi prinašalce vrednot, ki pogosto ne sovpadajo z modo in trenutnim mnenjem, zahteva, da sprejmemo kriterije in osvojimo vedênja, ki ne pripadajo splošnemu načinu mišljenja. Kristjana ne sme biti strah plavati proti toku, da bi živel lastno vero, se zoperstaviti skušnjavi, da bi se prilagodil,« je poudaril Benedikt XVI. V mnogih naših družbah je Bog postal odsoten in na njegovem mestu je mnogo idolov, predvsem avtonomen 'jaz'. Tudi pomemben in pozitiven znanstveni in tehnični napredek je človeka zavedel v prevaro vsemogočnosti in samozadostnosti; naraščajoči egocentrizem je ustvaril neuravnovešenost v medosebnih odnosih in družbenem obnašanju.
Vera –brez strahu hoditi za Kristusom
Pa vendar želja bo Bogu ni ugasnila in evangeljsko sporočila še naprej odmeva preko besed in dejanj mnogih vernih moških in žensk. Abraham, oče vernikov, je še vedno oče mnogih otrok, ki sprejejmejo hojo po njegovih sledeh in se podajo na pot, pokorni božji poklicanosti, s tem, da zaupajo v dobrohotno navzočnost Gospoda in sprejmejo njegov blagoslov, da bi bili blagoslov za vse. »Blagoslovljen svet vere je tisti, h kateremu smo vsi poklicani, da bi hodili brez strahu in sledili Gospoda Jezusa Kristusa,« je izpostavil papež. Dodal je, da gre za pot, ki je na trenutke težka, ki pozna tudi preizkušnje in smrt, a ki nas odpira v življenje, preko radikalnega spreminjanja realnosti, ki jo lahko vidijo in v polnosti okušajo samo oči vere.
PAPEŽ FRANČIŠEK
VATIKAN (sreda, 18. junij 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco začel nov sklop katehez, namenjenih Cerkvi. Govoriti o Cerkvi je kot da bi govorili o svoji materi, o svoji družini, je dejal. »Cerkev namreč ni ustanova, namenjena sama sebi, ni zasebno združenje ali nevladna organizacija … Cerkev smo vsi mi.« Cerkev je odprta za vse človeštvo, »ni nastala v laboratoriju«, »ni nastala iznenada«. Ustanovil jo je Jezus in predstavlja narod, ki ima za sabo dolgo zgodovino in pripravo, ki se je začela mnogo pred Kristusom.
Bog oblikuje svoj narod in tu se rodi Jezus
To zgodovino ali »predzgodovino« Cerkve najdemo že na straneh Stare zaveze, je pojasnjeval papež. V Genezi beremo, da je Bog izbral Abrahama, našega očeta v veri, in mu rekel, naj zapusti svojo zemeljsko domovino in se odpravi v drugo deželo, ki mu jo je sam pokazal. Bog ne pokliče samo Abrahama kot posameznika, ampak v to poklicanost od začetka vključi tudi njegovo domovino, sorodstvo in vse tiste, ki služijo njegovi hiši. Ko je Abraham že na poti, Bog še bolj razširi obzorje in ga napolni s svojim blagoslovom. Obljubi mu številno nasledstvo, kolikor je zvezd na nebu in kolikor je peska na morski obali. Po papeževih besedah je prvo pomembno dejstvo ravno to: »Začenši z Abrahamom, je Bog oblikoval svoj narod, da bi njegov blagoslov ponesel na vse družine zemlje. In znotraj tega naroda se rodi Jezus.«
Bog je vedno prvi
Kot drugi pomemben element je Frančišek izpostavil naslednje: »Ni Abraham tisti, ki okrog sebe naredi narod, ampak je Bog tisti, ki dá življenje temu narodu.« Običajno je bil človek tisti, ki se je obračal na božanstvo, želel napolniti oddaljenost in klical podporo in zaščito. A tokrat smo priče nečemu novemu: »Bog sam dá iniciativo. Bog sam potrka na Abrahamova vrata in mu pravi: Odidi iz svoje dežele, podaj se na pot in jaz bom iz tebe naredil velik narod. To je začetek Cerkve in v tem narodu se rodi Jezus. A Bog je tisti, ki dá iniciativo, ki se z besedo obrne na človeka ter ustvari vez in nov odnos z njim.« Bog tako od začetka oblikuje narod, sestavljen iz vseh tistih, ki poslušajo njegovo besedo, se podajo na pot in zaupajo njemu. Po Frančiškovih besedah je to edini pogoj: zaupati Bogu. Božja ljubezen je pred vsem. »Bog je vedno prvi, prispe pred nami, nas prehiti … Ko mi prispemo, nas on čaka, nas kliče, nam pomaga hoditi. Vedno je pred nami. In to je ljubezen, kajti Bog nas vedno čaka.« Velikega grešnika čaka še bolj in z veliko ljubezni. To je lepota Cerkve, ki nas vodi k Bogu, ki nas ljubi.
Zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda
Abraham in njegovi poslušajo Božji klic in se podajo na pot, čeprav ne vedó dobro, kdo je ta Bog in kam jih hoče popeljati. Abraham zaupa ljubezni. Po papeževih besedah to ne pomeni, da so ljudje bili vedno prepričani in zvesti. Nasprotno, od vsega začetka obstaja upiranje, umikanje vase in v lastne interese, skušnjava, da bi z Bogom barantali in stvari reševali na svoj način. Vse to so izdajstva in grehi, ki zaznamujejo pot naroda skozi zgodovino zveličanja; in ta je »zgodovina zvestobe Boga in nezvestobe naroda«. A Bog se ne utrudi, je nadaljeval sveti oče, Bog je potrpežljiv in nas še naprej vzgaja in oblikuje svoj narod, je kot oče do svojega otroka. To je enaka drža, ki ostaja v odnosu do Cerkve. »Tudi mi, kljub našemu namenu, da bomo sledili Gospodu Jezusu, vsak dan doživljamo egoizem in trdoto svojega srca. Ko pa se prepoznamo kot grešniki, nas Bog napolni s svojim usmiljenjem in svojo ljubeznijo. Odpusti nam, saj vedno odpušča,« je zatrdil papež. Ravno to je tisto, kar nam pomaga rasti kot Božje ljudstvo, kot Cerkev: ne gre za našo zmožnost, naše zasluge. Gre za »vsakodnevno izkušnjo, da nas Gospod ima rad in skrbi za nas«, je pripomnil. Tako čutimo, da smo zares njegovi, v njegovih rokah, in rastemo v občestvu z njim in med seboj. »Biti Cerkev pomeni čutiti, da smo v Božjih rokah, da nas Oče ljubi, nas ljubkuje, nas čaka, nam daje čutiti svojo nežnost.«
Kristjani – ljudje, ki blagoslavljajo
»Dragi prijatelji,« je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek, »to je Božji načrt: po njegovi ljubezni oblikovati blagoslovljen narod, ki bo svoj blagoslov ponesel vsem ljudstvom sveta.« Ta načrt se ne spreminja, vedno se udejanja. Izpolnil se je v Kristusu in tudi danes ga Bog uresničuje v Cerkvi. »Prosimo za milost,« je povabil, »da bomo ostali zvesti v hoji za Gospodom Jezusom in poslušanju njegove besede, kot Abraham vsak dan pripravljeni na odhod v deželo Boga in človeka, v našo resnično domovino, ter da bomo tako postali blagoslov, znamenje Božje ljubezni do vseh njegovih otrok.« Kristjani so ljudje, ki blagoslavljajo. Kristjan s svojim življenjem mora vedno blagoslavljati. Mi kristjani smo ljudje, ki blagoslavljajo, in to je po Frančiškovem prepričanju lepa poklicanost.
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Bog izvoli Abrahama
59 Da bi zbral razkropljeno človeštvo, si Bog izvoli Abrama. Pokliče ga, naj odide “iz svoje dežele in od svoje rodovine in od hiše svojega očeta” (1 Mz 12,1), da bo iz njega naredil Abrahama, to se pravi “očeta mnogih narodov” (1 Mz 17,5): “In v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje” (1 Mz 12,3 LXX; prim. Gal 3,8).
60 Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane obljube, izvoljeno ljudstvo (prim. Rim 11,28), poklicano, da pripravi veliki dan, ko bodo vsi božji otroci zbrani v enoti Cerkve (prim. Jn 11,52; 10,16); to ljudstvo bo korenina, na katero bodo vcepljeni pogani, ki bodo sprejeli vero (prim. Rim 11,17-18.24).
61 Očaki in preroki in druge starozavezne osebnosti in liki so bili in bodo zmeraj češčeni kot svetniki v vseh bogoslužnih izročilih Cerkve.
144 Biti poslušen (“ob-audire”) v veri pomeni svobodno se podrediti poslušani besedi, ker za njeno resničnost jamči Bog, resnica sama. Sveto pismo nam predstavlja Abrahama kot vzor te poslušnosti, Devica Marija je njeno najpopolnejše uresničenje.
Abraham – “oče vseh verujočih”
145 Ko pismo Hebrejcem hvali vero pradedov, posebej poudarja Abrahamovo vero: “Ker je Abraham veroval, je poslušal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre” (Heb 11,8; prim. 1 Mz 12,1-4). Po veri je živel kot tujec in kot romar v obljubljeni deželi (prim. 1 Mz 23,4). Po veri je bila Sara voljna spočeti sina obljube. Po veri je končno Abraham daroval svojega edinega sina v žrtev (prim. Heb 11,7).
146 Tako Abraham uresniči opredelitev vere iz pisma Hebrejcem: “Je pa vera temelj tistega, v kar upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo” (Heb 11,1). “Abraham je veroval Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost” (Rim 4,3; prim. 1 Mz 15,6). Zaradi te močne vere (prim. Rim 4,20) je postal Abraham “oče vseh, ki verujejo” (Rim 4,11.18; prim. 1 Mz 15,5).
147 O tej veri Stara zaveza obilno pričuje. Pismo Hebrejcem hvali vzorno vero starih; “zaradi nje so namreč dosegli priznanje” (Heb 11,2.39). Toda “Bog je za nas poskrbel nekaj boljšega, da bi namreč ti ne dosegli popolnosti brez nas”; milost vere v njegovega Sina Jezusa, “voditelja in dopolnitelja vere” (Heb 11,40; 12,2).
VZPOREDNA MESTA (Reference) - 1 Mz 12,1-20
1 Iz 41,8–9 Mdr 10,5 Sir 44,19–21 Apd 7,2–4 Heb 11,8–10
2 13,16 15,5 17,4 22,17 26,4 35,11 Iz 51,2 Gal 3,16
3 18,18 22,18 26,4 27,29 28,14 4 Mz 24,9 Jer 4,2 Sir 44,21
Gal 3,8–9
5 11,31
6 33,18–20
7 13,15 15,18 17,8 26,3–4 5 Mz 1,7–8 34,4 Apd 7,5
8 28,19
10 26,1–11 42,1–2