• Natisni

ZAVEZA V SVETEM PISMU

Med najbolj očitno izraženimi tipi Božjega delovanja v Svetem pismu je sklepanje zaveze. Zgodovina odrešenja je od začetka do konca zgodovina zavez med človeštvom in Bogom: zaveze z Noetom, Abrahamom in patriarhi, z Mojzesom in Izraelom, z Jozuetom in po babilonskem izgnanstvu z Ezrom in povratniki iz suženjstva. Nato sledi odločilna nova zaveza, ki so jo preroki napovedovali kot mesijansko dobo, in je dokončna zaveza, sklenjena v osebi Jezusa Kristusa s središčem v pashalnih skrivnostih vključno z razodetjem prihoda Svetega Duha. Ta zaveza se trajno uresničuje v oznanilu in življenju Cerkve v času med obema Kristusovima prihodoma in je vpisana v srca odrešenih kot pečat v pričakovanju zadnje izpolnitve mysteriona.

Na razvoj pojma zaveze v Svetem pismu sta vplivali zlasti dve ustanovi asirskega pravnega življenja. Zaveza, v kateri se obvežeta Bog in ljudstvo, je podobna pogodbam, ki so jih sklepali asirski kralji s podložnimi narodi – vazali. Zaveza, k temelji na Božjih obljubah, pa je podobna asirskim darilnim listinam. Vendar Sveto pismo presega vse, kar je bilo običajno v starem veku. Noben narod ni zmogel tako dosledno in pretresljivo orisati svojega odnosa z Bogom kot izraelski narod.

Tudi poznejše izgnanstvo v Babilonu med drugimi narodi in kulturami je vplivalo na podobo zaveze in pomen zapovedi. Medtem ko so zapovedi pred izgnanstvom predstavljale dolžnost ljudstva-zaveznika, so postale v izgnanstvu in pozneje odgovor na Božjo naklonjenost svojemu ljudstvu. Odrešenje in zaveza ne moreta biti odvisna od človekovega prizadevanja. Taka zaveza je krhka. Le zaveza, ki je zakoreninjena v Božji milosti, lahko zagotovi človeku obstoj.      

V Izraelu izvira izročilo, da je Bog z njimi sklenil zavezo, že iz zgodnjih časov njihovega nomadskega in polnomadskega življenja ter daje ključ za razumevanje, kako je iz zveze rodov nastal izraelski narod. Izročilo govori, da so doživeli izkustvo Boga, ki je izvolil zase Izraelove sinove, ti pa so s svoje strani izvolili Boga in se mu zavezali v zavezi.

Oba dela Svetega pisma (Stara in Nova zaveza) večkrat omenjata, da je Bog s svojim ljudstvom sklenil zavezo. S tem je mišljeno posebno ljubezensko razmerje, ki se lepo izraža v stavku: »Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog ...« (2 Mz 6,7). Zaveza med Bogom in ljudmi je osrednje teološko sporočilo Stare zaveze. Bog ne more drugače, kot da je zvest zavezi, Izrael pa, Božje ljudstvo, se je, kakor pravijo preroki, pogosto izkazal nezvestega. Prelomili so zavezo, odpadli od Boga ali nanj pozabili. Zato so prihajale nadnje velike nesreče in ko so spoznali svojo zmoto, so se vračali k svojemu Bogu in ga prosili, naj se jih usmili in jih spet vzame za svoje ljudstvo. Prerok Jeremija je prvi zapisal kot Božji govor besede o »novi zavezi« (Jer 31,31). Ta izraz je uporabil tudi Jezus (gl. Lk 22,20) in iz tega je nastal naslov zbirke knjig, ki so napisane v začetni dobi življenja Kristusove Cerkve. Tu Božje ljudstvo ne označuje več enega izmed narodov, temveč so po Kristusu člani Božjega ljudstva ljudje iz vseh narodov.

Osnovni pojem za resničnost zaveze je hebrejski izraz »berit«, ki je na širšem območju Bližnjega Vzhoda označeval sklenitev pogodbe med dvema skupinama ali posameznikoma, partnerjema, ki je bil skoraj redno ritualno ratificiran s posebno prisego in normami, ki se jih je bilo treba držati (Biblični leksikon, s.v. »zaveza«). Ritualna gesta je ponavadi vključevala izmenjavo krvi kot znamenje skupnosti in medsebojnega prizadevanja. Ta obred so počasi zamenjali z daritvijo živali božanstvu: oba zaveznika pa sta morala iti po sredi med razkosano živaljo, praktično po njeni krvi. Teološko je bila s tem poudarjena nepreklicnost zaveze.

V Svetem pismu zaveza med Jahvejem in ljudstvom predpostavlja aktiven odgovor Izraela, a je hkrati tudi dar in enostranska obveznost, ki jo s svoje strani sprejme Jahve. Izrael jo lahko prelomi, ne more pa razdreti sklenitve same: Jahve ostaja nepreklicno zvest. Pogosto je predstavljena kot poročna pogodba, ki jo označujejo resnica (émet), pravičnost (tsedéq) in ljubezen (hésed). Nova zaveza, ki jo preroki nenehno oznanjajo, je napovedana kot neuničljiva, dokončna po obljubi, ki je bila dana Davidu (Iz 55,3).

Jezus Kristus se predstavi kot pričakovana nova zaveza. Že njegovo učlovečenje moramo prepoznati kot dogodek nove in večne zaveze: kolikor se Božja narava v njem neločljivo poveže s človeško naravo in tako vzpostavi med Bogom in človekom zavezo življenja, ki je nič ne more več uničiti.

OSEBNO DELO OB ODLOMKU 1 Mz 8,1-9,17

Osebno pisno soočenje z izbranim svetopisemskim odlomkom s pomočjo petih vprašanj:

1)      Kaj je glavno sporočilo odlomka?

(vsak zapiše v enem stavku)

2)      Česa v odlomku ne razumem?

3)      Katere povezave obstajajo?

(s predhodnim besedilom in besedilom, ki sledi; vzporedna mesta; podobne teme)

4)      Kaj mi je všeč oz. s čim se ne strinjam?

5)      Kaj lahko konkretno naredim / naredimo na osnovi odlomka?

 

OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 8,1–9,17

1 Mz 8,1 -22

vrstica 1 :  Bog pa se je spomnil: Božje spominjanje se bo ponovilo v 9,15 ob znamenju zaveze z Noetom. Besedna zveza je značilna za piščevo teologijo in izraža uresničevanje odrešilne Božje prisotnosti med njegovim ljudstvom. – veter hebr. rúah, kar lahko pomeni tudi ›dih‹ ali ›duh‹; gl. op. k 1,2.

vrstica 4:   na ararátskih gorah: Ararát, babilonsko Urartu, tudi ime kraljestva, tu označuje gorovje severno od Asirije in južno od Kavkaza, današnje Armensko višavje; najvišji vrh 5165 m.

vrstica7:    krokarja: v babilonski pripovedi so bili spuščeni trije ptiči: krokar, golob in lastovka. Tu je poudarek na golobici, simbolu plodnosti.

vrstica 20: oltar: tu se prvič omenjajo žrtvenik in žgalne daritve, tj. darovanje cele živali na oltarju, ki je verjetno iz prsti, kakršnega predvideva tudi določba v 2 Mz 20,24.

vrstica 21: zaduhal: izraz babilonskega izvora pove, da je božanstvo blagohotno sprejelo daritev. Pisec se izraža o Bogu po človeško. – Ne bom več preklel zemlje: Bog je sprejel daritev; zemlja sicer ostane prekleta (prim. 3,17), saj mora človek še naprej trpeti pri svojem delu (prim. 5,29), vendar je Bog ne bo več udaril s splošno katastrofo. – mišljenje človekovega srca je hudobno: zaradi hudobije je Bog sklenil uničenje (prim. 6,5), vendar zdaj kakor da ugotavlja, da mora biti do ljudi prizanesljiv prav zaradi njihove nagnjenosti h grehu.

vrstica 22: Človeška pokvarjenost ne bo škodovala trajnosti naravnih zakonov, ki so Božji dar; prim. Jer 33,25; Mt 5,45.

1 Mz 9,1-17

vrstica 3:   Drugače kakor v 1,30 zdaj Bog daje ljudem za prehrano poleg rastlin tudi živali.

vrstica 4:   Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo db. Le mesa z njegovo dušo, njegovo krvjo. – življenjem: največkrat se hebr. beseda népeš prevaja kot duša. Tesno povezanost življenja s krvjo spet najdemo v 3 Mz 17,11.14. Tu Bog predvsem omeji dovoljenje za ubijanje živali (v. 3), da človek ne bi ubijal iz krvoločnosti, temveč le iz potrebe po hrani.

vrstica 6:   Samo Bog razpolaga s človekovim življenjem, saj je njegov dar. Človek ne more ogrožati življenja drugega človeka, ne da bi napadel Boga samega, saj je človek narejen po Božji podobi; gl. op. k 1,26.

vrstica 7:   Bog ponovno blagoslovi človeški rod, ki ga tokrat predstavlja Noe s svojo družino; prim. 1,28.

vrstica 9:   zavezo: hebr. beseda berít redno pomeni nekakšno pogodbo med ljudmi ali med Bogom in ljudmi; zagotovila naj bi dobre odnose. Tu prihaja pobuda od Boga in meri na rešitev pravičnih; uresničenje v 9,8–17. Vendar v tem primeru človek ni dejaven kot partner, ki bi se k nečemu zavezal, kakor je to običajno pri sklepanju zaveze (prim. 2 Mz 24,7), temveč gre za enostransko Božje milostno dejanje.

vrstica 10: z vsemi živimi bitji: v »prazgodovini«, ko še ni Izraela, Bog sklepa zavezo z vsem človeštvom in celo z živalmi (prim. Oz 2,20). Tudi drugod SP poudarja človekovo tesno povezanost z živalmi in Božje sočutje z njimi (prim. Jl 1,18; Jon 4,11).

vrstica 12: znamenje zaveze: v piščevi teologiji vsako od Božjih zavez spremlja viden znak, ki opozarja na Božje rešilno delovanje: mavrica je znamenje zaveze za Noeta in iz potopa rešeno človeštvo, obreza označuje zavezo z Abrahamom, izbranim izmed narodov (prim. 17,10–11), Aronova palica pa je Božje znamenje na Sinaju, ko je Mojzes postavil svetišče za odpuščanje pregreh (prim. 4 Mz 17,25).

 

RAZLAGA 1Mz 8,1–9,17

Poročilo o potopu govori o Noetovi pravičnosti, ki jo potrdi tudi na koncu. Ko ladja varno pristane in Noe po Božjem naročilu spravi z nje svojo družino in vsa druga živa bitja, postavi najprej oltar in na njem daruje Bogu. Zakaj je Noe daroval? Morda je hotel zadostiti za človeško hudobijo in potolažiti Božjo jezo. Bolj verjetno je, da se je hotel Bogu zahvaliti. Za človeka, ki je izkusil nespornega Gospodarja sveta in Rešitelja življenja, je samo po sebi umevno, da se po rešitvi najprej zahvali. S tem najbolj jasno pokaže svojo pravičnost.

Gospodu je bil vonj Noetove daritve všeč in najbrž ni po naključju njegov sklep, da ne bo nikoli več tako neizprosno kaznoval človeštva, povezan z Noetovo daritvijo. Upravičeno lahko sklepamo, da je Noetova pravičnost bistvenega pomena. Domnevati smemo, da je Bog pripravljen zaradi enega samega pravičnika bolj milo soditi množico. Če je nekoč zaradi Adamove krivde preklel zemljo, zaradi vsesplošne sprevrženosti človeštva pa priklical vesoljni potop, bo v prihodnosti zaradi sijajne pravičnosti enega človeka bolj prizanesljiv do vseh ljudi.

Potem je tu še navidezno nasprotje med Božjim sklepom o vesoljnem potopu in njegovo prizanesljivostjo v prihodnosti. Zgleda kot da Bog pri enaki človeški dobroti oz. hudobiji postopa različno. Pa vendar ni tako! Ko je govor o hudobiji človeka pred potopom, gre za zavestno človekovo zlobo, medtem ko je hudobija, ki je omenjena po potopu v bistvu temeljna, naravna, bivanjska nepopolnost človeka. Bivanjska nepopolnost človeka pa je tako v Stari kot Novi zavezi odločilni razlog Božje prizanesljivosti do človeka. S tem se zlomi železno pravilo kolektivnega povračila, do veljave pa pride načelo individualnega povračila. Prav v tem smemo videti bistvo Gospodove izjave: »ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil« (1 Mz 8,21c).

Blagoslov in znamenje večne zaveze

Zaveza z Noetom zagotovi obstoj človeštva; zagotovi, da se urejeno stvarstvo ne bo več pogreznilo v brezupni nered, saj je Bog vsem ljudem in drugim živim bitjem milostno naklonjen, jih hrani in ohranja. Bog Stvarnik je tisti, ki zagotavlja obstoj vsemu življenju. 

Bog sklene z Noetom zavezo že pred vesoljnim potopom. Bog obljubi Noetu pred potopom, da bo njega in vsa živa bitja, ki jih bo Noe vzel na ladjo, obvaroval, da bodo ostali pri življenju. Po potopu pa sklene z Noetom in vsemi živimi bitji večno zavezo. Odlomek o zavezi je eno izmed osrednjih besedil duhovniškega vira (1 Mz 9,8-17). Besedilo je sestavljeno iz dveh delov:

q    Prvi del 9, 8-11: V njih se Bog sam obveže, da ne bo več poslal potopa, ki bi opustošil zemljo. V pripovedi o potopu se človek in živa bitja niso spremenila. Spremenil pa se je Bog, ki po začetnem namenu uničiti svet, z istim svetom sklepa zavezo, čeprav je velika verjetnost, da se bo hudobija in nasilje po živih bitjih nadaljevalo. Z besedo, s katero je nekoč ustvarjal, sedaj zagotavlja stvarstvu obstoj. Zato ni samo Stvarnik, temveč tudi Ohranjevalec sveta. Bog se je obvezal z zavezo, da bo skrbel za to, da se urejenega sveta ne bo več polastil nered in tako stvarstvu zagotovil trajni obstoj.

q    Drugi del 9,12-17: Bog postavi znamenje zaveze, mavrico (qešet = lok, mavrica). V egipčanski umetnosti je bil lok znamenje kraljeve oblasti. V epski pesnitvi Enuma eliš je lok orožje boga Marduka, ki se bori proti vodam kaosa. Motiv loka je v starem svetu poznan in povezan z bogom stvarnikom, ki z lokom prežene zmaja in tako omogoči nastanek urejenega stvarstva. Mavrica  je znamenje, ki služi v prvi vrsti Bogu. Prikazala se bo že tedaj, ko bo Bog zbiral oblake in ga spomnila njegove večne zaveze, da ne bo dopustil potopa. Zaveza, ki jo sklepa Bog, je večna. Ker je zakoreninjena v Bogu, ni odvisna od človekovega prizadevanja in je zanesljiva življenjska podlaga.

Božja zaveza z Noetom je zaveza, ki izvira iz Božje milosti. Zato je večna, človek je ne more prelomiti. Je vseobsegajoča. Zajema vse stvarstvo in mu zagotavlja obstoj. Bog izraelskega ljudstva je edini Bog, Bog vsega sveta in človeštva (prim. Iz 40-55).

DODATEK – MISLI ZA NAŠ ČAS

NoE – Nova Evangelizacija

V 1 Mz 8-9 beremo o vrnitvi Noeta in spremstva na kopno ter o Božji obnovi zaveze. Izbrala sem štiri poudarke, ki nam bodo pomagalo osvetliti štiri točke, ki opisujejo ‘zgodovinskega človeka’ na Slovenskem: v čem se danes izkazuje, da smo obremenjeni s posledicami izvirnega greha (imamo padlo, a odrešeno človeško naravo). V nadaljevanju prispevka bo v nekaj potezah predstavljen prispevek teologije telesa k novi evangelizaciji po slovensko.

Odnos moški – ženske

Noetova zgodba: »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov…« (1 Mz 8,15-16). Človeštvo se obnavlja po moških in ženskah. Bog jih ponovno blagoslovi in da poslanstvo rodovitnosti (1 Mz 9,1).
Slovenija danes: izkušnjo spolnega odnosa imam že okrog 30 % petnajstletnikov (32,4 % fantje, 24,8 % dekleta), med njimi je večja zastopanost najstnikov iz neklasičnih oblik družine. Leta 2004 je bilo spolno aktivnih polovica srednješolcev pri 17ih letih (fantje in dekleta enako). V Sloveniji je bilo leta 2007 sklenjeno najmanj porok v EU.

Odnos do stvarstva, do materialnega

Noetova zgodba: Bog ponovno izroči dar stvarstva v oskrbo človeštvu (1 Mz 9,1-2) in obnovi prvotni blagoslov, ki ga je prejel Adam (1 Mz 1,28).
Slovenija danes: 11,5 % stopnja brezposelnosti, pogosti nepravični odnosi do delavcev, afere zaradi kraj v podjetjih, mnogi so obremenjeni s krediti, finančna kriza mariborske nadškofije, onesnaževanje okolja, stopnja slovenske samooskrbe z zelenjavo je 37%, z žiti 52%, po obsegu nakupovalnih površin na prebivalca smo v EU na vrhu.

Dragocenost življenja

Noetova zgodba: Izpostavljena je vrednost človeškega življenja, ki je ponovno utemeljena v Bogopodobnosti (1 Mz 9,5-6).Slovenija danes: leta 2003 je bilo v Sloveniji 6873 splavov, leta 2009 je v prometnih nesrečah umrlo 154 ljudi, leta 2008 je naredilo samomor 408 ljudi, 324 moških in 84 žensk. Po približnih ocenah uporablja v Sloveniji hormonsko kontracepcijo 40%, maternični vložek 10% in kondom 30% parov, steriliziranih pa je približno 3% žensk in moških.

Zaveza Boga s človekom

Noetova zgodba: Bog obnovi prvotno zavezo s človekom in vsem stvarstvom, stal bo na njegovi strani kljub človeški hudobiji, vendar bo potrebno še prehoditi pot do odrešenja, dogaja se nekaj podobnega novemu stvarjenju (1 Mz 9,8-17). Slovenija danes: pri popisu prebivalstva 2002 se je za katoličane izreklo 57,8 % prebivalcev, po raziskavi leta 2007 v Boga veruje 55 % ljudi v Sloveniji, v vstajenje od mrtvih 29,7 %.

                                                       (s. Marjeta Pija Cevc)

VZPOREDNA MESTA (Reference)

1 Mz8,1-22

22… Jer 31,35–36   33,20

1 Mz9,1-17

1   1,28

3   1,29   5 Mz 12,15–16   Apd 10,11–16   Rim 14,3   1 Tim 4,3

4   3 Mz 17,11–14

5   2 Mz 20,13

6   1,26   2 Mz 21,23

9   6,18   Sir 44,17–18

11   Iz 54,9–10

13   Ezk 1,28   Raz 4,3

15   Iz 54,9