KAZEN IN ODPUŠČANJE V SVETEM PISMU

V Svetem pismu je greh prikazan kot odtujitev med človeškim bitjem in Bogom, zato je predstavljen v povezavi z grožnjo, različnimi vrstami sodbe in s kaznijo. Prvotni namen kazni je bil, da bi pomirili Boga in odstranili zlo iz dežele. Razlog sodbe je Božja svetost, najvišji namen Božje kazni pa je vnovična vzpostavitev skupnosti z Bogom. Bog kaznuje zavezno ljudstvo, da bi ga odvrnil od njegovih slabih poti. Bog mora posredovati v svetu, toda tudi ko kaznuje, je usmiljen, ker je namen sodbe prečiščevanje in obnova zadolženega ljudstva. Odpuščanje je najpomembnejši vidik milosti odrešenja, ker prevzema konkretno izkušnjo o daru popolnosti, samobitnosti, edinstvenosti, zdravja in sreče človeškega bitja, kot tudi upanja v individualno ter univerzalno odrešenje, ki ga utemeljuje Božja obljuba. Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, poudarja tako Božje kot človeško odpuščanje. Od božjega ljudstva se zahteva, da posnema Boga v sočutju in odpuščanju. V naravi Boga je, da je milostljiv do človeka, ki je njegova stvaritev, človek pa je poklican, da posnema Božje ravnanje v razmerju do človeštva in odpusti tistim, ki so ga prizadeli.

KAZEN V STARI ZAVEZI

V Stari zavezi kazen pogosto razumejo kot neizbežno uničujoče delovanje greha in krivde v zunanji sferi. Zato se stari Izrael v veliki meri vključuje v splošni staroorientalski tok pojmovanja greha in krivde kot okuženja celotnega okolja. To razumevanje razloži nekatere vrste kazni, ko niso kaznovali samo storilca dejanja, temveč tudi vse člane družine. V nekaterih drugih starih kulturah so iz prepričanja, da je storilec zaradi prestopanja božanskega reda okužil okolje, storilca izgnali iz dežele.

Tako je kazen del Božje sodbe nad tistim, ki je zapustil njegovo pravičnost, tj. njegov mir in moč njegovega blagoslova, ki daje blagostanje. Pravičnost se uresničuje prav v človekovem ravnanju kot odgovoru Bogu in jo človek uresničuje v ravnanju do Boga in človeka. Le v taki zvestobi skupnosti Bog daje svoje odrešenje. Kaznovanje brezbožneža ohranja odrešenje in zato mora biti uničen. Kazen je povezana z Božjim pravom: Bog je po svoji volji postavil dolžnost zvestobe njegovemu odrešilnemu delovanju. VZGOJNA VLOGA KAZNI: Stara zaveza vzgojno kazen pripisuje očetovskemu Bogu, ker človeka kaznuje zaradi njegove krivice. Tu mera človeškega trpljenja ustreza Božji vzgojni kazni. Razumevanje SZ kot zgodovine odrešenja vidi v trpljenju znamenje Božje ljubezni, ki le s poboljšanjem grešnikov lahko ostane zvesta izvoljenemu ljudstvu. Tako trpljenje ljudstva razumeva kot odrešilno jezo v upanju na odpuščanje.

Neponovljiva kazen potopa (1 Mz 6,1-8, 22)[1]

Neposredno pred pripovedjo o vesoljnem potopu so štiri vrstice kot samostojno jahvistovo poročilo o krivdi »Božjih sinov«, ki so si jemali človeške hčere. Božje sinove, ki jih besedilo ne opredeli natančno, bremeni trojna krivda:

a   poseganje v območje, ki presega njihove meje in pomeni degeneracijo lastne vrste

b    izrabljanje višjega položaja za samovoljno izbiranje

c    nasilje.

Z neurejenim mešanjem človeške in nadčloveške vrste bitij se začne podirati red, ki ga je določil Stvarnik. Bog se na zablodo odzove s svojo razsodbo, ki pa ne zadene Božjih sinov, ki so v prvi vrsti krivci kaznivega dejanja, temveč ljudi (1 Mz 6,3). Temeljni smisel kazni je jasen: bitjem, ki so segla čez svoje meje in so s tem zagrešila največji greh, Bog trdno določi ustrezne meje. Hkrati Bog odtegne človeku tudi svojega duha in mu določi čas bivanja (sto dvajset let).

Pripoved o vesoljnem potopu (1 Mz 6, 5-8, 22) je sestavljena iz jahvističnega in duhovniškega vira in ima krožno zgradbo. Začne se z Božjim sklepom, da bo uničil človeštvo z vsemi živimi bitji, konča pa se z Božjim sklepom, da ne bo nikoli več preklel zemlje zaradi človeka niti ne bo več udaril nobenega živega bitja (1 Mz 6,5-8+9-12 // 8,20-22). Besedilo se začne z jahvistovim poročilom o razlogih za potop (6, 5-8). Duhovniško poročilo (6, 9-12) pa govori o pravičnem Noetu in sprijeni zemlji. Ti dve izjavi že takoj na začetku nakažeta dva namena poročila, ki bistveno zadeva vprašanje Božje pravičnosti:

a    na eni strani razlogi za potop

b    na drugi pa razlogi za rešitev Noeta.

Izjavi o vsestranski hudobiji ljudi sta splošni, nakažeta pa jasno, da ne gre za človekovo naravno, ontološko nepopolnost, temveč za zavestno, kaznivo krivdo človeštva. Hebrejski pisci so iz zgodbe o potopu sklepali, da se je zgodil po človeški krivdi, iz obsega nesreče pa so sklepali o velikosti krivde, o vsesplošni pokvarjenosti ljudi. Obveznost človekove pokorščine Bogu je tako odločilna, da se zdi, kakor da lahko Stvarnik zaradi človekove krivde uniči svet. V tem klasičnem antropomorfnem izrazu pride do veljave hebrejska teološka predpostavka, da Bog nad svetom ne vlada po lastnih notranjih nagibih, temveč upošteva tudi človekov odziv.

Noe je edini rešen iz potopa. Jahvist in duhovniški vir ugotavljata njegovo popolno pokorščino v odzivanju na Božja naročila (6,22 in 7,5). V čem je bila ta popolnost oziroma pravičnost, lahko vidimo iz trditve: »Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal Gospod« (7,5). Izpolnil je namreč Božje naročilo o graditvi ladje, ko potop še ni bil napovedan. Iz zaupne pokorščine in vztrajanja v pravičnosti sredi pokvarjenega rodu lahko ugotavljamo njegovo držo pravičnosti. Bog se lahko zanese nanj (7,1). Svetopisemsko izročilo o Noetu razodeva, da pripoved o potopu dopušča razlog za uničenje večine ljudi in hkrati za rešitev manjšine oziroma posameznika (prim. Ezk 14,14.20). Poročilo o potopu tudi na koncu potrdi Noetovo pravičnost. Ko stopi iz ladje, najprej daruje Bogu (8,20), najverjetneje v zahvalo za rešitev. Nad Noetovo daritvijo je bil Gospod zadovoljen in sklene, da ne bo nikoli več preklel zemlje zaradi človeka (1 Mz 8,21-22).

Noetova pravičnost je v pripovedi o vesoljnem potopu bistvenega pomena. Bog je pripravljen zaradi enega pravičnika bolj milo soditi množico. Kljub temu se zdi, da je med Božjim sklepom o vesoljnem potopu na začetku pripovedi in sklepom o prizanesljivosti v prihodnje na koncu pripovedi nerazložljivo nasprotje. Kot da Bog ob enakem človekovem ravnanju z njim ravna različno. To pa ni v skladu z Božjo pravičnostjo.

Besedilo o vesoljnem potopu nam sámo ponuja drugačno razlago. Začetno jahvistovo (6,5) in duhovniški besedilo (6,11-12) poudarjata vsesplošno hudobijo, ki sama po sebi kliče po kazni. Tukaj ne gre za nepopolnost človeške narave, temveč za hoteno, dejavno hudobijo. V Božji izjavi na koncu potopa pa po mnenju razlagalcev gre bolj za človeško temeljno, naravno, bivanjsko (ontološko) nepopolnost in ne za namerno in udejanjeno hudobijo. Zato se zdi Božja prizanesljivost utemeljena. Bivanjska nepopolnost je v Svetem pismu odločilni razlog za Božjo prizanesljivost do človeka. Zdaj lahko namesto kolektivnega povračila nastopi individualno povračilo.

Besedilo o vesoljnem potopu skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj je bil vesoljni potop in zakaj se ne bo več ponovil. Bog mora biti v obeh primerih opravičen. Za njegov nastop je bila po prepričanju svetopisemskih piscev kriva vsesplošna človeška pokvarjenost. Zakaj je bil samo enkrat, je teže odgovoriti – je bilo človeštvo samo enkrat (razen enega človeka) pokvarjeno? Sveto pismo daje dvojen odgovor:

•  omili krivdo človeštva s poudarjanjem človeške pokvarjenosti od »mladosti (otroštva)«  

•  poudari vlogo pravičnega Noeta

Tako se pokaže, da ima pred Bogom večjo težo pravičnost manjšine kot krivičnost večine. 

PRAVIČNI NOE- ZAČETNIK NOVEGA ČLOVEŠTVA

Po srečanju z besedilom samim poglejmo še malo v ozadje. Pred očmi moramo imeti predvsem semitski način izražanja, ki stvari izrazi drugače, kot pa jih mi razumemo.

Tako na primer hebrejske besede »kol ha erec« ne pomenijo vse zemlje, vsega sveta, ampak samo njen del, tisti del namreč, ki je bil znan piscu. »Erec Israel« tako danes pomeni državo Izrael. »Erec« pomeni hkrati tudi pokrajino ali večji teritorij. Če to upoštevamo, ne bomo mislili, da je svetopisemski pisatelj hotel potop razširiti na vso zemljo in na vse človeštvo, ampak je mislil na tisti del zemlje, ki jo je on takrat poznal.

GRADNJA LADJE

Beseda »tevah«, ki je tu uporabljena za ladjo je egiptovskega oz. akadskega izvora. Pomeni pa zaboj, omaro, skrinjo, krsto. Ta beseda je uporabljena samo še enkrat, pri opisu Mojzesovega rojstva, pri čemer je šlo za košaro, v kateri je mati malega Mojzesa spustila v reko Nil.

Gradnja ladje je bila do potankosti določena. Bog določi celo vrsto lesa (cipresovina oz. kakšna druga vrsta smolnatega lesa), iz katere naj bo zgrajena. Nekaj podobnega najdemo tudi pri Mojzesu, ko mu Bog naroča kakšna naj bo skrinja zaveze in kakšen naj bo shodni šotor.

Noe je moral ladjo od zunaj in od znotraj zamazati s »kofer«, kar lahko pomeni vse smole podobne snovi.

Bog je določil tudi mere ladje: dolžina 300 komolcev (133,5 m), višina 30 komolcev (13,4 m) in širina 50 komolcev (22,3 m). Razmerje med dolžino in širino (6:1) se še vedno uporablja v ladjedelništvu. Dimenzije so ogromne tudi za današnje razmere (20 000 brt oz. 40 000 m3 prostornine). To je velikost prekooceanskega parnika Queen Elisabeth ali stolnice sv. Štefana na Dunaju.

NOE GRE V LADJO

Kot je duhovniško poročilo dalo razloge zakaj je Noe rešen (Noetova pravičnost in brezgrajnost), tako tui jahvist daje Bogu v usta besede: »kajti videl sem te pravičnega v tem rodu«.

Medtem ko duhovniško izročilo navaja, da mora Noe vzeti v ladjo samo po en par od vseh živali, pa jahvist deli živali na čiste in nečiste. Od čistih mora vzeti po sedem parov (daritev!) od nečistih pa po enega.

Zadnji gre v ladjo Noe in Bog za njim zapre vrata. Takšen antropomorfizem z ene strani kaže na Božje določilo o uničenju vseh tistih, ki niso šli v ladjo, z druge strani pa Božjo skrb in ljubezen do svojega varovanca Noeta.

OPOMBE K ODLOMKU 1Mz 6,5-7,24

1 Mz 6,5-22

V tem besedilu se po teoriji o štirih »virih« prepletata izročili J in P. Poleg svetopisemske zgodbe o potopu poznamo še druge, predvsem babilonsko, ki je del Epa o Gilgamešu.

( Ep o Gilgamešu je ena najstarejših in najbolj ganljivih zgodb, ne le stare Mezopotamije, temveč človeštva nasploh. Pripovedovali in prepisovali so jo skoraj tri tisoč let, potem pa sta jo, s prihodom krščanstva, pogoltnili tišina in tema. Človeštvo je Gilgameša znova spoznalo potem, ko so leta 1853 v starodavnem mestu Ninive našli knjižnico asirskega kralja Ašurbanipala, ki je vladal v VII. st. pr. n. š. Ker so odkrili del zgodbe o vesoljnem potopu, je bila senzacija velika.
Gilgameš, kralj Uruka, je tiran in ljudstvo se pritožuje zaradi njegove strahovlade. Bogovi uslišijo prošnje ljudstva ter ustvarijo bitje, ki bi lahko premagalo in ponižalo Gilgameša. To je Engidu, popolno nasprotje velikemu kralju, divji človek iz oddaljenih step. Namesto da bi med dvema božanskima stvaritvama prišlo do spopada, se med njima ustvari trdno prijateljstvo in ljubezen. Skupaj premagata velikana Humbabo in odkrijeta vhod v Podzemni svet. Gilgameš zavrže ljubezen boginje Ištar, potem pa s pomočjo Engiduja premaga še nebeškega bika.
Človeka, ki sta se preveč približala bogovom, morati biti kaznovana. Engiduja bogovi kaznujejo s smrtjo, Gilgameš pa se v iskanju večnega življenja odpravi na pot k svojemu rojaku Utnapištimu (biblijski Noe).)

vrstica 6 :  je bilo žal: isti izraz v 1 Sam 15,11; človeško govorjenje o Bogu (antropomorfizem) razodeva vso težavnost razmerja med Bogom in ljudmi; Bog sicer priznava človeku svobodo, a sam ostaja zvest in nespremenljiv.

vrstica 8:   našel milost: eden od priljubljenih izrazov pisca (prim. 18,3; 19,19; 30,27), ki odkriva njegovo teologijo. Kadar se izraz nanaša na ljudi, je v tem prevodu namesto milosti beseda naklonjenost.

vrstica 9:   hodil z Bogom: v poznem judovstvu ta zveza pomeni živeti v skladu z Božjo voljo, kar gr. prevaja z »biti Bogu všeč«; prim. Heb 11,5–6.

vrstica 11: nasilja: nasilje, zlasti prelivanje krvi, zastopa vse vrste človekovega upora proti Bogu.

vrstica 12: vse meso: vse človeštvo, čeprav pisec v tej pripovedi sem šteje tudi živali (prim. 6,13.17; 7,15.21); po načelu povračila mora Bog kaznovati vse ljudi, ker so vsi grešili; potop, ki bo zajel vso zemljo, se zdi primeren način kazni.

vrstica 16: streho: opis prav gotovo ne spominja na ladjo s premcem, krmo in palubo; treba ga je razumeti bolj kot posnetek tempeljske arhitekture (prim. 1 Kr 6,6 glede nadstropij). Tako kakor pri mezopotamskih svetiščih je tudi vhod v ladjo ob daljši stranici.

vrstica 18: zavezo: hebr. beseda berít redno pomeni nekakšno pogodbo med ljudmi ali med Bogom in ljudmi; zagotovila naj bi dobre odnose. Tu prihaja pobuda od Boga in meri na rešitev pravičnih; uresničenje v 9,8–17. Vendar v tem primeru človek ni dejaven kot partner, ki bi se k nečemu zavezal, kakor je to običajno pri sklepanju zaveze (prim. 2 Mz 24,7), temveč gre za enostransko Božje milostno dejanje.

vrstica 19: Živalski pari, ki naj jih Noe reši v ladjo, pomenijo možnost delovanja Božjega blagoslova pri živalih tudi po potopu;

1 Mz 7,1-24

vrstica 1 :  pravičen: Bog tu označi Noeta kot človeka, ki živi v skladu z Božjo voljo, medtem ko v 6,8 ni navedeno, zakaj je Bog naklonjen ravno Noetu.

vrstica 6:   Za pisca je značilno, da ob prelomnih dogodkih navede junakovo starost; s tem omogoča štetje let v celotnem Peteroknjižju; prim. v. 11.

vrstica 11: nebesne zapornice: podoba je vzeta iz feničanskega mitskega jezika. Že v 1,7 sta zemlja in ozračje prikazana kot prostor med dvema gmotama vode; »zgornje vode« se lahko ulijejo na zemljo kot dež skoz odprtine v oboku.

vrstica 16: zaprl vrata za njim: še ena slikovita podrobnost, s katero pisec spominja, kako je Bog prisoten in kako skrbi za svoje stvari.

VZPOREDNA MESTA (Reference)

1 Mz 6,5-22

5… Jer 5,1–5   6,28   Ps 14,2–3

6   2 Mz 32,12–14   1 Sam 15,35   Jer 18,8–10   26,3   Jon 4,2

8   18,3   2 Sam 15,25   Sir 44,17   Lk 1,30   Heb 11,7   2 Pt 2,5

9   5,22

13   18,20

14   1 Pt 3,20

17   Ps 29,10   93,2–4   2 Pt 2,5

18   9,9   17,2

1 Mz7,1-24

1   Mdr 10,4   1 Pt 3,20   2 Pt 2,5

2   5 Mz 14

11   Iz 24,18   Ps 78,15–16   104,6–9   Job 12,15   2 Pt 3,6

23   Ezk 14,14