2 - ŠE EN POGLED NA STVARJENJE 1 Mz 3

O evoluciji:

- Pij XII. Humani generis 1950

- sv. Janez Pavel II. 1996

Odnos med stvarjenjem in evolucijo (trije pogledi):

- teistični evolucionizem

- inteligentni načrt

- teleološki pristop

Človek je ustvarjen po Božji podobi

1 Mz 1,26 – 2,25

- krona stvarstva (6. dan / 7. dan)

- po Božji podobi

- moški + ženska = človek

- blagoslovljena – soustvarjalca

- človek – zemlja + dih (2,7)

- postavljen v vrt

- dane so mu zapovedi (meje)

- stvarjenje žene – edinstveni odnos

ODKOD ZLO

Temeljno vprašanje, ki si ga avtorji prvih poglavij Svetega pisma zastavljajo, je odkod zlo in kako se ga človek lahko reši.

Prvi dve poglavji Svetega pisma sta zelo optimistični. Opisujeta, kako je stvarstvo lepo. Toda svetopisemski pisci se ne dajo varati. Vedo, da obstaja zlo. Kot vsak človek, so tudi oni to izkusili.

Naslednja poglavja (1 Mz 3-11) hočejo povedati, kako in zakaj je prišlo zlo na svet in kako v njem deluje.

Zlo v teh svetopisemskih poročilih ima več obrazov. Tu je ošabnost Adama in Eve, ki hočeta biti enaka Bogu, in vse zlo, ki izhaja iz tega. Tu je zavist Kajna, ki ubije svojega brata Abela. Tu sta nerazumevanje in needinost med ljudstvi kot v Babilonu.

Pisci Svetega pisma se sprašujejo: »Odkod prihaja zlo?« Odgovor in preprost. Iščejo ga. Pomagajo nam pri iskanju. Ali zlo prihaja iz človekovega srca? Ali prihaja od Boga? Prihaja od sil zunaj človeka?

Pisec v besedilu 3. poglavja 1. Mojzesove knjige z različnimi podobami kaže, da so vzroki zla različni:

- Zunanje sile, ki vplivajo na ženo in moža. Hudobni duh prevzema podobo kače, ki govori.

- Ošabnost ljudi, ki odločajo sami o sebi, hočejo prevzeti mesto Boga.

- Božja kazen, ki zajema kačo, ženo, moža in zemljo.

Najpomembnejše pa je, da svetopisemski pisci kljub zlu niso opustili upanja na dobro. Na mračnem nebu se že pokaže mavrica, znamenje zaveze Boga z ljudmi.

ZA RAZUMEVANJE BESEDILA

1) Pisec si predstavlja Boga s človeškimi potezami. Poišči primere o tem v 3. poglavju 1. Mojzesove knjige.

2) Poišči v zgodbi o grehu izraze, ki vodijo do preloma med:

- možem in ženo - ljudmi in stvarstvom - ljudmi in Bogom

3) Katere iskre upanja lahko najdete v tem besedilu?

RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 3

1 Mz 3

vrstice 3,1-4: Kačo postavi med živali, da ne bi kdo mislil, da gre za božanstvo. Pozneje se kača ne obnaša kot kača, ampak ima vlogo zapeljivke (ni več pomembno kdo je kača, ampak njena vloga. Zakaj ravno kača? Kača je simbol kanaanskega plodnostnega kulta; nevarnega za Izraelce, zato verjetno pisatelj uporabi kačo. Vprašanje, ki se tu pojavlja od kod zlo? Po hudičevi nevoščljivosti? Od kod pa hudič? Hudič ne razloži od kod zlo v svetu. To je večno neodgovorjeno vprašanje. Tudi ta odlomek ne pove od kod zlo, ampak hoče pokazati, da zlo pač je. à prototip notranjega boja s skušnjavo Pogovor: kača nikdar ne reče »Gospod Bog«, temveč samo »Bog«. Kačje vprašanje: »Ali je res Bog rekel, da ne jejta…« je navidezno zelo naklonjeno človeku. Psihološka prefinjenost, pretiravanje. Žena brani Boga in pri tem tudi pretirava, ko pravi, da se drevesa ne smeta dotakniti. Vidi se, da je negotova, ali je Bog res prav rekel. V ženinem odgovoru se kaže dvom, ki ga je kača zasejala. Tukaj je rečeno samo drevo, kača pozneje pove za kakšno drevo gre.

Kača je ena od ustvarjenih živali (prim. v. 14), vendar ima v tej zgodbi vlogo, ki daleč presega živalsko. – prekanjena: prid., ki pogosto označuje življenjsko modrost (prim. Prg 12,16.23), tu pa nedvomno pomeni zvitost, ki hoče škodovati. Na starem Vzhodu je kača simbolizirala plodnost (Kánaan) pa tudi politično moč, ki je v zvezi z modrostjo (Egipt). V babilonskem Epu o Gilgamešu je kača junaku ukradla zel življenja in se z njo okoristila. Svetopisemsko izročilo je v kači pozneje videlo Bogu sovražno silo, ki jo imenuje hudič ali satan (prim. Mdr 2,24; Jn 8,44; 1 Jn 3,8; Raz 12,9; 20,2).

jeva: vprašanju, v katerem »prekanjeni« skušnjavec namenoma pretirava glede Božje prepovedi, žena nasede tako, da zagovarja Boga.

tudi ne dotikajta se ga: tega določila ni v Božji prepovedi (2,17); ženino pretiravanje verjetno razodeva, da ji je kačino vprašanje že zbudilo negotovost glede Božje dobrote.

Nikakor ne bosta umrla: kača neposredno zanika Božjo besedo in s tem ruši človekovo zaupanje v Boga.

vrstica 3,5: nikakor ne bosta umrla – zanika kazen, češ da hoče človeku dobro in mu pove posledice: oči se vama bodo odprle, bosta kakor Bog, spoznala bosta dobro in hudo. Človek si želi spoznanja, hoče napredovati. Zapeljivec uporabi to dobro stran človeka, ki pa lahko pelje v slabo. Oči se vama bodo odprle – človeku se bo zgodilo nekaj čudesnega, spoznala bosta več kot naravnimi očmi. Postala bosta kakor Bog – spoznala bosta. Običajno to razlagamo kot napuh v človeku.

odprle oči: semitsko izražanje, ki napoveduje izredno spoznanje; prim. 4 Mz 22,31; Lk 24,31. – kakor Bog: možen prevod tudi kakor bogovi, kar bi pomenilo, da bi človek z uživanjem prepovedanega sadu postal glede modrosti podoben bogovom (tj. angelskim bitjem; prim. 6,2 in gl. op.). Kačine besede razkrivajo človekovo hrepenenje po vedno višjem spoznanju, ki je dobro le, če se s tem ne skuša oddaljiti od Stvarnika.

vrstica 3,6: ženski je to drevo všeč; človeška želja po napredovanju, človek hoče presegati sebe. Mnogi razlagajo, da je kača zapeljala ženo, žena pa moža (čeprav sta mož in žena eno). Skupnost moškega in ženske lahko prispeva k dobremu, lahko pa tudi k slabemu.

ker daje spoznanje: tega sam pogled na sadež ne more povedati; žena verjame skušnjavcu. – tudi možu: zveza moškega in ženske, ki naj bi osrečevala (prim. 2,23sl.), tu združuje v prestopku, ki vodi v nesrečo.

vrstica 3,7: V kačinem zapeljevanju je bilo nekaj resnice; ko sta mož in žena prestopila Božjo prepoved, nista (takoj) umrla in v resnici sta postala modrejša, le da ju novo spoznanje ni osrečilo. V telesni nagoti se zdaj počutita nelagodno in izpostavljena (prim. 2,25).

vrstici 3,8-9: zahodni veter, ki piha proti večeru je zelo blag in prijeten. To je antropomorfna podoba Boga, ki se sprehaja po vrtu. Človek se skrije, ker je nekaj narobe. Bog ga pokliče, še vedno ga spremlja, čeprav je sodnik in ve, da je človek grešil. Bog je ljubeč in skrben.

se skrila: človek v edenskem vrtu se kakor vsak prestopnik skriva pred tistim, ki more odkriti in kaznovati krivdo.

Kje si: Bog vedno skrbi za človeka in ga kliče tudi takrat, ko se je ta uprl z neposlušnostjo.

vrstica 3,10: človekov odgovor lahko razumemo kot sprenevedanje ali kot odgovor po pravici, strah božji je normalen odnos človeka v izgnanstvu do Boga.

Bog nastopa kot zasliševalec, človek pa se brani kot obtoženec. V v. 11 Bog človeku odkrije njegov prestopek in mu dovoli, da se kot obtoženec brani. Kači pa ni dano, da bi se zagovarjala.

vrstica 3,11: na Božje vprašanje človek sam ugotovi, da je nag (normalna posledica spoznanja). Tu človek spozna pomen svojega dejanja.

vrstica 3,12: človek odgovarja Bogu; ima svoje dostojanstvo: ne taji dejanja, ampak se brani. Je odgovorno bitje. Človek hoče pokazati, da greh ni samo njegova odgovornost (dejansko je greh zapletena stvar).

vrstica 3,13: Tudi ženin odgovor je resničen: »Kača me je zapeljala«. Vendar s tem žena nima manjše krivde. Nekateri razlagajo, da človek vedno zavrača krivdo na druge. Ni nujno, da vidimo človeka kot zakrknjenega grešnika, ki bi ga Bog vrnil v raj, če bi se pokesal. To ni smiselno, kajti Jahvist hoče razložiti, zakaj je človekovo življenje takšno kot je.

vrstica 3,14:. Lahko bi sledilo še vprašanje kači, vendar kača ne zna več govoriti. Je samo žival, neodgovorno bitje. Bog izvrši sodbo (prekletstvo) takoj. Izreki kazni so ritmični. Za zasliševanjem bi lahko sledila prava kazen (izgon). Verjetno je tako bilo, vendar je Jahvist vstavil izreke. Prvi kazenski izrek je prekletstvo nad kačo.

vrstica 3,15: pripoveduje o sovraštvu med človekom in kačjim rodom (je iskanje odgovora zakaj se človek tako boji kače in jo napada). Zaimek »ta« se nanaša na zarod, Hieronim pa prevaja »ips« torej Marija. Vendar je Marija s tem, ko je mati zmagovalca, tudi sama zmagovalka. Tej napovedi so cerkveni očetje nadeli ime protoevangelij (prvo veselo oznanilo). Globina je v tem, da ostane skrivnost: ne vemo, zakaj je kača to storila. Neodgovorjeno ostane vprašanje o izvoru zla in greha.

zarodom db. semenom (hebr. zéra`). Možen smisel vrstice je napoved trajnega sovražnega odnosa med ljudmi (zarod žene) in kačami (zarod kače). Ker je izrek naslovljen na kačo, je to očitno kazen zanjo oz. za njeno potomstvo. – V tej vrstici so krščanski razlagalci v povezavi z drugimi deli SP pogosto videli »protoevangelij«, prvo blagovest, češ da Bog tu napoveduje zmago nad satanom, tj. človekovo odrešenje. S to razlago se povezuje pojmovanje obeh zarodov kot posameznih oseb; zarod žene je Kristus. Na katoliško izročilo je vplival lat. ipsa cónteret ›ona bo strla‹, kjer je v hebr. in gr. moški osebni zaimek in se nanaša na zarod. S tem je dobil velik pomen lik Marije kot Odrešenikove matere.

vrstica 3,16: izrek kazni za ženo: trpljenje v nosečnosti, porodu, gospodovanje moža – dva najpomembnejša elementa v življenju žene: biti mati in biti žena. Ravno v teh dveh točkah, ki sta najlepši in največji v življenju žene, bo veliko hudega in bolečega. V tem je kazen. Kazenski izrek ženi omenja tipično »žensko« trpljenje.

vrstice 3,17-19: Kazen za moža: velik napor rodi majhne sadove – življenje je zelo težko, Bog ne prekolne človeka, temveč zemljo (razlog za slabe letine, suša). Človeško umrljivost razberemo že iz besede Adam in iz tega, da je človek iz prahu. Smrt lahko pomeni odrešitev, konec trpljenja, truda.

prekleta zemlja: medtem ko je Bog preklel kačo (v. 14), ni preklel človeka, le zemljo. V nasprotju z 2,15 je v 3,17–19 pri človekovem delu poudarek na trpljenju. »Prekleta zemlja«, ki to povzroča, je seveda zunaj edenskega vrta.

Trnje in osat pomenita razočaranja kmeta, kadar pridelek ni v sorazmerju s trudom; vendar si pridela tudi kruh (v. 19).

prah si prim. 2,7. Smrt tu ni toliko strašna kazen za greh (prim. 2,17), temveč pisec bolj razmišlja o minljivosti življenja človeka, ki ga je Bog naredil »iz zemeljskega prahu«.

vrstice 3,20-24: Vprašanje je, zakaj ni dal imena ženi že prej, ko je imenoval živali?. Bog je človeku sešil obleki, kar kaže tudi na višjo kulturo. Tik pred izgonom Bog še poskrbi, da ju ne bo zeblo. To je znamenje božje skrbi za človeka (star motiv v mitih).

Eva hebr. havváh: pisec to ime povezuje s hebr. besedo za življenje hajjáh. Poimenovanje žene kot matere kljub kazni budi zaupanje v človekovo prihodnost.

Dejanje kaže, kako Bog skrbi za človeka in hoče omiliti kazen. – človeku ali Adamu; gl. op. k 2,20

vrstica 3,22: Nesmrtnost je lastnost bogov, s tem bi človek lahko segel po nečem božanskem – večnem življenju. Bog nesmrtnosti (v telesu) nikakor ne more dati človeku. Da je človek postal kakor Oni, zveni prav ironično. Mišljena je enakost v modrosti (vpliv politeističnega mita – Prometej primer božje zavisti v grških mitih).

kakor eden izmed nas tj. izmed nadnaravnih bitij, Boga samega in njegovega dvora (prim. 1 Kr 22,19; Job 1,6). V mezopotamskih mitih, posebno v Epu o Gilgamešu, bogovi pridržijo nesmrtnost sebi; človek zaman hrepeni po njej. Motiv »ljubosumnosti bogov« je tu povezan s kaznijo za človekov prestopek. Ta vrstica in v. 24 govorita o človekovi umrljivosti drugače kakor 2,17.

vrstica 3,23: Bog ga je odpravil iz edenskega vrta: človek je bil izgnan iz vrta, da bi obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet. Bog oddalji človeka od sebe, ni več v božjem okolju. Ne bo pa popolnoma zapuščen od Boga. Človekova eksistenca je eksistenca oddaljevanja od Boga. Človek je omejeno bitje. Ob drevesu spoznanja je še drevo življenja, ki ostane nedotaknjeno. Posebej tudi nikoli ni bilo prepovedano.

odpravil: kazen, ki zajema vse, kar je povedano v posameznih kazenskih izrekih, je izgon iz edenskega vrta, tj. iz območja posebne Božje bližine.

vrstica 3,24: Varuhi zahodno (od edenskega vrta). To je zapeljalo razlagalce v mišljenje, da so vrata, ki imajo čuvaje.

kerube: v Mezopotamiji so tako imenovali božanska bitja, ki so pogosto upodobljena kot krilati levi s človeškim obrazom; postavljali so jih kot varuhe ob vhode svetišč. V SZ so to nebeška bitja, ki služijo Izraelovemu Bogu; prim. 1 Sam, 4,4; 1 Kr 6,23–28; Ezk 28,14.16; Ps 18,11. – meč, iz katerega je švigal ogenj db. plamen bliskajočega se meča ali plamen meča, ki se obrača sem in tja; podoba bliska oz. strele kot izraza Božje moči; ima isto vlogo kakor kerubi.

Epilog

Drugo in tretje poglavje je pustilo v krščanski teologiji in mistiki globoke sledove. Danes nekateri dajejo razlago tega, kar v tekstu ni razvidno; razlaga o grehu prvih staršev, o izvirnem grehu, ki zahteva Odrešenika.

V stari zavezi se prvi starši ne omenjajo več. Začetek hebrejske veroizpovedi je Abraham (2 Mz 26,4-10) in izhod iz Egipta. Šele v poznem judovstvu se pojavijo izreki, ki govorijo o tem (prvem grehu) kot o usodnem dogodku.

»Bojim se pa, da bi se, kakor je kača Evo preslepila s svojo zvijačo, morda tudi vaše misli spačile in oddaljile od preproste vdanosti do Kristusa«. (2 Kor 11,3)

Sv. Avguštin je zelo poglobil ta nauk; Luter ga je zelo spoštoval. Pri protestantih je to veliko bolj poudarjeno kot pri katoličanih.

Pripoved o prestopku prvega človeka ne odgovarja na vprašanje, od kod smrt, greh, ampak odgovarja na vprašanje, zakaj je človek, ki je od Boga ustvarjen, tako nesrečno in omejeno bitje. Hoče reči, da Bog tega ne more biti kriv, on ni želel smrti, greha, žalosti. Pravega odgovora na izvor zla tukaj ni. Človek je božji otrok, ni zapuščen.

Nauk o izvirnem grehu ne temelji samo na teh dveh poglavjih. Gre za pred-dogajanje ne pa za dogajanje v zgodovini.

KKC O PRVEM IN IZVIRNEM GREHU

7. odstavek: Padec

385 Bog je neskončno dober in vsa njegova dela so dobra. Vendar nihče ne ubeži izkustvu trpljenja, raznovrstnega zla v naravi – zla, ki se kaže kot povezano z lastnimi mejami stvari – in predvsem vprašanju moralnega zla. Odkod prihaja zlo? “Quaerebam unde malum et non erat exitus – Iskal sem, odkod hudo, in nisem našel izhoda”, pravi sv. Avguštin (conf. 7,7); in njegovo boleče iskanje je nato našlo izhod samo v njegovem spreobrnjenju k živemu Bogu. Kajti “skrivnost hudobije” (2 Tes 2,7) se osvetli samo v luči “skrivnosti pobožnosti” (1 Tim 3,16). Razodetje božje ljubezni v Kristusu je razkrilo hkrati prostranost zla in tudi preobilje milosti (prim. Rim 5,20). Vprašanju o izvoru zla se moramo torej približati tako, da upiramo pogled vere v njega, ki je edini zmagovalec zla (prim. Lk 11,21-22; Jn 16,11; 1 Jn 3,8).

I. Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost

Stvarnost greha

386 Greh je prisoten v zgodovini človeka: zaman je poskušati ignorirati greh ali tej temačni stvarnosti dati drugačna imena. Pri poskusu razumevanja, kaj je greh, je treba najprej priznati globoko človekovo zvezo z Bogom, kajti zunaj tega odnosa zlo greha ni razkrinkano v njegovi resnični identičnosti odklanjanja Boga in nasprotovanja Bogu, čeprav še naprej pritiska na človekovo življenje in na zgodovino.

387 Stvarnost greha, in še posebej greha na začetku, se razjasni samo v luči božjega razodetja. Brez spoznanja, kakršnega nam božje razodetje daje o Bogu, ni mogoče jasno prepoznati greha; in človek je brez tega spoznanja v skušnjavi, da bi ga razlagal edinole kot napako v razvoju, kot psihološko slabost, zmoto, nujno posledico neustrezne družbene strukture, itd. Samo s spoznanjem božjega načrta o človeku razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je Bog dal ustvarjenim osebam zato, da bi mogle ljubiti Boga in vzajemno druga drugo.

Izvirni greh – bistvena resnica vere

388 Z napredovanjem razodetja se razjasnjuje tudi stvarnost greha. Čeprav je starozavezno božje ljudstvo na neki način poznalo človekovo stanje v luči zgodovine padca, o kateri pripoveduje 1. Mojzesova knjiga, se kljub temu ni moglo povzpeti do poslednje pomenljivosti te zgodovine, ki se razkriva šele v luči smrti in vstajenja Jezusa Kristusa (prim. Rim 5,12-21). Potrebno je spoznati Kristusa kot vir milosti, da spoznamo Adama kot vir greha. Sveti Duh Tolažnik, ki ga je poslal vstali Kristus, je tisti, ki je prišel, da “prepriča svet, kako se moti glede greha” (Jn 16,8), in sicer z razodetjem Njega, ki prinaša odrešenje od greha.

389 Nauk o izvirnem grehu je tako rekoč “hrbtna stran” vesele novice, da je Jezus Odrešenik vseh ljudi, da so vsi potrebni odrešenja in da je odrešenje zaradi Kristusa ponudeno vsem. Cerkev, ki ima Kristusovo misel (prim. 1 Kor 2,16), dobro ve, da se ni mogoče dotakniti razodetja o izvirnem grehu, ne da bi s tem prizadeli Kristusovo skrivnost.

Za pravilno branje pripovedi o padcu

390 Pripoved o padcu (1 Mz 3) uporablja slikovito govorico, a izreka trditev glede prvotnega dogodka, glede dejstva, ki se je dogodilo na začetku človekove zgodovine (prim. CS 13,1). Razodetje nam daje gotovost vere, da je vsa človeška zgodovina zaznamovana s tem prvotnim padcem, ki so ga svobodno zagrešili naši prvi starši (prim. tridentinski koncil: DS 1513; Pij XII.: DS 3897; Pavel VI., govor 11. julija 1966).

II. Padec angelov

391 Zadaj za to odločitvijo (izbiro) nepokorščine naših prvih staršev obstaja glas, ki zapeljuje, ter nasprotuje Bogu (prim. 1 Mz 3,4-5) in ki ju iz nevoščljivosti privede do padca v smrt (prim. Mdr 2,24). Sveto pismo in izročilo Cerkve vidita v tem bitju padlega angela, imenovanega satan ali hudič (prim. Jn 8,44; Raz 12,9). Cerkev uči, da je bil to najprej dober angel, ki ga je ustvaril Bog. “Diabolus enim et alii daemones a Deo quidem natura creati sunt boni, sed ipsi per se facti sunt mali – Hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga po svoji naravi kot dobri, a so sami od sebe postali zlobni” (4. lateranski koncil leta 1215: DS 800).

392 Sveto pismo govori o grehu teh angelov (prim. 2 Pt 2,4). Ta “padec” obstaja v svobodni izbiri teh ustvarjenih duhov, ki so radikalno in nepreklicno odklonili Boga in njegovo kraljestvo. Odsev tega upora najdemo v besedah skušnjavca našim prvim staršem: “Postala bosta kakor Bog” (1 Mz 3,5). Hudič “greši že od začetka” (1 Jn 3,8), je “oče laži” (Jn 8,44).

393 Narava nepreklicnosti njihove izbire in ne pomanjkanje neskončnega božjega usmiljenja je vzrok, da greh angelov ne more biti odpuščen. “Po padcu zanje ni kesanja, kakor ni kesanja za ljudi po smrti” (sv. Janez Damaščan, f.o. 2,4: PG 94,877C).

394 Sveto pismo izpričuje pogubni vpliv njega, ki ga Jezus imenuje “ubijalca od začetka” (Jn 8,44) in ki je skušal celo Jezusa odvrniti od poslanstva, prejetega od Očeta (prim. Mt 4,1-11). “Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela” (1 Jn 3,8). Glede na posledice najusodnejše od teh del je bilo lažnivo zapeljevanje, ki je človeka zavedlo k nepokorščini do Boga.

395 Vendar pa satanova moč ni neskončna. Satan je samo ustvarjeno bitje, močno zaradi tega, ker je zgolj duh, toda še vedno samo ustvarjeno bitje: graditve božjega kraljestva ne more preprečiti. Čeprav satan deluje v svetu s sovraštvom zoper Boga in njegovo kraljestvo v Jezusu Kristusu, in čeprav njegovo delovanje povzroča veliko škodo – duhovne narave in posredno tudi fizične narave – za vsakega človeka in za družbo, vendar dopušča to delovanje božja previdnost, ki z močjo in blagostjo usmerja zgodovino človeka in sveta. Božje dopuščanje hudičevega delovanja je nemajhna skrivnost, toda vemo, “da njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28).

III. Izvirni greh

Preizkušnja svobode

396 Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in ga postavil v svoje prijateljstvo. Kot duhovna stvar človek ne more živeti tega prijateljstva drugače kakor na način svobodne podreditve Bogu. To je tisto, kar izraža prepoved, dana človeku, da bi jedel od drevesa spoznanja dobrega in hudega, “zakaj brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti” (1 Mz 2,17). “Drevo spoznanja dobrega in hudega” (1 Mz 2,17) simbolično kliče v spomin neprestopno mejo, ki jo človek kot ustvarjeno bitje mora svobodno priznavati in z zaupanjem spoštovati. človek je odvisen od Boga, podrejen zakonom stvarstva in moralnim normam, ki urejajo uporabo svobode.

Prvi človekov greh

397 Skušan od hudiča je človek pustil umreti v svojem srcu zaupanje do svojega stvarnika (prim. 1 Mz 3,1-11) in je ob zlorabljanju svoje svobode bil nepokoren božji zapovedi. V tem obstaja prvi človekov greh (prim. Rim 5,19). Vsak nadaljnji greh je od tedaj naprej nepokorščina do Boga in pomanjkanje zaupanja v njegovo dobroto.

398 V tem grehu je človek dal prednost sam sebi pred Bogom in s tem zaničeval Boga: izbral je samega sebe zoper Boga, zoper zahteve narave svojega stanja ustvarjenega bitja in s tem tudi zoper svoj lastni blagor. V stanju svetosti ustvarjeni človek je bil določen za to, da bi ga Bog v polnosti “pobožanstvil” v slavi. Po zapeljevanju hudega duha je človek hotel “biti kakor Bog” (prim. 1 Mz 3,5), “brez Boga, mimo Boga in proti Bogu” (sv. Maksim Spoznavalec, ambig.).

399 Sveto pismo kaže dramatične posledice te prve nepokorščine. Adam in Eva takoj izgubita milost prvotne svetosti (prim. Rim 3,23). Bojita se Boga (prim. 1 Mz 3,9-10), o katerem sta si zamislila napačno podobo, namreč podobo Boga, ki je ljubosumen na svoje izključne pravice (prim. 1 Mz 3,5).

400 Harmonija, v katero sta bila postavljena na osnovi prvotne pravičnosti, je porušena; gospostvo duhovnih zmožnosti duše nad telesom je zlomljeno (prim. 1 Mz 3,7); zedinjenje moža in žene je podvrženo napetostim (prim. 1 Mz 3,11-13); njuni odnosi bodo zaznamovani s poželjivostjo in gospodovalnostjo (prim. 1 Mz 3,16). Harmonija s stvarstvom je podrta: vidno stvarstvo je postalo za človeka tuje in sovražno (prim. 1 Mz 3,17.19). Zaradi človeka je stvarstvo podvrženo “suženjstvu razpadljivosti” (Rim 8,20). Končno se bo uresničila posledica, ki je bila za primer nepokorščine izrecno napovedana (prim. 1 Mz 2,17): človek se bo povrnil v zemljo, iz katere je bil vzet (prim. 1 Mz 3,19). Smrt je dobila vstop v zgodovino človeštva (prim. Rim 5,12).

401 Od tega prvega greha dalje preplavlja svet prava “invazija” greha: bratomor, ki ga je storil Kajn nad Abelom (prim. 1 Mz 4,3-15); vsesplošna pokvarjenost kot posledica greha (prim. 1 Mz 6,5.12; Rim 1,18-32); v izraelski zgodovini se greh pogosto javlja predvsem kot nezvestoba Bogu zaveze in kot kršitev Mojzesove postave; in celo po Kristusovem odrešenju se med kristjani greh pojavlja na številne načine (prim. 1 Kor 1-6; Raz 2-3). Sveto pismo in izročilo Cerkve ne nehata klicati v spomin prisotnost in vesoljnost greha v človekovi zgodovini:
Kar spoznamo iz božjega razodetja, to se sklada tudi s skušnjo. Kajti če človek gleda v svoje srce, odkriva, da je nagnjen tudi k zlu in pogreznjen v mnogotero zlo, ki ne more izvirati od njegovega dobrega Stvarnika. Mnogokrat človek odklanja, da bi priznal Boga kot svoje počelo; s tem pa tudi pretrga dolžno naravnanost na svoj zadnji cilj in obenem poruši ves pravi red v svojih odnosih bodisi do samega sebe bodisi do drugih ljudi in do vseh ustvarjenih reči (CS 13,1).

Posledice Adamovega greha za človeštvo

402 Vsi ljudje so vpleteni v Adamov greh. Sv. Pavel to zatrjuje: “Zaradi nepokorščine enega človeka so mnogi (to pomeni vsi ljudje) postali grešniki” (Rim 5,19). “Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …” (Rim 5,12). Nasproti vesoljnosti greha in smrti postavlja apostol vesoljnost odrešenja v Kristusu: “Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje” (Rim 5,18).

403 Po Pavlovem zgledu je Cerkev vedno učila, da neizmerne bede, ki pesti ljudi, in njihovega nagnjenja k zlu in k smrti ni mogoče razumeti brez njihove povezave z Adamovim grehom in z dejstvom, da je Adam prenesel na nas neki greh, tako da se vsi rodimo prizadeti od njega, greh, ki je “smrt duše” (prim. tridentinski koncil: DS 1512). Zaradi te gotovosti vere podeljuje Cerkev krst za odpuščanje grehov celo malim otrokom, ki niso storili osebnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1514).

404 Kako je Adamov greh postal greh vseh njegovih potomcev? Ves človeški rod je v Adamu “sicut unum corpus unius hominis – kakor eno telo enega človeka” (sv. Tomaž Akv., mal 4,1). Po tej “enoti človeškega rodu” so vsi ljudje vključeni v Adamov greh, kakor so vsi vključeni v Kristusovo pravičnost. Vendar je prenašanje izvirnega greha skrivnost, ki je ne moremo v polnosti razumeti. Toda iz razodetja vemo, da je Adam prejel prvotno svetost in pravičnost ne samo zase, ampak za vso človeško naravo: ko se Adam in Eva vdata skušnjavcu, storita osebni greh; toda ta greh prizadene človeško naravo, ki jo predajata naprej v padlem stanju (prim. tridentinski koncil: DS 1511-1512). To je greh, ki se bo prenašal po razmnoževanju na vse človeštvo, se pravi s prenašanjem človeške narave, ki je zdaj brez prvotne svetosti in pravičnosti. In prav zato se izvirni greh imenuje “greh” na analogen način: je “nakopani” greh in ne “storjeni”, je stanje in ne dejanje.

405 Čeprav je izvirni greh vsakomur lasten (prim. tridentinski koncil: DS 1513), vendar nima pri nobenem Adamovem potomcu narave osebne krivde. To je pomanjkanje (privatio) prvotne svetosti in pravičnosti, toda človeška narava ni povsem pokvarjena: ranjena je v svojih lastnih naravnih močeh; podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti; in nagnjena h grehu (to nagnjenje k zlu imenujemo “poželjivost”. S tem da daje življenje Kristusove milosti, izbriše krst izvirni greh in obrne človeka k Bogu; toda posledice za naravo, oslabljeno in nagnjeno k zlu, še naprej ostanejo v človeku in pozivajo k duhovnemu boju.

406 Nauk Cerkve o prenašanju izvirnega greha je bil natančneje določen zlasti v petem stoletju, posebno ob pobudi razmislekov sv. Avguština zoper pelagijanizem, in v šestnajstem stoletju v nasprotju do protestantske reformacije. Pelagij je menil, da more človek z naravno močjo svoje svobodne volje, brez potrebne pomoči božje milosti, živeti moralno dobro; vpliv Adamovega krivde je Pelagij tako skrčil na vpliv slabega zgleda. Nasprotno so prvi protestanstski reformatorji učili, da se je človek s prvim grehom radikalno (do korenin) pokvaril in uničil svojo svobodo; istovetili so tisti greh, ki ga podeduje vsak človek, s teženjem po zlu (“concupiscentia”), ki da je nepremagljivo. Cerkev se je o smislu razodetega zaklada glede izvirnega greha izrekla posebno na drugem oranškem koncilu leta 529 (prim. DS 371-372) in na tridentinskem koncilu leta 1546 (prim. DS 1510-1516).

Trdi boj …

407 Nauk o izvirnem grehu – povezan z naukom o odrešenju, ki ga je izvršil Kristus – nam daje pogled jasnega razločevanja, ko gre za človekov položaj in za njegovo delovanje v svetu. Z grehom prvih staršev je hudobni duh pridobil neko gospostvo nad človekom, čeprav človek ostane svoboden. Posledica prvega greha je, da je človek “prišel pod gospostvo njega, ki je potem imel oblast nad smrtjo, to je hudobnega duha” (tridentinski koncil: DS 1511; prim. Heb 2,14). Neupoštevanje dejstva, da je človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje, politike, socialnega delovanja (prim. CA 25) in nravi.

408 Posledice izvirnega greha in vseh osebnih grehov ljudi podeljujejo svetu v njegovi celoti grešno stanje, ki ga je mogoče označiti z izrazom sv. Janeza: “greh sveta” (Jn 1,29). S tem izrazom označujemo tudi negativni vpliv, kakršnega imajo na osebe kolektivni položaji in družbene strukture, ki so sad grehov ljudi (prim. PP 16).

409 Ta dramatični položaj sveta, ki “ves tiči v zlu” (1 Jn 5,19; prim. 1 Pt 5,8), napravlja iz človekovega življenja boj:
Vso človeško zgodovino prepleta trd boj zoper moči teme; ta boj se je začel že takoj ob začetku sveta in bo po Gospodovi besedi trajal do zadnjega dne. človek, ki je zapleten v ta boj, se mora neprestano boriti, če naj se drži dobrega; in le za ceno velikih naporov je s pomočjo božje milosti sposoben dosegati notranjo enoto v samem sebi (CS 37,2).

IV. "Nisi ga pustil v oblasti smrti"

410 Po padcu Bog človeka ni zapustil. Nasprotno, Bog ga pokliče (prim. 1 Mz 3,9) in mu na skrivnosten način oznani zmago nad zlom in dvig iz padca (prim.1 Mz 3,15). To mesto 1. Mojzesove knjige so poimenovali “protoevangelij”, ker je to prvo oznanilo odrešujočega Mesija, oznanilo o boju med kačo in ženo in o končni zmagi enega izmed njenih potomcev.

411 Krščansko izročilo vidi v tem svetopisemskem mestu naznanilo “novega Adama” (prim. 1 Kor 15,21-22.45), ki s svojo pokorščino “do smrti, smrti na križu” (Flp 2,8) v preobilju popravi Adamovo nepokorščino (prim. Rim 5,19-20). V ženi, oznanjeni v “protoevangeliju”, vidijo številni očetje in učitelji Cerkve Kristusovo mater Marijo kot “novo Evo”. Ona je bila tista, ki je prva in na edinstven način deležna Kristusove zmage nad grehom: bila je obvarovana slehernega madeža izvirnega greha (prim. Pij IX.: DS 2803) in po posebni božji milosti ves čas svojega življenja ni storila prav nikakršnega greha (prim. tridentinski koncil: DS 1573).

412 Toda zakaj Bog pri prvem človeku ni preprečil greha? Sv. Leon Veliki odgovarja: “Nedopovedljiva Kristusova milost nam je podarila boljše dobrine, kakor pa so tiste, ki nam jih je odvzela nevoščljivost hudobnega duha” (serm. 73,4). In sv. Tomaž Akvinski pravi: “Ničesar ni, kar bi nasprotovalo temu, da je bila človeška narava potem, ko je bil greh storjen, določena za dosego večjega cilja. Bog namreč dopušča, da se dogodi kaj zlega zato, da bi iz tega napravil nekaj boljšega. Odtod beseda sv. Pavla: 'Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost’ (Rim 5,20). In velikonočna hvalnica: 'O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika’” (s.th. 3,1,3, ad 3).

NA KRATKO

413 “Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih (...). Po hudičevi nevoščljivosti pa je prišla smrt na svet” (Mdr 1,13; 2,24).

414 Satan ali hudič in drugi demoni so angeli, ki so zavrženi (padli) zaradi tega, ker so svobodno odklonili služenje Bogu in božji načrt. Njihova izbira proti Bogu je dokončna. Svojemu uporu zoper Boga skušajo pridružiti človeka.

415 “Bog je človeka postavil v stanje pravičnosti; toda zapeljan pod vplivom hudobnega duha je človek takoj od začetka zgodovine zlorabil svojo svobodo s tem, da se je dvignil zoper Boga in hotel doseči svoj cilj zunaj Boga” (CS 13,1).

416 S svojim grehom je Adam kot prvi človek izgubil prvotno svetost in pravičnost, ki ju je prejel od Boga ne samo zase, ampak za vse ljudi.

417 Svojemu potomstvu sta Adam in Eva predala človeško naravo, ki je ranjena z njunim prvim grehom, torej takšno, ki sta ji odvzeta prvotna svetost in pravičnost. To pomanjkanje (privatio) imenujemo “izvirni greh”.

418 Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava oslabljena v svojih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti, in pa nagnjena h grehu (nagnjenje, ki ga imenujemo “concupiscentia” – “poželjivost”)

419 “S tridentinskim cerkvenim zborom torej priznavamo, da izvirni greh hkrati s človeško naravo prehaja ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju in da je vsakomur lasten” (Vblj 16).

420 Zmaga nad grehom, ki jo je izbojeval Kristus, nam je podarila večje dobrine, kakor pa so tiste, ki nam jih je odvzel greh: “Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost” (Rim 5,20).

421 “O tem svetu verujejo kristjani, da ga je osnovala in ga ohranjuje v bivanju Stvarnikova ljubezen; zapadel je sicer sužnosti greha, a Kristus, križani in vstali, je zlomil oblast hudobnega duha in osvobodil svet…” (CS 2,2).

O SREČNA KRIVDA (po velikonočni hvalnici EXULTET)

»O, kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš. O, kako nedoumljiva je tvoja ljubezen; da rešiš sužnja, si daroval Sina. O zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s Kristusovo smrtjo. O srečna krivda, ki je bila vredno imeti takega in tako velikega Odrešenika!« … (iz velikonočne hvalnice Exultet)

So nas te besede že kdaj udarile po ušesih, da smo se spraševali, kako lahko govorimo o »srečni krivdi«, saj je krivda vendar nekaj slabega, nekaj, kar nas omadežuje in od Boga oddaljuje. Kako to, da ob veliki noči pojemo o »srečni krivdi«?

Bog bi lahko na kateri koli način razodeval svoje veličastvo in svojo moč, a v konkretnem stvariteljskem načrtu se je razodel preko svojega Sina Jezusa Kristusa in njegove poti sprave. Brez človekovega padca ne bi bilo tako veličastnega razodetja Božje ljubezni, kakršna se nam je razodela v Gospodovi smrtni žrtvi. Po tej žrtvi in po svojem usmiljenju, ki ga je s tem izkazal nezvestemu in izgubljenemu človeškemu rodu, prejema Bog največjo slavo, ki je mogoča s človeške strani. Bog sam od sebe ni mogel ustvariti pogojev za takšno razodetje, saj Bog ne more ustvariti greha. Samo človek s svojo svobodno voljo, ki mu je omogočila upor in greh, je bil zmožen spraviti na dan takšno strahoto, ob kateri se je potem mogla na tako čudovit način razodeti Božja ljubezen. Zato lahko Cerkev v vznesenem veselju ob Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo ob njegovem vstajenju vzklika: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!« Bog bi nam v svoji ljubezni lahko dal kar koli, največ, kar bi mogli sprejeti, a nič ne bi odtehtalo veličine te odrešilne žrtve Božje Sina! To je največ, kar nam je mogel Bog dati.

(Jože Kužnik)