1 Mz 1- 2
ABSOLUTNA EDINSTVENOST SVETEGA PISMA
Sveto pismo je odsev univerzalnega notranjega stanja človeka. Odgovarja na njegova notranja iskanja in hrepenenja. Bog mora biti osebni Bog, ker je vse težišče življenja na notranjem dogajanju. Zato je bistveno spreobrnjenje srca k videnju sveta kot čudovitega Božjega daru. Najpomembnejše je, da se človek sooči s sedanjostjo – odkriti mora Boga v sedanjosti!
Zgodovina v Svetem pismu je samo okvir – je pomembna, a bistvena je teološka interpretacija zgodovine! V Svetem pismu je zgodovina v ospredju le v manjšem delu besedil. Pa vendar je zgodovina temeljni znak Jahvejevega razodevanja!
Trije nivoji:
1) zgodovinska faktografija (arheologija v večini primerov potrjuje SP)
2) Zgodovina kot okvir (detajli niso pomembni)
3) mit (fikcija) – kar pa ne pomeni zanikanja teološke vrednosti!
PETEROKNIŽJE
Mojzesovo ime nosi prvih pet knjig Stare zaveze, ki sestavljajo posebno enoto. Strokovno se tej zbirki reče Pentatevh (Peteroknjižje), Judje pa ji od nekdaj pravijo Tora, kar Slovenci prevajamo kot Postava. Ta naslov nam govori o vsebini, saj gre za zakone in predpise. Ti so v veliki meri utemeljevali samobitnost izraelskega naroda skozi zgodovino in določali tudi razmerje med Bogom in Izraelom. Še danes je branje Postave najvažnejši del bogoslužja v shodnicah.
Zakoni, zapovedi in predpisi v teh knjigah so veliko več kakor zakonik; govorijo namreč o Bogu in človeku ter o odnosih med ljudmi in ljudi z Bogom. Velik del besedil so tudi pripovedi, bodisi v neposredni povezavi z zakoni ali pa popolnoma samostojne. V središču te zgodovine je pripoved o tem, kako je Izraelov Bog rešil svoje ljudstvo iz egiptovske sužnosti. Po potovanju skozi puščavo se konča s smrtjo voditelja Mojzesa, tik preden ljudstvo vstopi v deželo, ki jo je Bog obljubil prednikom.
PRVA MOJZESOVA KNJIGA
(1. Mojzesova knjiga (hebrejsko בראשית [Bereshit] = V začetku; latinsko Genesis poslovenjeno Geneza = Stvarjenje;)
Prva od petih Mojzesovih knjig se imenuje Geneza (po grškem in latinskem imenu Genesis, kar pomeni ‘nastanek’ ali ‘rojstvo’). Pripoveduje o nastanku sveta, človeškega rodu in Božjega ljudstva. V tej knjigi še ni prave zakonodaje. Ob nekaj rodovnikih, seznamih in pesmih prevladujejo pripovedi. Tako kot za vse Peteroknjižje tudi za 1 Mz velja, da vsebuje raznovrstne, včasih tudi boleče življenjske izkušnje posameznikov in ljudstva. Te zgodbe so Izraelci pripovedovali in nenehno premišljevali v luči novih dogodkov in razmer.
Prvo Mojzesovo knjigo navadno delimo na dva dela: 1 Mz 1–11 obravnava začetke človeštva v svetu, ki ga je ustvaril Bog, 1 Mz 12–50 pa predstavlja življenje izraelskih očakov. Ta se dalje deli v tri obdobja: Abrahamovo (pogl. 12–25), Izakovo ter predvsem Jakobovo (pogl. 26–36) in Jožefovo (pogl. 37–50).
Prva Mojzesova knjiga je polna vsebinskih poudarkov in človeških likov, ki jih najdemo še v drugih delih Svetega pisma; judovsko in krščansko izročilo nam jih nenehno kličeta v spomin. Tako se 1 Mz začenja s stvarjenjem, ki ga opevajo psalmi (Ps 8; 104) in ga omenjata Jobova knjiga (pogl. 38) in Izaija (pogl. 40); Pavel v svojih pismih primerja Adama v edenskem vrtu s Kristusom, novim Adamom (Rim 5,12–21; 1 Kor 15,45–49); zgodba o potopu odmeva v drami ob koncu časov (prim. Lk 17,26–27) in je podoba krsta (prim. 1 Pt 3,20–21).
Judovska in krščanska teologija sta stoletje za stoletjem prebirali to prvo knjigo Svetega pisma, da bi iz nje spoznali skrivnost sveta in smisel človekovega bivanja. Prva Mojzesova knjiga omogoča teologiji, da zakoreninja življenje posameznikov in ljudstev v voljo Boga, ki se je nekoč razodel Abrahamu.
Nekaterim osebam iz 1 Mz je izročilo posvetilo prav posebno pozornost; to so: Adam in Eva, ki ju je pisec opisal tako, da nas kar vabi, naj v njiju spoznavamo sebe; Noe, ki je našel milost v Božjih očeh in izpolnil Božje ukaze; posebno pa očaki: Abraham, oče vseh verujočih, na katerega se sklicujejo tako Judje kot kristjani in muslimani, pričevalec vere in upanja, ki prevzemata vse njegovo bitje; Jakob, ki je v stalnem spopadu s sorodniki in ki ga za vselej zaznamuje srečanje z Bogom; Jožef, modrijan, nič kriv pozabljen v zaporu, visok oblastnik na faraonovem dvoru, katerega usoda razodeva GOSPODOVO modrost, da se za njegove izvoljence vse dobro konča.
Ob teh moških likih pa imajo v 1 Mz pomembno vlogo tudi žene oz. matere: Eva, ki jo sicer zapelje kača, pa vseeno dobi naslov matere vseh živih; Sara, ki se smeje, ko izve, da bo postala mati Izaka, otroka obljube; Rebeka, ki spletkari v korist ljubšega sina; prerekajoči se Lea in Rahela; Potifárjeva žena ... take in drugačne je svetopisemsko izročilo z Adamom, Abrahamom, Izakom in Jakobom postavilo v Božji načrt.
SVETOPISEMSKA PRAZGODOVINA
Geneza ali nastanek vsebuje najprej prazgodovino Svetega pisma. To je univerzalna prazgodovina, ki velja za vse ljudi, ker v tistem času, še ni bilo Izraelcev. Svetopisemska prazgodovina je temeljni del Svetega pisma. Besedila svetopisemske prazgodovine so bila napisana med zadnjimi v SZ in odražajo absolutni monoteizem.
V bistvu svetopisemska prazgodovina zajema besedilo med prvim (1) in enajstim (11) poglavjem. To tudi ni zgodovina, temveč je niz pripovedi in seznamov oz. rodovnikov, ki na način izražanja starega Bližnjega Vzhoda predstavljajo začetke tega,kar je danes – danes piscev teh besedil in prvih bralcev oz. poslušalcev branja in naš danes.
Medtem ko je prvo poročilo o stvarjenju precej mlado po nastanku (6. ali 5. stol. pred Kristusom) in je v bistvu povzetek celotne 1. Mojzesove knjige, pa je besedilo drugega odlomka o stvarjenju (1 Mz 2,4-25) živahna pripoved, Bog je prikazan kot človek, ki dela z rokami, hodi po zemlji in govori s človekom. Imenuje se Gospod Bog (hebrejsko: JHVH – Elohim), le v pogovoru med ženo in kačo samo Bog (Elohim).
Edino ni določeno kako dolgo so se dogodki odvijali, ni jasno, kje bi ležal "vrt", kjer se dogaja večji del zgodbe.
Svetopisemska prazgodovina obsega prvih 11 poglavij Geneze:
- stvarjenje sveta
- stvarjenje človeka
- izvirni greh in izgon
- Noe in potop
- Zaveza
- Babilonski stolp
- Od Sema do Abrahama
Stvarjenje so v bistvu izraelsko predelani miti drugih narodov (sumerska Eridu Geneza, babilonsko-asirski ep o Gilgamešu,…).
Način razmišljanja v stari zavezi je pogojen s tradicijo, zgodovino, dednostjo, določenostjo ter z izvirnim grehom in njegovimi posledicami.
BISTVO: Bog je eden! Bog je stvarnik vsega, kar obstaja! Človek je ustvarjen tako, da lahko komunicira z Bogom! Še danes je namreč vse isto kot v prazgodovini (razmnoževanje, greh, pogovor z Bogom, bratomor). Prazgodovina pomeni projekcijo kasnejšega življenja (greh, kazen, odpuščanje …) = ETIOLOGIJA – iskanje začetkov, na osnovi kasnejših izkustev so se Izraelci spraševali o začetkih sveta, o grehu (ki ne more biti Božje delo, ker je Bog dober)… Svetopisemski pisatelji izhajajo predvsem iz sedanje izkušnje, ki prevrednoti kolektivni spomin. To je izkušnja odpuščanja, usmiljenja, odrešenja, ki je močnejša kot motiv kazni!
RAZLAGA ODLOMKA 1Mz 1 - 2
Sveto pismo nam svoj osrednji lik – Boga – predstavi že v prvem stavku. V svojem prvem dejanju Bog ustvari čudovit in zapleten svet, v katerega postavi človeka, narejenega »po svoji podobi«.
1 Mz 1
vrstica 1: Bog je stvarnik vsega, kar biva. Ustvarja iz nič (2 Mkb 7,28: Prosim te, otrok, ozri se po nebu in po zemlji, oglej si vse, kar je na njiju, in spoznaj, da Bog teh stvari ni ustvaril iz bivajočih stvari in da tako nastaja tudi človeški rod.) To je bistvena novost in temeljna resnica Svetega pisma. Stvarjenje je delo Svete Trojice, kot kasneje pričuje Nova zaveza.
vrstica 2: Duh Božji je vel nad vodami. Cerkev v tem duhu že vidi Svetega Duha, ki ga imenuje tudi Duh stvarnik (prim. KKC 1218).
vrstice 3-5: Bog ustvarja s svojo besedo! Prva beseda Boga je: »Bodi svetloba!« Razmejitev med svetlobo in temo, dnevom in nočjo pomeni začetek časa. V celotnem prvem poročilu o stvarjenju se kot hvalnica pojavljajo besede »Bog je videl, da je dobro.« Ker še ni ljudi, da bi hvalili Boga, on sam izreka hvalnico nad stvarstvom.
vrstice 6-13: Bog loči nebo od zemlje. Zemlja je bila najprej pusta in prazna, a Bog s svojo vsemogočno besedo loči vodo od kopnega, nato ustvari rastline.
vrstice 14-19: Navidezno paradoksalno Bog ustvari nebesna svetila šele četrti dan. Verjetno gre za zavestno odločitev avtorja, da sonca, lune in zvezd ne postavi na začetek opisa stvarjenja zato, ker so bila ta nebesna telesa pri sosednjih narodih čaščena kot božanstva.
vrstice 20-25: Bog ustvari s svojo besedo živali različnih vrst in jih blagoslovil. Blagoslov v osnovnem svetopisemskem pomenu pomeni predvsem rodovitnost, ki omogoča nadaljevanje življenja kljub umrljivosti. Pri rastlinah blagoslova ni, ker jih tedaj niso smatrali za živa bitja.
vrstica 26: S to vrstico se začenja nekaj povsem novega. Bog se nekako posvetuje sam s seboj. Bog človeka ustvari po svoji podobi, kot svojo podobnost – človek je Bogu podoben po možnosti razumnega mišljenja in po svobodi, podobnost pa se kaže v osebnem odnosu z Bogom in v možnosti večnega življenja.
vrstica 27: Besedi »moškega« in »žensko« opisujeta spolno različnost, ki je temelj za blagoslov oz. rodovitnost.
vrstice 28-30: Bog je blagoslovil moškega in žensko in jima zaupal vse stvarstvo v oskrbništvo. To, da je tako človeku kot živalim dal za hrano samo rastline, kaže na podobo popolnega sveta brez nasilja. Hraniti se z živalmi pomeni prelivati kri, kar nasprotuje prvotnemu Stvarnikovemu načrtu. Po vesoljnem potopu Bog izrecno dovoli človeku jesti tudi meso (1 Mz 9,3).
vrstica 31: Na koncu stvariteljskega dela Bog še enkrat pregleda ustvarjeno in ugotovi, da je zelo dobro.
1 Mz 2
vrstice 1-4: Sedmi dan kot dan Božjega in človeškega počitka…
vrstice 4b-6: Gre za povzetek stvarjenja, ki besedilo povezuje s prejšnjim. Od sedaj dalje je v središču stvarjenje človeka. Vlaga – nič ni rastlo, ker ni bilo dežja, a vlaga je bila, to je nejasno. Če je ustvaril človeka tako, da ga je iz prahu izoblikoval … je potreboval tudi vlago/vodo.
vrstica 7: Izoblikoval oz. naredil (lončarjevo opravilo). Adam je zemljak (adamah je hebr. zemlja), to pomeni, da je narejen iz zemlje, je minljiv (V prah si in v prah se povrneš). Bog mu vdihne duha, človek je živ, živa duša, živo bitje. Človek je duša. Tukaj se tudi vidi tradicija orientalskih verstev à oblikovanje človeka iz ilovice.
vrstice 8-14: Tu Bog poskrbi za tega človeka. Sem spada še vrstica 2,15 à človek bo ta vrt obdeloval. Vrt pomeni za Orientalca oazo (izviri+drevje). To je navaden vrt, bivalno okolje za človeka, ne pa raj. O lokacij vrta ni iskati nekih stvarnih podatkov, Eden je tako ime kot za nas Indija Koromandija, nekaj skrivnostno lepega.
vrstica 15: Predstave o rajskem vrtu, kjer ni treba nič delati niso biblične.
vrstici 16-17: Prepoved uživanja z drevesa spoznanja dobrega in hudega človeka postavlja pred preizkušnjo. Gre za dobrohotno Božje svarilo. Boš umrl = dobesedno boš umrl od smrti. Ustvarjeni človek je sicer umrljiv, a mu je zaradi posebne Božje bližine prihranjena drama smrti. Bistvo te pripovedi o drevesu spoznanja je v razmerju človeka do Boga; ali ga bo človek upošteval, ali bosta prijatelja, ali ne. Ne gre za vprašanje umrljivosti, ampak za vprašanje odnosa. Človek je kasneje jedel iz tega drevesa; zakaj Bog ni izvršil kazni. Bog skrbi za človeka, svari in noče kaznovati; svarilo naj omogoči človeku, da se odloči.
vrstica 18: Človek potrebuje pomočnico – prevesti bi morali kot pomoč, oporo. Da bo lahko živel v notranjem ravnotežju; za človeka je bistveno, da ni sam. Gre za dopolnitev stvarjenja in ne zgolj za pomoč.
vrstici 19-20: Bog naredi in mu pripelje živali, da bi jih poimenoval; vendar človek ne najde med njimi tistega, kar je iskal. Bog prepusti človeku, da sam uporablja svojo pamet. Človek ima avtonomijo.
Vrstici 21-22: Trdno spanje pomeni skrivnost; ko Bog nekaj dela, tega človek ne more opazovati. Iz rebra pomeni, da je ustvarjena iz istega (iste snovi) kot moški. V bistvu je ista kot on (ni ista kot žival). To poudarja njeno istovetnost z možem in enako dostojanstvo. Človek bo vedno iskal svoje rebro. Zakaj rebro: ne lobanjska kost, da ne bi ona gospodovala, ne iz noge, da ne bi on gospodoval, rebro je blizu srca.
Vrstica 23: Vzklik veselja je po tradiciji v verzu. Tu je dopolnjeno delo, ki ga je Bog začel v 2,7. Kost namiguje na rebro – pomeni sorodstveno zvezo (1 Mz 29,14).
Vrstica 24: Tu nakazuje, da je vez med starši in otroci do nekega trenutka najmočnejša vez med ljudmi. Avtor ugotavlja, da postane vez med možem in ženo tako močna, da mož zapusti starše.
Vrstica 25: Bila sta oba naga – znan motiv; človek je bil v idealnem stanju, ko obleka ni bila potrebna. Ju ni bilo sram – to kaže na harmonijo, na urejenost človeškega razmerja.
VZPOREDNA MESTA (Reference)
1 Mz
1 2,4–25 Iz 42,5 Jer 10,11–12 Ps 8 33,6–9 74,15–17 89,12 90,2
102,26 104 Job 38 Prg 8,22–31 Jn 1,1–3 Apd 17,24 Kol 1,15–17
2 Jer 4,23
3 Iz 45,7 60,19 2 Kor 4,6 Raz 22,5
7 Ezk 1,22–25 Ps 148,4
9 Iz 51,10 Job 26,8–10 38,8
11 Ps 65,10–14
14 Jer 31,35 Bar 3,33–35
16 Ps 136,7–9 Sir 43,1–10
21 Jon 2,1 Job 40
22 Mt 6,26 Lk 12,6
25 Jer 27,5 Ps 50,10–12
26 9,6 Mdr 2,23 Sir 17,1–4
27 Mt 19,5 Mr 10,6 1 Kor 11,7 Jak 3,9
28 8,17 9,1.7 Ps 8,7–9
29–30 9,2–4
31 Ps 104,24 Sir 39,33–35 1 Tim 4,4
2 Mz
2 2 Mz 20,11 31,12–17 Heb 4,4–5.10
7 Ps 104,20–30 Job 34,14–15 Prd 3,20 12,7 Mdr 15,8–11
1 Kor 15,45–49
9 Prg 3,18 Raz 2,7 22,14
10 Ezk 47,1 Raz 22,1–2
17 Mdr 1,12–15 Rim 6,23
18 24,67 Prg 18,22
21 15,12
22 1 Kor 11,8–9 1 Tim 2,13
23 Vp 2,16 6,3
24 Mal 2,15 Mt 19,5 1 Kor 6, 16 Ef 5,31