Nedelja (7. velikonočna), 13. 5. 2018

Pridi, Sveti Duh, pridi
po mogočni priprošnji brezmadežnega srca Marije,
tvoje preljube neveste!
…

Danes je dober dan in hočem živeti!
Morda si misliš: “Kaj pa govori?! Če ne bi bil živ, sploh ne bi mogel pisati tega …” In kako prav imaš! Pa ne gre samo za bitje mojega srca, tok mojih misli, ki jih prelivam v e-obliko, gibe mojih prstov po tipkovnici, pomembno je da sem res Živ! da sem živ v Svetem Duhu, da sem pripravljen poslušati njegov glas in mu prepustiti svoje življenje: telo, hrepenenja, strasti, želje, pričakovanja, rane, grehe, načrte, sedanjost, preteklost in prihodnost …
Kot si včeraj pravilno ugotovil, Matej, me v zadnjih dneh res navdušuje Srečko Kosovel s svojim korenitim iskanjem življenja. In njegova misel: “Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!” je nedvomno moj osebni hit tedna. Rad živim, ker je življenje res lepo (Včeraj sem na avtobusu poslušal še eno izmed pesmi, ki to lepoto opevajo, pa je ne najdem na spletu … Refren gre nekako tkole: “Življenje je lepo, tudi če se narobe vrti …”, potem je pa nekaj o tem, da te ne sme zgrabit panika … Jo morda poznaš?). A rad bi bil ZARES ŽIV! Da bi čim manj trenutkov steklo med prsti mojega življenja v prazno …

Naj delim s teboj še eno svojo sveto skrivnost …
Saj veš, da pri maši tik pred najsvetejšim trenutkom – svetim obhajilom – molimo: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” In sem se dolgo spraševal, katera je ta beseda, ki jo Gospod izreka za moje življenje … Ena sama beseda, ki ima neverjetno moč …
In nekoč sem jo zaslišal: “Živi!”
In vem, da jo izreka zame in zate in za sleherno bitje.
In da jo izreka zdajle, in jo je izrekal skozi vso zgodovino, in jo bo izrekal v večnost …

“Živi!”

In moja zgodba – hvala, dragi klanovci, da ste me poslušali – je opisana tule v 16. poglavju Ezekielove knjige:
“4 Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, ti niso odrezali popkovine, niso te skrbno umili z vodo, niso te odrgnili s soljo ne povili v plenice. 5 Nobeno oko se te ni usmililo, da bi ti bilo storilo katero teh reči iz sočutja do tebe. Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. 6 Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!« Da, rekel sem ti v tvoji krvi: »Živi!«
7 Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rastla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrastli. Bila pa si še naga in gola. 8 Tedaj sem spet šel mimo tebe in te videl. In glej, bil je tvoj čas, čas ljubezni. Razgrnil sem čezte krajec svojega plašča in pokril tvojo goloto. Prisegel sem ti in sklenil zavezo s teboj, govori Gospod BOG, in postala si moja. 9 Nato sem te umil z vodo, spral s tebe tvojo kri in te mazilil z oljem. 10 Oblekel sem te v pisano vezenino, ti obul sandale iz delfinove kože, te opasal s tenkim platnom in ogrnil s svilo. 11 Okrasil sem te z nakitom, zapestnici sem ti del na roke in ogrlico okoli vratu. 12 Dal sem ti obroček v nos, uhane v ušesa in lepo krono na glavo. 13 Okrašena si bila z zlatom in s srebrom, tvoja obleka je bila iz tenkega platna, iz svile in pisane vezenine. Kruh iz bele moke, med in olje si uživala. Postala si zelo zelo lepa, vredna kraljevske časti.

Ja, Srečko, prav imaš!
In res je: TUDI JAZ SEM EN VELIK SREČKO!

BTBpM
br. Jaro

P. S. Howard Thurman pravi: “Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se, ob čem zaživiš in pojdi to počet, kajti to, kar svet potrebuje, so ljudje, ki so živi.”