Ljubljana, Štepanja vas, 1. 3. 2016

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Uuufff, kako dolgo že nisem ničesar napisal… Minilo je več kot pol leta odkar sem zadnjič delil košček svojega življenja na tem mestu. Morda sem naiven, ko upam, da bo še kdo prišel pogledat na to stran in bo prebral tale zapis, a vseeno bom napisal par vrstic. Naj bodo Gospodu v slavo!
Toliko različnih stvari se je zgodilo od konca avgusta, toliko blagoslovov, presenečenj, bojev, zmag in porazov. Še vedno sem živ – včasih manj drugič bolj – a hvaležno moram priznati, da iz dneva v dan živim iz Gospodovega usmiljenega pogleda. Ker me on v vsaki situaciji gleda z usmiljenimi očmi, zmorem biti tudi sam usmiljen najprej do samega sebe (to je najtežje) in potem tudi do drugih (tudi to mnogokrat ni lahko).

Naslov Živi in deli Kristusa sem povzel po seminarju, ki sem se ga dvakrat udeležil, in ki ga z veliko požrtvovalnostjo izvajajo Zakonci za Kristusa. V njem smo udeleženci obnovili svojo vero, se ponovno odločili za življenje s Kristusom in odprli srca Svetemu Duhu, da bi iz nas lahko naredil nove stvari. Saj moram priznati, da se navzven v mojem življenju po izlitju Duha ni kaj bistvenega spremenilo, zaznavam pa, da je v mojem srcu spet poživljeno hrepenenje po tem, da bi bil resnično Gospodov. Naj raste…

Kot manjši brat kapucin in kot duhovnik katoliške Cerkve se vsak dan srečujem z veliko lakoto ljudi po Bogu. Največkrat se počutim zelo nemočnega in neprimernega za to veliko služenje, a v veri se dajem Bogu na razpolago in On dela velike stvari. Najbolj občudujem Njegovo delovanje v dušah, ko kot spremljevalec in spovednik od blizu doživljam njegovo moč in ljubezen. So pa tu še mnoge druge priložnosti, kot so spremstvo mladih skavtov s Homca, navzočnost v skupini za može, duhovna asistenca Frančiškovemu svetnemu redu in Zakoncem za Kristusa, vodenje svetopisemske skupine… Največji izziv pa mi še vedno ostaja življenje v našem kapucinskem bratstvu – doma je mnogokrat najtežje živeti evangelij. Hvaležen sem bratom, da so tako usmiljeni z mano, da potrpežljivo prenašajo moje slabosti in me podpirajo v dobrem…

Naj za zaključek tega zapisa napišem še vrstico iz Svetega pisma, ki me spremlja že dalj časa. V njej vedno znova odkrivam pot, ki me osvobaja in utrjuje za ljubezen. Gre za 5. vrstico iz 37. psalma, ki pravi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in on bo storil.” Amen. Naj bo tako!

Lep pozdrav v Gospodu!
BTBpM

br. Jaro