(in še tretjič nocoj …)
Četrtek, 3. 5. 2018

Hvaljen Jezus – zdaj in na veke …

Ura je ravno odbila deset, a ker sem že pregledal vse “maile” in ker pralni stroj še “melje”, naj napišem še tole …

Zadnje tri dni sem preživel v res dobri družbi.
S skavtskimi sovoditelji s Homca smo si umislili duhovni oddih v našem samostanu v Karlobagu. Ni šlo za kakšno lenarjenje ob morju, kot bi morda lahko kdo pomislil ob besedi oddih, ampak za pravo skavtsko mešanico vsega po malo: smeha, pogovorov, plavanja, spominov na pokojnega župnika Lojzeta, plezanja, petja, kuhanja, molitve, občudovanja stvarstva, postavljanja šotorov, preštevanja polžkov, sprejemanja drug drugega, misli Chiare Lubich, izzivanja k dobremu, smrčanja, izletov v neznano in nedostopno ter vsega ostalega, kar pač sodi k spodobnemu skavtskemu duhovnemu oddihu …
Ob vsem napisanem in tudi ob kakšnem polglasnem komentarju v stilu “a to je oddih” se mi zdi, da sem vso stvar morda res preveč “zašponal” … Ej, moji dragi homški sovoditelji, oprostite, če sem vas preveč gnal!

Danes je pa tak bolj miren dan, dan za poezijo …
Že kmalu po tem, ko sem se dvignil iz postelje (priznam, da nisem bil preveč zgoden), sta mi v roke prišli dve knjižici. V prvi so misli Srečka Kosovela in nosi naslov Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!, druga pa je pesniška zbirka Goličava, ki se je rodila v srcu Toneta Pavčka.
Iz nje bi rad s teboj delil pesem Molčanja. Zakaj prav to? Ker se vedno bolj zavedam, kako pomembno je, da drug drugemu izgovarjamo stvari, ki jih živimo globoko v sebi. Tako lepe kot težke! Vse so priložnost za rast v ljubezni in hkrati obtežitev, če jih zadušimo v sebi…
In Tone Pavček je to tako dobro, globoko povedal. Prisluhni:

Molčanja

Molčanja naša grde zarastline,
lišaj na ustih, v grlu, vsepovsod
od prve izjecljane jalovine
do že privajene izdaje rok,

do kimanja in breizrazne sline
za zidom zob in večanja poškodb.
Nem jezik tipa kraste bolečine
in živo tkivo govora tam spod,

a se mu molk samo in sam odziva
kakor pretrgan in neploden krik.
Gluhota kakor kazen v prsih biva
in zdi se večnost njen najmanjši hip.

Tako ves čas svoj hudi molk molčimo
tuleč v nebo, naj gre ta kelih mimo.

In še Kosovel:
“Ali si nov človek? Vprašaj se vsak dan.”

Saj se sprašujem …
a odgovora ne vem.
Vsepovsod naglica in hrup. In jaz?
Zgubljen pomalem v tem …

brat Jaro