V roki svetnik na roki hudič …

Torek, 17. 4. 2018 malo čez pol četrto (popoldne, seveda)

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu, dragi brat, draga sestra!

Še nekaj časa imam, preden pride Robert in greva na duhovno-pogovorni sprehod … Čeprav me v predalu čaka cel kup (dobesedno) računov, ki jih moram vpiasti v naš računovodski program, sem se odločil, da napišem še tole …
Za menoj so dnevi, v katerih je Gospod močno tolkel po mojih predsodkih do Bohinjcev in jih vztrajno rušil. Saj me – nad Gorjance in Bohinjce zakrknjeno vzvišenega Blejčana – Gospod že kar nekaj časa oblikuje po moje dragem bratu Jožku, a tokratna doza je bila še “hujša”. Poslal me je namreč levu direktno v žrelo, saj sem dva dni preživel z birmanci in animatorji iz župnije Bohinjska Bistrica na Sveti gori nad Gorico.
O, kako lepo nam je bilo skupaj! Koliko spoštovanja so mi izkazali in kako sem se sam veselil lepote fantov in deklet, s katerimi sem se lahko pogovarjal (no, govorila sva predvsem midva z Jakobom). Hvala župnik Janez in katehistinja Metka, hvala starši, da sem bil lahko z vašimi mladimi … Veliko stvari o življenju so me naučili …

No, in ko sem se v nedeljo zgodaj popoldne odpravil v Budanje na slovesno skavtsko mašo z obljubami, res nisem vedel, kaj me čaka.
Avtoštopa sem namreč navajen in me ni bilo strah, da ne bi prišel pravočasno.
Je pa kljub temu, da sem že kar nekaj preštopal, vsak nov štop izziv. Ker sem kmalu postal precej nemiren, mi je Duh prisočil na pomoč z mislijo, naj se vendar obrnem na svojega novomašnega pridigarja brata Andreja Božića. Budanje so bile namreč njegova rojstna župnija … Takole sem ga poprosil: ” Brat Andrej, vem, da me imaš rad in res potrebujem tvojo pomoč. “Zrihtaj” mi štop do Budanj, prosim …”
Nekaj minut sem moral počakati – da so angeli poštarji v neskončnosti nebes med nepregledno množico svetih poiskali br. Andreja in mu prišepnili mojo prošnjo – in odgovor je bil tu …
… z veliko hitrostjo se mi je približeval bel BMW z italijansko registracijo. Na hitro se je ustavil in stekel sem proti vratom na desni. Odprl mi jih je mlad moški … Malce je trajalo preden sem se z nahrbtnikom in prenosnikom uspel namestiti na športnem sedežu in že sva se peljala … Mojemu dobrotniku je ime Zigmund in je doma z Madžarske. V Italiji dela kot šofer.
Pogovor je stekel – Zigmundova italijanščina je ravno prav preprosta, da sem se tudi sam osvobodil strahu in se razgovoril. Predvsem pa sem poslušal – verjetno s široko odprtimi usti – njegovo zgodbo … Najprej mi je pokazal knjižico s podobo našega p. Pija in rekel: “Tale me je pa pripeljal nazaj v Cerkev …” Nato pa je zavihal rokav na levi roki in dodal: “Prej pa sem živle takole …” Zagledal sem veliko vtetovirano podobo hudiča … In je govoril in jaz sem poslušal … “Pred tremi leti sem spet odkril Jezusa … In potem sem dekletu, s katero sva bila skupaj deset let, rekel, da se morava poročiti v Cerkvi … In ni hotela … in res mi ni preostalo drugega – čeprav jo ima rad, ker je dobra oseba – kot da sem najino zvezo končal. Tako ni šlo naprej …”
Budanje so bile že blizu in kar pohiteti sva morala, da sva v najini polomljeni italijanščini uspela drug drugega obdariti vsaj z nekaj biseri. Sklenil je z zaupno izpovedjo: “Veš, pred časom sem sanjal, da bom srečal kapucina. In ko sem te danes zagledal ob cesti, sem enostavno moral ustaviti … Moje sanje so postale resničnost! Hvala Bogu!”
Resničnost!?
Ja, saj je vendar vse – tudi veselje in lepota naših skavtinj in skavtov ter celo boleča izkušnja med skavtsko mašo – v tvojih rokah Oče!
Hvala ti, da nas sanjaš v neopisljivo lepih barvah ljubezni!

brat Jaro

https://www.skavt.net/Media/Image/2008/05/19/420x/skavtske-rutke_13185130650-12207700.jpg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja