Tudi jaz si že znam sama obrisati ritko …

Assisi, 11. 6. 2019 – god sv. Barnaba, apostola

Sveto ime Jezus, naj bo hvaljeno od sončnega vzhoda do zahoda!

Hej … morda se ti tokratni naslov res zdi neprimeren in v tem času, ko se iz raznoraznih duhovniških skrivni omar valijo mrtvaki – kako tragično je vsako trpljenje povzročeno s strani tistih, ki so posvečeni za službo razodevanja Očetove ljubezni – celo pohujšljiv.
Ampak prav zato pišem!
Ker nočem, da bi me strah, da me bo kdo nekje, nekoč obtožil pedofilije, ohromil do te mere, da ne bom več normalen.
Pišem, ker vidim, da se vsesplošna bolečina ob primerih duhovniški zlorab otrok tudi v mojem srcu preobraža v strah … Strah pa ne sme biti glavni usmerjevalec naših dejanj …
Napisati hočem par vrstic o čudovitem dogodku v našem samostanu, o pikniku mladih družin iz ene izmed zakonskih skupin.
In prišel je trenutek, ko sem bil naprošen, da dvema deklicama pokažem, kje je stranišče. In ko smo prišli tja, so bila vrata enega izmed dveh stranišč že odprta in na školjki je že sedela tretja, malo večja deklica in zadovoljno opravljala potrebo. Ker sta bili ostali deklici premajhni, da bi prižgali luč v drugem stranišču, sem to storil jaz. In tako sem bil kar naenkrat sredi pogovora – pravzaprav so deklice pripovedovale meni… “Jaz sem pa že velika. Lahko sama prižgem luč. Pa tudi ritko si že sama obrišem …” “Tudi jaz si znam že sama obrisati ritko …”
Rekel boš: “Kako simpatično …” Ja, ampak mene je bilo skoraj groza … Kaj če bo kdo pomislil, da se družim na WC-ju s tremi deklicami zaradi nekih preverznih nagibov … uff … Priznam, kolikor je bilo mogoče hitro, sem se pobral proč … In to kljub temu, da se s starši že dolgo poznamo in da smo prijatelji … Strah je zmagal!

Da pa ne bi zmagal še drugič, pišem …

In molim za vse nas duhovnike, da bi nas Očetova ljubezen potešila in posvetila, da ne bi nikdar nikogar ogrožali – še posebej ne otrok!

V Kristusu

brat Jaro

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja