… in ko sem te opazoval, je tudi moje srce začelo hitreje biti.
Tako mlada, tako odločna, tako polna neke neopisljivo sveže moči si bila.
In priznam, da sem ti v tistem trenutku vsaj malce zavidal tvojo mladost, tvojo vero, tvoj pogum.
Morda se ti zdi, da pretiravam, a pišem iskreno. Saj se poznava, draga prijateljica in sestra … Poznam tudi – vsaj čisto čisto majčkeno – tudi tvoje stiske, razočaranja in boje, a kljub temu sem te v tistem trenutku (kot potihoma in neizrečeno že tolikokrat poprej) iskreno občudoval.
In ko prelivam to svoje občudovanje v besede, se v meni prebuja velika prošnja: “Gospod, odpri ji srce, da bo videla svojo lepoto!”
Res si lepa, ko se sproščeno nasmejiš. In v čast si štejem, da te celo sam kdaj spravim v smeh … A še veliko veliko lepše so tvoje solze …
V njih se na viden način razodeva tvoje hrepenenje, da bi bila ljubljena in da bi ljubila … ne tako na pol, samo včasih … ampak vedno in do konca …
Veš, sam premalokrat jokam. Le redko pustim bolečini, da pride na plan. Preveč dela in drugih modernih omam si najdem, da ne bi bolelo, da ne bi jokal …

Zato teci, draga sestrica, teci … Teci še zame …

brat Jaro

Na ponedeljkov večer, 25. februarja 2019