Super krvava luna, moja super sestra!

Ponedeljek, 21. 1. 2019 – Sveta Neža, devica in mučenka – prosi za nas!

(Drage sestre klarise, saj vem, da verjetno niste prav navdušene, da sem v naslovu kar dvakrat uporabil besedo “super”. Vaša skrb za uporabo lepega slovenskega jezika je hvalevreden in prav tako desjtvo, da ste našle več kot 50 slovenskih besed, ki jih lahko uporabljamo namesto “super” – prav rad bi videl ta spisek – a tokrat gre za terminus tehnicus: super luna je pojav, ko je Luna najbližje Zemlji (360.000 km), krvava luna pa so zaradi rdeče barve poimenovali popoln Lunin mrk. In ko se ta dva pojava zgodita sočasno – kar je zelo redko – dobimo “super krvavo luno” …)

No, danes zjutraj ob 5.41 se je začela super krvava luna. In jaz sem jo šel gledat!

Vsa zgodba se je sicer začela včeraj zvečer, ko sem na MMC-ju hotel preveriti (kar storim precejkrat), kako sta igrala Anže Kopitar in Luka Dončić. A ker je imel Luka tokrat zelo slab dan, Anže pa še slabšega, sem našel tolažbo v prebiranju članka o super krvavi luni. In v meni se je zgodil tisti vedno bolj domači vzgib, ki me kliče v življenje!!!
Odločil sem se: grem jo gledat!
Že zvečer sem pripravil vse potrebno: toplo obleko, daljnogled, termovko za čaj in svetilko.
In točno ob 4.40 sem bil pokonci, poln pričakovanja …
Ker so napovedali precej hladno jutro sem nase navlekel šest slojev oblačil, se obul v gojzarje, nalil čaj (Mateja, iz srca hvala za tisti tvoj “zvarek”) in stopil na dvorišče.
Razočaranje!!! Oblaki vsepovsod, nobene zvezde, lune nikjer …
Naj se vrnem v toplo posteljo? Še ura in 15 sladkih minut pod odejo?
Poberi se, satan!!! Grem!

Od Lune nisem videl ni L-ja, a sem ti, nemirno-pustolovski Duh ljubezni, še in še hvaležen. Zašel – dobesedno – sem v kraje, kjer še nisem bil, okušal sem gozd v tišini in poltemi, stal ob potoku, ki sem ga bolj sliša kot videl, prečkal zasnežene travnike in njive, zaznaval rdečkasto sivino nad seboj … in bil sem srečen. Sam, s Teboj, v Tebi … Večkrat sem dvignil roko v blagoslov: nad mojimi dragimi skavti, nad vsemi Ločani, nad čudovito naravo in – celo – nad seboj! (Zadnje dni precej premišljujem, kako dobro je, ko se sam blagoslovim. Ko dvignem roko in z znamenjem križa izlijem Tvojo ljubezen, Očka, nase …)
In v živo sem izkušal, kako res je da “če ti je vseeno, kje si, potem se nisi izgubil”.

Bilo mi je vseeno. Bil sem varen. Vedel sem, da me Ti iščeš. In da ne boš odnehal. In pustil sem se ti najti!

V Kristusu
br. Jaro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja