Sreda, 17. 1. 2018 – god sv. Antona puščavnika

Dobro jutro!
Hvaljen Jezus!

Novo jutro je. Oče nama podarja nove priložnosti za ljubezen …
Odločil sem se, da v ta dan vstopim z zapisom odmeva od včeraj.

Danilo je stal na Miklošičevi v Ljubljani in prodajal Kralje ulice.
Ustavil sem se ob njem, čeprav jih nisem imel namena kupiti – žal ne utegnem prebrati vsega, kar me zanima.
Se je pa to najino kratko srečanje zame izkazalo za velik Božji dar. Upam pa, da za oba. Po par vljudnih spozavnih frazah sva se zazrla drug drugemu v oči in stekel je pogovor o tem, kdo sva, kako živiva.
Danilo je bil iskren, neposreden.
Zaupal mi je, da včasih popije preveč alkohola in da ga to občasno pripelje tudi v probleme. Mi je pa bilo toplo pri srcu, ko je pohvalil bohinjskega župnika Janeza za njegovo prijaznost in odprtost. Ko je pred par tedni zaradi vinjenosti zamudil vlak, se je namreč zatekel v župnišče v Bohinjski Bistrici in bil toplo, človeško sprejet …
Saj bi se lahko še pogovarjala o tem in onem, a so me kazalci na moji “zvesti spremljevalki iz Lidla” opomnili, da moram naaprej proti avtobusni postaji.
Danilo, hvala!
Ob srečanju s teboj se je v meni prebudila želja, da tule delim misel Eduarda Galeana iz njegove Knjige objemov (Draga Nuša, hvala za prevod!):
” ‘Kdo so moji sodobniki?’ se sprašuje Juan Gelman.
Juan pravi, da včasih v Buenos Airesu, Parizu ali drugje po svetu sreča ljudi, ki zaudarjajo po strahu, in začuti, da niso njegovi sodobniki. Neki Kitajec je pred nekaj tisoč leti napisal pesem o kozjem pastirju, ki je zelo daleč od ljubljene ženske, a kljub vsemu lahko sredi noči in snega sliši zvok glavnika, ki drsi skozi njene lase. In ko Juan bere tisto daljno pesem, spozna, da so oni: da so tisti pesnik, tisti pastir in tista ženska njegovi sodobniki.”

Hvala, ker “me bereš”!
Saj sva sodobnika, kajne?

Naj te Očka nežno objame po rokah Device Marije!

brat Jaro