ČRNI DNEVI …
čeprav nosijo povsem vsakdanja imena sobota … ponedeljek … sreda …
In najbolj črno ni nebo ali novice v črni kroniki ali pritoževanje nezadovoljnega brata …
Črnina, ki boli, je v mojem srcu, ker ne zmorem ljubiti …
Ker ne morem izstopiti … iz vrtenja okrog lastnega popka … in se zazreti v lepoto Njegovih in tvojih oči … in leteti … ne zgolj kot kokoš meter, dva ali tri … ampak resnično leteti … kot orel, ki ga nosi veter Duha ljubezni …
Vem, ustvaril si me kot orla!
In ne razumem se … kako to, da še vedno živim kot kokoš?!

OPOMBA: v soboto sem govoril slabe stvari o br. Mihu: ker me je strah in me boli, da se najin odnos že dve leti ne ogreje … v ponedeljek sem v zelo grobem elektronskem sporočilu izlil svoj gnev, razočaranje, neuresničena pričakovanja in ponižanja na br. Vlada … in ne počutim se dobro!!!
In Grega, hvala, ker si mi, kljub svojim stiskam, prisluhnil … Res je: “Človek, ki goji zamero je kot nekdo, ki sam spije strup in pričakuje, da bo drugi umrl”.

Hvala – v upanju, da bo Božja ljubezen zmagala tudi v meni!

brat Jaro

BRATE IŠČEM
Gospod, vodi me, da ne zaidem …
… v močvirje …
obtoževanja, samopomilovanja, negodovanja, pritoževanja …
… v živi pesek …
govorjenja za hrbtom …
… v žgočo puščavo
pretrganih odnosov …

Gospod, naj nikdar ne neham iskati!
Pa kaj,
če bodo moji podplati krvavi,
moje noge razpraskane,
moje roke umazane
in
moje oči otekle
od solz bolečine in razočaranja.

Samo,
da mi srce ne neha hrepeneti,
Gospod …
Ne dovoli mi umreti
v tistem hladno-varnem gradu
z imenom: JAZ.

Brate iščem, Gospod,
ker Ti neutrudno
IŠČEŠ MENE!