Ponedeljek, 24. 7. 2017 – sv. Krištof

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu ti želim!

Ura je 3.52 zjutraj. Zbudil me je rahel dež, ki na sosedovi strehi igra svojo melodijo. V bistvu pa sem prepričan, da sem se zbudil predvsem zato, da sem videl SMS prijateljice, ki je v veliki stiski. Poslala mi ga je sredi noči, kar pomeni, da ji mora biti res težko … Gospod Jezus, samo v tebi jo lahko dosežem in objamem. Prosim te, umiri ji srce in daj ji moči, da zdrži to težko pot skozi temine duše …

Danes sem zadnji dan navzoč v štepanjsekm samostanu: poslavljam se namreč iz župnije sv. Štefana in se dopravljam novim izzivom naproti. Moj novi dom bo škofjeloško bratstvo. Veselim se, a hkrati se moje srce v bolečini poslavlja od vseh bratov in sester, s katerimi smo zadnjih šest let skupaj živeli, hrepeneli, iskali … Toliko lepega je bilo!
Lepo je bilo tudi včerajšnje slovo pri treh dopoldanskih mašah. Sam sem v zahvalo spregovoril par preprostih besed in potem z odprtimi usti poslušal, kako so me v teh letih doživeli župljani te žive ljubljanske župnije. Besede, ki so mi jih trije govorci izrekli v slovo so me utrdile predvem v enem: v prepričanju, da si ti, Gospod, res velik v svoji ljubezni in da znaš tudi nevrednega služabnika uporabiti kot orodje za rast svojega kraljestva. Ko sem poslušal besede, namenjene meni, bi včasih želel kaj pripomniti, a sem molčal. Saj vendar pogled brata, sestre, ki z dobrohotnostjo gleda name, razodeva tudi tvoj pogled, Jezus! In kakor  bratom in sestram v spovednici mnogokrat naročam naj ti večkrat zastavijo vprašanje: “Gospod, kako me ti vidiš v tem trenutku?”, tako sem se tokrat sam prepustil tvojemu pogledu … Hvala ti, ker sem tako lep, dober in dragocen v tvojih očeh! Če bi namreč poslušal le glasove, ki mi kažejo mojo nepopolnost, majhnost in grešnost, bi izgubil pogum za življenje in oznanjevanje! O, kakšno veliko veselje bi s tem naredil hudiču! Tega pa nočem …

Zunaj je še temno.
Ti, Jezus, pa v moji notranjosti prižigaš ogenj, ki razsvetljuje in greje.
Še enkrat več lahko potrdim besede tvojega velikega učenca brata Rogerja iz Taizeja: “Njegova ljubezen je ogenj!”
Ja, tvoja ljubezen je živ ogenj, ki použiva vse, kar ni zaznamovano z ljubeznijo, in očiščuje vse, kar mora biti očiščeno … Kako dobro se je tudi v teh vročih dneh “pogreti” ob tebi!

V srcu nosim cel kup zahval, množico obrazov in življenjskih zgodb! Kako bogat sem, bratje in sestre iz štepanjske fare, ker vas poznam, ker sem smel živeti z vami!
Naj vas Vseljubeči blagoslovi po Devici Mariji!

brat Jaro

P. S. Pa spomni se kaj pred Gospodom na dekle, ki sem jo omenil zgoraj … Potrebuje najino molitev!