Torkov večer, 11. 12. 2018

Hvaljen Jezus!

Besede, ki sem jih tokrat uporabil za naslov zapisa, je izrekel moj brat sv. pater Pij … A le nekaj dni nazaj je v zelo podobnem stilu moj mladi brat Jurij končal svojo zahvalo na slovesnosti slovesnih zaobljub v redu manjših bratov kapucinov.
Govoril je o velikem daru redovniškega življenja in o tem, da se verjetno mnogi, ki ga poznajo, čudijo nad njegovo potjo in podaritvijo Gospodu. Sklenil pa je z mislijo, da se nad svojo poklicanostjo in prehojeno potjo, še najbolj čudi on sam.
In kako zelo se strinjam s teboj, dragi brat Jurij – tudi sam kar ne morem verjeti, da sem bil izbran, poklican, posvečen …
Apostol Pavel je vedel, ko je v 1. pismu Korinčanom pisal o tem, kakšni smo poklicani: ni veliko imenitnih, ne modrih, ne ne vem kako sposobnih … Kristus izbira to, kar je hromega, kruljavega, ranjenega, … da bi se v naši slabosti lahko razodela moč njegove nepremagljive ljubezni.

Jurij, hvala, ker se je ob tvojem “da” ponovno prebudilo moje srce … In hvala, ker kljub temu, da me poznaš, hočeš biti moj brat!

V Kristusu
br. Jaro