Ponedeljkov večer, ura gre počasi proti deseti …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobrov Gospodu!

(Saj vem … lahko bi začel brez tega pozdrava … a nočem. Ker je prav, da se Jezusovo ime oznanja, da ga izrekamo in slišimo, da ga hvalimo in slavimo …)

Si že zmolil/a večerno molitev? Še ne? Jo boš? Kako?
Mene so učili, da je molitev pogovor z Bogom … Ti je znano?
Da je normalen pogovor možen, sta običajno potrebni vsaj dve osebi, ki sta živi in pripravljeni deliti svoje življenje z drugim. (Ne zanikam, da se človek lahko pogovarja tudi sam s seboj, pa z živalmi in drevesi, ampak ne zameri, če teh pogovor v ta zapis ne bom vključil.)
Je torej pogovor z Bogom možen?
Prepričan sem da je. Bog je živ in nedvomno je že velikokrat dokazal, da želi deliti svoje življenje z nami, da nam hoče biti blizu. Torej … si že opravil/a svoj večerni klepet z Bogom? Me res “matra firbec”, kaj si mu povedal/a! še bolj pa, kaj je on povedal tebi!

Mislim, da je bil tale uvod vsaj malce potreben, da lahko povem, kaj mi je prišlo na pamet v soboto:
Z našo freisinško (škofjeloško) četo smo bili v Lučinah in v delavnici, ki sem jo imel čast voditi, smo s fračami streljali plakate z napačnimi podobami Boga. To je biil pač del našega “dvakrat dvojnege bipiatlona”. A po tej zanimivi izkušnji smo se z dekleti in fanti umaknili v moško garderobo (za punce je bil eksodus skozi fantovsko stranišče najtežja preizkušnja) in rekli par besed o tem, kdo naš Bog v resnici je.
In pogovarjali smo se tudi o tem, da se Gospod hoče pogovarjati z nami …
In molitev je pogovor z Bogom, kajne?
Hmmm … včasih je res …
Velikokrat pa se namesto v pogovor z Njim v naši tako-imenovani molitvi spustimo v recitiranje naučenih besedil. Te recitacije res niso kaj prida podobne pogovoru …
Kako bi se počutila moja prijateljica Manca,če bi jo poklical po telefonu in ji rekel, da bi se rad pogovarjal z njo, potem pa bi ji pol ure recitiral Krst pri Savici? Saj je Krst pri Savici super stvar, nikakor pa ni pogovor! V tiste pol ure ne bi Manci povedal prav nič o sebi in tudi njej ne bi omogočil, da mi kaj pove!
Tako žal mnogokrat molim-o!
Ponavljamo naučene obrazce (z njimi sicer ni nič narobe …) naše misli in naše srce je pa nekje popolnoma drugje … In čeprav nas naš Gospod kljub temu kar dobro razume, se pa pojavi velika težava, ko bi mi morali slišati njega … Sem prav povedal, Gospod?

Pravijo, da mi ponavadi prosimo za črepinje, Bog nam pa hoče podariti vesolje! In modri sv. Avguštin je dejal, da ne molimo zato, da bi Boga informirali o naših potrebah, temveč da bi svoje srce pripravili na prejem Božji darov.
S poslušanjem, seveda!

No, saj sva kar dobro poklepetala, kajne? Aja, tebe pa res nisem pustil do besede … No, pa drugič …

V Kristusu
brat Jaro

P. S. V našem skavtskem priročniku za voditelje Dvigni peruti tako lepo piše, naj voditelji skavtom ne govorijo veliko o Bogu, ampak naj več govorijo Bogu o svojih skavtih…