Lipa (Filipini), 15. 4. 2016

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Najprej naj razložim naslov…
Ko sva se danes z br. Alexom peljala iz Manile proti Lipi, sem ob cesti opazil več velikih plakatov, ki opozarjajo na Boga – Filipincem pač ni ne vem kako težko navzven pokazati, da so verni. Nagovoril me je predvsem eden, ki se je glasil nekako takole: “Ne moreš spati? Ne štej ovčk, pogovarjaj se s Pastirjem!” Duhovito in duhovno hkrati, kajne?
Moje bivanje na Filipinih je res blagoslovljeno! Najprej po bratih, ki me sprejemajo in razvajajo. Potem po ljudeh, ki so preprosti, a zelo odprti in prijazni. Vsak, ki mu sežem v roko, se z mojo roko dotakne svojega čela in tako prosi za blagoslov… Me kar gane ta gesta…
Je pa tu tudi veliko revščine. Vse je bolj skromno. Večina ljudi živ preprosto in zadovoljno življenje, sem pa videl tudi tiste, ki živijo kar na pločniku ob zelo prometnih cestah. Bog se jih usmili!
Od znamenitosti sem najprej spoznal “jeepnies” – poltovornjake za prevoz ljudi. To je najbolj uporabljano prevozno sredstvo preprostih ljudi v Manili in okolici. Še cenejši so sicer mototricikli, ki pa vozijo le na krajše razdalje. Nekaj podobnega sem videl že v Limi.
Tule v Lipi imajo naši bratje čudovit dom duhovnih vaj sredi mesta. Prava oaza, v katero sodi tudi samostan sester klaris kapucink. Ko sem prišel sem, so mi rekli, da je na duhovnih vajah trenutno okrog 300 ljudi.
Bratje so preprosti in zelo veseli. Pravi kapucini. Morda se pa še sam nalezem njihovega veselja in vam ga kaj prinesem…
Naj bo za tokrat dovolj. Čez nekaj minut imamo skupno molitev…

Bog naj vas blagoslavlja tudi po mojih filipinskih molitvah!
BTBpM

br. Jaro “filipinski”