Nedelja, 17. 4. 2016 -Nedelja dobrega Pastirja
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!
No, dan se tukaj na Vzhodu počasi izteka, vem pa, da ste doma še v polnem pogonu… Takole ob večerih se lahko umirim in ker internetne povezave zadnja dva dni spet delujejo, lahko kaj napišem na tale (kot pravite nekateri) preveč pozabljeni blog.
Večinoma zvečer kaj kmalu utrujen ležem k počitku, včerajšnji večer pa je bil krepka izjema. Spat sem šel šele danes in priznati moram, da se mi je zjutraj, ko sem se ob 6ih dvignil iz postelje in se začel pripravljati na sveto mašo, pošteno poznalo.
Pa vendar se je splačalo…
Bratje so me povabili na festival njihovih plesov. Na enem mestu, v Manila bay-u, je bilo zbranih več kot deset skupin, ki so predstavljale plese z različnih koncev Filipinov. Kakšni so ti plesi bi vam bolj težko povedal, ker smo zaradi nepopisne gneče na cesti – razdaljo, za katero bi ob normalnem prometu potrebovali manj kot pol ure, smo prevozili v dobrih dveh urah (meni je že pošteno zmanjkovalo potrpežljivosti, filipinski bratje pa so kar mirno sprejemali vse, kar se je dogajalo…) – zamudili skorja ves program. Sem pa smel doživeti utrip ogromne množice mladih, začutiti delček filipinske kulture in se na stojnicah oskrbeti z nekaj tradicionalnimi izdelki in spominki. Pa še na pivo smo šli…
Sedaj pa naj delim s teboj še trenutek, ki se me je najbolj dotaknil: ko smo se vračali, se nam je na enem izmed križišč ob rdeči luči približal berač z berglo. Nevsiljivo je rahlo potrkal na okno in potem čakal… Za njim je prišel še drugi, ki je ravno tako močno šepal… Moram reči, da sem se revščine ob cestah v Manili in Quezon Cityju že kar navadil, a tokrat me je ganilo, ko sem – krepko čez polnoč – na cesti med avtomobili zagledal fantka in punčko, ki sta se postavila pred enega izmed avtomobilov in odplesala kratek ples. Potem sta pristopila k oknu avtomobila in čakala, da bosta kaj dobila… Pretresljiv pogled na otroke z ulice…
Bratje pravijo, da jih je precej. Redovniki se jim trudijo pomagati in imajo zanje poseben program. Vlada pa le malo stori. Naredila je le to, da so jih v času, ko je sv. Janez Pavel II. obiskal Manilo, odpeljali za pet dni na morje, tako da so jih “skrili” pred očmi papeža. Tako pravijo bratje…
Jaz pa pravim: Filipinci so izredno ljudstvo, prijazno in ponižno, a imajo tudi veliko problemov. V času, ko sem tu poteka intenzivna kampanja pred predsedniškimi volitvami. Bog daj, da bi novi voditelj, ki ga bodo izbirali v maju, res zastavil vse svoje moči za dobro teh plemenitih ljudi.
Vse dobro v Gospodu!
Lep pozdrav v Evropo, v sončno deželo Slovenijo!
BVBpM
br. Jaro, še vedno “filipinski”
