“Blablabla … in kje je zgoraj in kje je spodaj …”

… je rekel Tomaž, ko mi je razlagal, kako je razjezil nekega zelo pobožnega moža, ki mu je prepričano pojasnil, da on zaradi svojega načina življenja ne bo prišel Gor ampak dol.
“Zemlja je itak okrogla in se giblje sem ter tja po ogromnem vesolju … kje je torej Zgoraj in kje spodaj?!”
Moram priznati, da mi je Tomaž s svojim “blablabla” takoj osvojil srce.
Verjetno te že vsaj malo muči radovednost, kdo je pa ta Tomaž? No, prišel je trenutek, da ti ga predstavim …

Srečala sva se včeraj okrog 9.30 na Slomškovem trgu v “Totem” (tako se ljubkovalno reče Mariboru, če slučajno še nisi vedel).
Ko sem niti približno sluteč, da me Gospod hoče obdarovati s tem čudovitim srečanjem, hitel proti stolnici, sem na desni strani ulice zagledal opotekajočega se moškega, ki se je na vse pretege trudil, da bi se še pravočasno naslonil na steno najbližje stavbe in tako preprečil neizogibni padec. Ni mu uspelo in pristal je na tleh.
Ker sem bil najbližji, sem bil prvi pri njem. “Ste vredu, gospod?” Ob nama se je nabralo še nekaj ljudi s podobnimi vprašanji…
“Kje ste pa takrat, ko potrebujem denar?” je s povišanim tonom očitujoče vprašal. “Nič mi ni, samo pijan sem,” je bil iskren.
Kmalu sva bila sama, samo neka starejša, lepo urejena gospa je pred odhodom podelila še par naukov v stilu “to pa res ni dobro”…
Povedal mi je, da je Tomaž in dovolil, da ga skupaj s prijazno mladenko, ki je bila v bližini, postaviva na noge. Pospremil sem ga proti knjižnici in med nama se je – kljub njegovi očitni pijanosti – razvil pogovor.
“Kako da se vi ukvarjate s tako barabo?”
“Saj niste baraba, ste samo človek v stiski.”
“Resno mislite tako …”
“Popolnoma resno, Tomaž!”
In od alkohola motne oči so se orosile …
“Veste, jaz nič ne verjamem … vse to je nesmisel …”
“Ampak midva sva oba na poti v večnost …”
“Večnosti ni …”
“Blablabla …” sem uporabil njegovo priljubljeno “orožje”.
Nasmehnil se je …

In tako si mi, Ljubitelj življenja, v teh desetih minutah obogatil življenje. Kako živ je ta moj preizkušani brat, zasvojen z alkoholom … Kako blizu mi je ta moj brat Tomaž …

V Kristusu
brat Jaro

V Škofji Loki, 19. 1. 2019 – malce preden bom šel “rjuhe peglat”

Berač beraču

Četrtek, 10. 1. 2019 – poln, bogat dan

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro v njem!

Čas je dozorel in ponovno pišem … sebi v veselje, upam pa, da tudi Bogu v slavo in tebi v korist.
Pred dnevi sva z našim župnikom Matejem obiskala skupnost Projekt človek v Sopotnici – navdihujoče srečanje s fanti, dekleti in uslužbenci. Iskrena preprostost in odprtost sta me navdušili!
Navdušila pa me je tudi misel iz Matejevih ust (ne vem, če tudi iz njegovega zelnika), tako navdušila, da jo kar naprej premišljujem: “Oznanjevanje je, ko berač pove drugemu beraču, kje lahko dobi kruh.”
Berač drugemu beraču … Kako res!
V teh zadnjih dneh se res počutim kot berač: negotov, prestrašen, nerazumljen, hrepeneč po odnosu, bližini in Bližini … In odlomki 1. Janezovega pisma, ki jih beremo v bogoslužju, to mojo silno potrebo po ljubezni neusmiljeno razkrivajo in poglabljajo …
Kako hitro pozabim, kar sem danes po maši molil pred Jezusom v oltarnem zakramentu, da je brez njega vse brez veze, prazno.

A umirja, boža in opogumlja me čisto preprosto dejstvo, da berač, ni edina beseda na “b”, ki je del moje resničnosti. Tu so še: Bog, Bližina, brat, božanje, bogastvo, brezmejnost, …

Hvala!
brat Jaro

P. S. Naj ti napišem še nekaj o knjigah: “Evangelij bližine” je božajoča, “Frančišek, spev ustvarjenega bitja” hrepenenje prebujajoča, monografija o Kocbeku razsvetljujoča, Rebulova “Ob Babilonskih rekah” izgrajujoča …
Kocbek je vedel, kaj je napisal, ko je s peresom izklesal čisto resnico: “Svet je lep!”

Ki leži na desnici Očetovi

Drugi dan čudovitega leta 2019

Hvaljen Jezus …
… v katerem sva tudi midva Očetova ljubljena otroka!

Odkar me je osvojil Dejan Kos s svojim Evangelijem bližine in sem v pripravi na duhovne vaje v Vipavskem Križu odkril fotografijo dojenčka, ki mirno počiva na očetovi roki, ne bom nikdar več molil naše čudovite katoliške veroizpovedi, ne da bi se ob besedah “ki sedi na desnici Očetovi” spomnil, da v bistvu Jezus leži na Očkovi močni desnici … In če je Očetova desnica znamenje njegove mogočnosti in moči, potem to še toliko bolj velja: Oče namreč ne pozna nobene druge moči kot neizmerno, nepredstavljivo, nezaustavljivo moč nežne, večne, zastonjske, brezpogojne ljubezni.

Ufff … Veruješ to?
Blagor nam, ker nas Sveti Duh usposablja, da verujemo v Jezusa Kristusa in v njegovih besedah, dejanjih in očeh slutimo Očka! Blagor nam!

ljubljeni Očkov sin
brat Jaro

Si morda na tej sliki tudi ti?

http://www.lescurieuses.net/wp-content/uploads/2014/01/bigstockphoto_Daddy_s_Hands_143329-Medium.jpg?w=640

Na kolenih v 2019-toooooo!

Bled,1. 1. 2019

No, pa smo spet tukaj. Na začetku.
Nove poti. Novi izzivi. Novi ljudje.
Novi človek?!
Morda pa res … Že davno tega sem napisal: “Jezus, naveličal sem se ne biti tvoj …”

Začelo se je Sveto!
Z mami med verniki pri večerni maši na Turnču. Župnik Janez z odprtim srcem za nas in Gospoda. Vstop Boga v pripravljeno prostorje svete maše.
Jezus v hostiji pred nami. Mi na kolenih. Naša srca na kolenih!
Poki petard nekje v daljavi … Vseh vrst umetna svetloba raket …
In ob komaj zaznavnem polnočnem bitju zvona Svetloba.

Hvala, Oče, ker lahko v Jezusu odkrivam, kako lep je tvoj načrt zame, kako lep je ta svet, kako sveta je lepota človeka, kako lepa je katoliška Cerkev, kako lep, velik, svet, bogat, pomemben je ta trenutek …

Dobrodošlo! Dobrodošlo novo leto – saj vendar prihajaš iz Očetovih rok!

V Kristusu
br. Jaro

MOJ “HVALA” VAM, HOMŠKI SKAVTI …

(prepis iz moje sestre beležke)
– ker je prav, da ve ves svet!

Nedelja, 30. 12. 2018 – tako lep dan, da je bilo samo zaradi njega vredno živet

Dragi moji,
(saj vem, da ste Gospodovi, a si vas zaradi čudovitih skupnih poti vsaj malce tudi sam lastim)

sedim na spodnji terasi samostanskega vrta v Vipavskem Križu, prav na kraju, kjer se je rojeval moj kapucinski in duhovniški poklic. Usedel sem se na tla in hrbet – kot že mnogokrat prej – naslonil na deblo ciprese. Dva metra od mene je lesena klopca, pet metrov je do udobnega stola, a iz spoštovanja do naše skupne poti sedim na tleh (resda z blazino pod “ta zadno”) … in berem vašo ljubezen. Hvala!
………
…………
…………….
……………..
Počakajte, no! Berem ….
…………………
……………………….
………………………………
Neizmerno sem užival ob branju.
Užival sem v vsakem¹ trenutku z vami …

In kot skavt si res štejem v čast, da sem si pridobil vaše zaupanje!

Kako nepredstavljivo noro lepo je biti skavt v Kristusu…

brat Jaro, vaš brat Sočutni bizon

¹ Resnici na ljubo moram priznati, da je bilo tudi nekaj trenutkov, v katerih res nisem užival, a sem danes zanje neizmerno hvaležen – vam in Gospodu.

https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcSSLFqaKBahKIIGP-C788RVNONvlhZzawZqveF7c7zdW3jn2O4xIQ

Obdarjen …

Petek, 21. 12 2018

Objem v Gospodu!

Pred nekaj minutami sem iz spovednice pred kapelo p. Pija prišel v sobo. Napisal sem pismo, za katerega sem se bal, da ga ne bom napisal … in sedaj sem tukaj zate.
Rad bi ti povedal, da danes res vem, kako sem obdarjen, ker smem biti Kristusov duhovnik.
Nikdar se ne bom mogel dovolj zahvaliti za dar okušanja hrepenenja, ki ga moji sestre in bratje v nadčloveškem zaupanju izlivajo v moje srce v zakramentu sprave. In nemalokrat sem ganjen do solz … in se trkam na prsi … in se čudim nemojim besedam tolažbe, ki vrejo iz mojih ust …
In vem, da sem priča neverjetnemu čudežu ustvarjanja novih src. Pred mojimi očmi se uresničuje odgovor Vseljubečega na Davidovo prošnjo: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari …”
In jecljam, ko hočem izraziti  hvaležnost Neizrekljivemu.
In me boli, a to je – si si zapomnilo, drago dekle – BOLEČINA HREPENENJA.

Pa kaj ti to pišem … saj je že vse zapisano v tvojem srcu …

brat Jaro

Hvala, Jezus!

Petek, 14. 12. 2018 – god sv. Janeza od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu Jezusu!

Ravnokar sem prišel domov … bratje, ne zamerite, če se kljub temu, da sem doma v našem samostanu v Škofji Loki, tudi na Rečiški 25 še vedno počutim doma.
Kot ponavadi sva se najprej z Gregom, ki me je pobral na blejski avtobusni postaji, ustavila na kavi pri Backu – Meta, kje si?! – ob 10ih pa sem že vstopil v mamino stanovanje v pritličju naše hiše.
Kako dobro se počutim, ko se z mami objameva in si brez besed poveva, da se imava rada. Ob moji mami sem se vedno počutil varno …
In na hitro spregovoriva par besed: o Renati, da je bila vesela paketa, ki sem ji ga poslal, o Anini bolezni in o veselju, ki ga je sveti Miklavž ob pomoči moje mami pripravil sosedovim trem otrokom. Sosedje so muslimani, a ko je človek Človek, je Kristusov do konca ne glede na zunanjo religijsko pripadnost. Tako lepe odnose ima mami z njimi. Živijo v medsebojnem spoštovanju in so pozorni drug na drugega … Gospod, hvala za to konkretno pričevanje o tvoji ljubeči navzočnosti med nami!
In ponovno sem slišal iz mamičinih ust, kako se, kadar s sosedo Rahimo nabirata gobe, obe ob vsakem jurčku, ki ga najdeta, zahvalita Gospodu s preprostim: “Hvala, Jezus!” Kako lepo: katoličanka in muslimanka, sosedi, ki se spoštujeta, skupaj izgovarjata tvoje sveto ime! Kako neizmerno uživaš ob tem, Jezus!!!
In užival si, ko sva se predvčerajšnjim z Daretom zapletla v sporščen pogovor. Dare ima zaradi ogromnega materinega znamenja po polovici telesa zelo iznakažen obraz, a ko se mi je nasmehnil, so izginili moji strahovi in stopil sem mu naproti. Gospod, prosim te, naredi iz tega mojega preizkušanega brata še enega Nicka Vujcica – ta krhki svet, še posebej mladi, potrebuje pogumnih pričevalcev tvoje ljubezni. Potrebujemo evangelij Bližine!
In užival si, Jezus, ko si poslušal moškega na kranjski avtobusni postaji, ki mi je razlagal o svoji veri vate. O trdnem prepričanju, da si ga prav ti rešil v mnogih zelo težkih preizkušnjah. In tudi jaz sem užival, ko je povedal, da že osem mesecev ne pije več alkohola … Koliko znamenj tvoje Bližine je med nami!

Jezus, hvala!

brat Jaro

Opomba:
Po premisleku in molitvi sem se odločil, da je to zadnji zapis, ki ga delim z vami prek facebook-a. Pisal bom še naprej – bolj ali manj redno – in če me boš želel/a “srečati”, si vedno dobrodošel/la na fejstbog.si.

Rezultat iskanja slik za jurček v snegu

Naj pišem ali ne – to je nocoj boleče vprašanje …

Še vedno torek, 11. 12. 2018

Ura gre proti sredini noči in vendar še nisem zaspan … prebudil me je iskren pogovor s prijateljema v stiski … In ker sem v stiski tudi sam, bedim in pišem …
In ne vem, če je prav, da pišem … in ne vem, kako bi bilo, če ne bi pisal … in ne vem, če nisi morda tudi ti med tistimi, ki sem jih s svojim pisanjem pohujšal …

In v bistvu ničesar več ne vem … kaj naj delam in kaj naj opustim … kaj naj izrečem in kaj naj zamolčim … kdaj naj dvignem glas in kdaj naj tiho trpim …

Le eno vem in v tem večeru in v vseh, ki so že za mano, je to moja rešitev, moj pristan: Vem, da me ti ljubiš!

Hvala …

Samemu sebi sem skrivnost …

Torkov večer, 11. 12. 2018

Hvaljen Jezus!

Besede, ki sem jih tokrat uporabil za naslov zapisa, je izrekel moj brat sv. pater Pij … A le nekaj dni nazaj je v zelo podobnem stilu moj mladi brat Jurij končal svojo zahvalo na slovesnosti slovesnih zaobljub v redu manjših bratov kapucinov.
Govoril je o velikem daru redovniškega življenja in o tem, da se verjetno mnogi, ki ga poznajo, čudijo nad njegovo potjo in podaritvijo Gospodu. Sklenil pa je z mislijo, da se nad svojo poklicanostjo in prehojeno potjo, še najbolj čudi on sam.
In kako zelo se strinjam s teboj, dragi brat Jurij – tudi sam kar ne morem verjeti, da sem bil izbran, poklican, posvečen …
Apostol Pavel je vedel, ko je v 1. pismu Korinčanom pisal o tem, kakšni smo poklicani: ni veliko imenitnih, ne modrih, ne ne vem kako sposobnih … Kristus izbira to, kar je hromega, kruljavega, ranjenega, … da bi se v naši slabosti lahko razodela moč njegove nepremagljive ljubezni.

Jurij, hvala, ker se je ob tvojem “da” ponovno prebudilo moje srce … In hvala, ker kljub temu, da me poznaš, hočeš biti moj brat!

V Kristusu
br. Jaro

Rezultat iskanja slik za croce di san damiano