Hvala, Jezus!

Petek, 14. 12. 2018 – god sv. Janeza od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu Jezusu!

Ravnokar sem prišel domov … bratje, ne zamerite, če se kljub temu, da sem doma v našem samostanu v Škofji Loki, tudi na Rečiški 25 še vedno počutim doma.
Kot ponavadi sva se najprej z Gregom, ki me je pobral na blejski avtobusni postaji, ustavila na kavi pri Backu – Meta, kje si?! – ob 10ih pa sem že vstopil v mamino stanovanje v pritličju naše hiše.
Kako dobro se počutim, ko se z mami objameva in si brez besed poveva, da se imava rada. Ob moji mami sem se vedno počutil varno …
In na hitro spregovoriva par besed: o Renati, da je bila vesela paketa, ki sem ji ga poslal, o Anini bolezni in o veselju, ki ga je sveti Miklavž ob pomoči moje mami pripravil sosedovim trem otrokom. Sosedje so muslimani, a ko je človek Človek, je Kristusov do konca ne glede na zunanjo religijsko pripadnost. Tako lepe odnose ima mami z njimi. Živijo v medsebojnem spoštovanju in so pozorni drug na drugega … Gospod, hvala za to konkretno pričevanje o tvoji ljubeči navzočnosti med nami!
In ponovno sem slišal iz mamičinih ust, kako se, kadar s sosedo Rahimo nabirata gobe, obe ob vsakem jurčku, ki ga najdeta, zahvalita Gospodu s preprostim: “Hvala, Jezus!” Kako lepo: katoličanka in muslimanka, sosedi, ki se spoštujeta, skupaj izgovarjata tvoje sveto ime! Kako neizmerno uživaš ob tem, Jezus!!!
In užival si, ko sva se predvčerajšnjim z Daretom zapletla v sporščen pogovor. Dare ima zaradi ogromnega materinega znamenja po polovici telesa zelo iznakažen obraz, a ko se mi je nasmehnil, so izginili moji strahovi in stopil sem mu naproti. Gospod, prosim te, naredi iz tega mojega preizkušanega brata še enega Nicka Vujcica – ta krhki svet, še posebej mladi, potrebuje pogumnih pričevalcev tvoje ljubezni. Potrebujemo evangelij Bližine!
In užival si, Jezus, ko si poslušal moškega na kranjski avtobusni postaji, ki mi je razlagal o svoji veri vate. O trdnem prepričanju, da si ga prav ti rešil v mnogih zelo težkih preizkušnjah. In tudi jaz sem užival, ko je povedal, da že osem mesecev ne pije več alkohola … Koliko znamenj tvoje Bližine je med nami!

Jezus, hvala!

brat Jaro

Opomba:
Po premisleku in molitvi sem se odločil, da je to zadnji zapis, ki ga delim z vami prek facebook-a. Pisal bom še naprej – bolj ali manj redno – in če me boš želel/a “srečati”, si vedno dobrodošel/la na fejstbog.si.

Rezultat iskanja slik za jurček v snegu

Naj pišem ali ne – to je nocoj boleče vprašanje …

Še vedno torek, 11. 12. 2018

Ura gre proti sredini noči in vendar še nisem zaspan … prebudil me je iskren pogovor s prijateljema v stiski … In ker sem v stiski tudi sam, bedim in pišem …
In ne vem, če je prav, da pišem … in ne vem, kako bi bilo, če ne bi pisal … in ne vem, če nisi morda tudi ti med tistimi, ki sem jih s svojim pisanjem pohujšal …

In v bistvu ničesar več ne vem … kaj naj delam in kaj naj opustim … kaj naj izrečem in kaj naj zamolčim … kdaj naj dvignem glas in kdaj naj tiho trpim …

Le eno vem in v tem večeru in v vseh, ki so že za mano, je to moja rešitev, moj pristan: Vem, da me ti ljubiš!

Hvala …

Samemu sebi sem skrivnost …

Torkov večer, 11. 12. 2018

Hvaljen Jezus!

Besede, ki sem jih tokrat uporabil za naslov zapisa, je izrekel moj brat sv. pater Pij … A le nekaj dni nazaj je v zelo podobnem stilu moj mladi brat Jurij končal svojo zahvalo na slovesnosti slovesnih zaobljub v redu manjših bratov kapucinov.
Govoril je o velikem daru redovniškega življenja in o tem, da se verjetno mnogi, ki ga poznajo, čudijo nad njegovo potjo in podaritvijo Gospodu. Sklenil pa je z mislijo, da se nad svojo poklicanostjo in prehojeno potjo, še najbolj čudi on sam.
In kako zelo se strinjam s teboj, dragi brat Jurij – tudi sam kar ne morem verjeti, da sem bil izbran, poklican, posvečen …
Apostol Pavel je vedel, ko je v 1. pismu Korinčanom pisal o tem, kakšni smo poklicani: ni veliko imenitnih, ne modrih, ne ne vem kako sposobnih … Kristus izbira to, kar je hromega, kruljavega, ranjenega, … da bi se v naši slabosti lahko razodela moč njegove nepremagljive ljubezni.

Jurij, hvala, ker se je ob tvojem “da” ponovno prebudilo moje srce … In hvala, ker kljub temu, da me poznaš, hočeš biti moj brat!

V Kristusu
br. Jaro

Rezultat iskanja slik za croce di san damiano

RAČUFON

Sreda, 5. 12. 2018 – v pričakovanju Miklavževega prihoda

Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokrat se ti na kratko oglašam z mislimi o “račufonu”.
Prijateljica me je pred kratkim opozorila, kako pomembno je, da stvari poimenujemo s pravim imenom. Tako na primer voda z okusom pač ni voda z okusom, ampak bolj ali manj razredčen sok. Voda je voda, sok je pa sok! Zame, ki imam sladkorno bolezen, je razlika kar precejšnja …
No, zelo podobna nejasnost pri uporabi pojmov je tudi pri pametnih telefonih.
Včeraj sem se pozanimal pri br. Bernardu, ki je jezikoslovno bolj razsvetljen od mene, ali je pridevnik “pameten” smiselno uporabljati tudi v povezavi s predmeti. In Bernard je potrdil mojo slutnjo, da so pametne pač lahko samo osebe (ljudje, angeli, Bog). Telefon nikakor ni in ne more biti pameten!
In ker je res, da so napravice, ki jih poimenujemo s tem napačnim imenom, veliko bolj mini računalniki z možnostjo telefoniranja kot pa telefoni, sem prijateljici predlagal izraz “račufon”. Zdi se mi, da glede na to, za kaj te naprave uporabljamo, ta izraz veliko bolje ustreza resničnosti.
Morda se ti zdi, da je izraz malce čuden. No ja, se ga bomo že navadili – “ako Bog da i sreća junačka”.

V Kristusu

brat Jaro

Se še spomniš telefonov …

Povezana slika

BREZDOMEC, KI NI HOTEL DENARJA …

Sreda, 28. 11. 2018

Mir in vse dobro v Gospodu Jezusu!

O tem srečanju z Gospodom v bratu brezdomcu pišem z nekajdnevnim zamikom … ker pa mi misel na brezdomca, ki sem ga srečal v enem izmed ljubljanskih podhodov, ne da miru – in ker me Gospod vztrajno prebuja v molitvi zanj – pišem …
Običajno, ko se ustavim ob brezdomcu, ga najprej vpašam za njegovo ime – naše ime je silno pomembno, ker izraža našo enkratnost in naše dostojanstvo – in tudi tokrat sem storil tako. A visok, precej zaraščen in neurejen moški, ki je ležal na spalni vreči, mi ni hotel odgovoriti … obrnil se je stran od mene in se zazrl v betonski zid … Nisem hotel biti vsiljiv, zato sem tiho odšel.
A le dobrih petdeset metrov stran se je v mojem srcu prebudila neugasljiva želja, da bi temu svojemu preizkušanemu bratu omogočil vsaj dan ali dva v topli sobi, pa vroč tuš in dobro kosilo … V ovojnico sem na hitro spravil sto evrov – sicer sem trdno prepričan, da je veliko več vredna ena minuta pozornosti, kot pa en na hitro izročen evro, a tokrat … – in se vrnil do njega. Ponudil sem mu ovojnico in pričakoval hvaležen pogled, a dobil sem ostre besede zavrnitve: “Poberi se proč!”
Šok … Zmedenost … Presenečenje …
Ponižan sem se umaknil in v zadregi pospravil ovojnico v žep. Po glavi mi je rojil cel kup misli v stilu: “Le kaj mu je … čudno … zakaj me je tako grobo zavrnil … sem ga ponižal, prizadel …”
Odgovorov tudi danes ne poznam. Vem pa, da je ta moj brezdomi brat potreboval nekaj povsem drugega kot pa denar. In skupaj z apostolom Petrom sedaj v molitvi zanj ponavljam: “Zlata in srebra nimam, a kar imam ti dam … V imenu Gospoda Jezusa Kristusa vsatni in hodi …”

Naj Kristus po veri prebiva v najinih srcih, sestra, brat, da ga bodo lahko srečali vsi, s katerimi se srečujeva!

Pa lep dan – v Kristusu, seveda!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za brezdomec

MEGLA POVSOD OKROG NAS …

Četrtek, 22. 11. 2018 – god sv. Cecilije

Mir in vse dobro v Gospodu – naj bo hvaljen Jezus Kristus, danes, jutri in vedno …

Tega danes zjutraj sicer nisem imel namena napisati, a ker si se, draga Sonja, sama ponudila kot “vsebina” mojega naslednjega zapisa na blogu, pač res ne bi bilo lepo, če te ne bi omenil: Sonja, vem, da si zelo dobra Jezusova prijateljica. To me zelo veseli … In tudi Jezus sam mi pravi, da je lepo biti tvoj prijatelj, tako da bom “morda” tudi sam tvegal …

Včeraj, uff, včeraj je pa bil dan z velikim “D” …
Pred odhodom v Ljubljano me je presenetil in osrečil telefonski klic na stacionarni telefon (ne boš verjel/a, a tudi takšni še obstajajo …). Klicala je prijateljica, s katero sva se nazadnje srečala pred več kot 20-imi leti in od takrat nisva imeli stika. Niti ni vedela, če sem pravi Jaro, a je kljub temu poklicala … Ej, Gospod, hvala, ker nas povezuješ preko vseh časov in krajev v občestvu Očetove ljubezni!
In ko sem vstopil v avtobus, si me spet presenetil … Ne vem zakaj tako neizmerno uživaš, ko mi po povsem navdanih posvetnih doživetjih kažeš, kako blizu si mi v vsakem trenutku. (Danes sem prebral misel Henry-ja Nouwen-a, da je bistveno odpirati oči za Božje delovanje v svetu. Nič, prav nič ni izven Očetove ljubezni! Teologi pravijo, da celo pekel ne … Kdo bi razumel to neizmerno, nepredstavljivo, neugasljivo Ljubezen!!!)
No, nazaj v avtobus … Josipa Lisac je s svojih “srhljivo” lepim glasom pela: “Magla, svuda magla oko nas … iz daljine jedvačujno dopire tvoj glas …” (prevod za vas mlajše, ki niste okušali Jugoslavije: “Megla, povsod okrog nas megla … iz daljave komajslišno prihaja tvoj glas …”). Kolikokrat sem že slišal ta odpev! To je v bistvu edina pesem Josipe Lisac, ki jo takoj prepoznam … A vendar si mi jo, Gospod Sveti Duh, danes dal slišati na povsem nov način. Slišal sem, da poje o zmedenosti, zamegljenosti sveta, v katerem živimo in v katerem je tvoj glas ljubezni komaj zaznaven, ker je toliko drugih glasov, ki se nam vsiljujejo!!!
In zato bi se ti še posebej rad zahvalil za papeža Frančiška, ki vztrajno kliče vso Cerkev in v njej še posebno mlade, da vstopijo v srce, da prisluhnejo, kaj se v njem dogaja, da potrpežljivo razločujejo, kam jih vodijo posamezni glasovi in da se naučijo med vsemi razločiti tvoj tihi, sladki glas “na nas nore” Ljubezni.
POT V SRCE JE POT V TVOJ OBJEM, POT DO SREČE, KI NE MINE!

V Kristusu
br. Jaro

Rezultat iskanja slik za listen to your heart

Barbara, njena polnoletna prijateljica in štiri dekleta na vozičkih

Petek, 16. 11. 2018 ob 6.10

Hvaljen Jezus, mir in vse dobro v Njem!

Verjetno tega zapisa ne bi bilo, če me ne bi ti, draga Bernarda, včeraj spodbudila, naj spet kaj napišem … Kako dragocene so spodbude bratov in sester, kako ti, Gospod, zelo jasno govoriš po njih …
Če se sprašuješ, kdo je Barbara iz naslova, ti moram žal povedati, da je tudi sam ne poznam. Srečal sem jo pred dnevi na avtobusu – avtobusi, vlaki, postaje in ulice vedno bolj postajajo moje svetišče in ljudje na njih živi tabernaklji, v katerih odkrivam Gospoda – in mislim, da me ona niti ni opazila … Mojo pozornost pa je pritegnila ta zgovorna srednješolka, ki je svoje noge, obute v že precej zdelane čevlje, sproščeno dala na sedež in živahno debatirala s prijateljco na sedežu za njo. Slišal sem njeno ime … Barbara. Verjetno mi ni bilo podarjeno samo za to, da tole pišem, ampak da jo spremljam z molitvijo in jo blagoslavljam. Glede na slišano, je res potrebna blagoslova!
Govorila je namreč samo o partijih in – če sem prav razumel – različnih vrstah drog, ki jih na teh zabavah uporablja … Grozljivo je bilo poslušati mlado, lepo dekle, ki svojo srečo išče na povsem napačne načine … Barbara, draga Barbara, ta pot, ki se ti zdi tako zanimiva, je POT V SMRT! Vem, sem bil tudi sam na njej … Gospod, v tem jutru trkam na Tvoje usmiljeno srce s prošnjo za Barbaro in vse mlade tega sveta. Nauči jih hrepeneti! Nauči jih živeti!

In zvečer sem ponovno šel peš skozi center Ljubljane. V Trnovem so me čakale štiri punce, ki so zmogle dovolj poguma, da že devet mesecev hodijo po poti skupine Samuel, v kateri ob vsakdanji molitvi z Božjo besedo ter odpovedi gledanja filmov in drugih nepotrebnih vsebin na TV in spletu, ustvarjajo prostor tebi, Gospod, da bi jim ti lahko pokazal, zakaj si jih ustvaril, po čem resnično hrepenijo, kje bodo našle svojo srečo. Lucija, Maruša, Tina in Vesna vedo, da izven Tebe ni sreče. Pa saj je to že davno zapisal psalmist, avtor psalma 16: ” GOSPODU pravim: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo … Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.”
In med potjo sem opazil štiri dekleta na invalidskih vozičkih, ki so sedela za mizo v enem izmed lokalov ob Ljubljanici in se sproščeno pogovarjala. Tako polna življenja so bila … In  močno sem si zaželel, da bi jih videla tudi Barbara …

Objem v Kristusu!
brat Jaro

Povezana slika

Prav, dobri in zvesti služabnik, vstopi v veselje svojega Gospoda

Četrtkovo jutro, 25. 10. 2018

Na poti v Očetov objem …

… sva nekaj korako naredila skupaj, spoštovani brat Alojz Rebula.
In še bova hodila … kajti bogastvo tvoje iskrive in klene besede me izziva do te mere, da vem, da ne bom zdržal brez druženja s tabo. Ti pa, dragi Alojz, pripoveduj dragemu Bogu o Sloveniji, o nas, ki hrepenimo po Srečanju na slovenski način … In vem, da ti bo Očka z veseljem prisluhnil – tako kot ti je do sedaj. In, dragi brat, vtihotapi v pripoved kakšno prošnjo za nas: da bi se naučili živeti iz brezpogojne Božje ljubezni. Hvala!

In hvala vam, spoštovani kardinal Rode za te besede v slovo velikemu katoličanu in Slovencu:
“Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.
Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«

https://www.dobreknjige.si/Images/Img_00054531.gif

Frida je bila moja kraljica …

Sreda, 24. 10. 2018 – za mizo v mamičinem stanovanju (NKNS)

Hvaljen Jezus!

Verjamem, da ti po naslovu tega zapisa ni nič kaj jasno, a hvala, da vseeno bereš …
Ne vem sicer, če poznaš pesem Frida, je bila moja kraljica, s katero je Psihomodo Pop nekdaj “rastural” na jugosceni, a ko sem jo danes slišal v avtobusu, jo je Gospod hotel uporabiti za mojo pot v zgodovino in globino …
Ob njej sem se namreč spomnil Karlija Žusta, mojega malega velikega bratranca (1,91 m), državnega reprezentanta v veslanju, odličnega prijatelja in mojega velikega dobrotnika: več kot pol večernih izhodov “v life” mi je v času moje srednje šole omogočil prav Karli. Sam nisem imel denarja in velikokrat bi poklapan ostal doma, pa me je Karli vzel pod svoje okrilje in me vedno vzel zraven …
In to pesem je pel iz srca in na glas!
Karlija že nekaj let ni več tu med nami. V njem se je nakopičilo toliko stisk, da ni več zdržal, in viadukt Peračica je postal kraj njegovega skoka v večnost … Prosim, kadar se boš peljal/a tam mimo, se ga spomni ,,,
Karli je bil svetel, živahen, vesel človek. Kar solze mi silijo iz srca, ko se spominjam njegovega enkratnega smisla za humor. Česa vse se ni domislil!
Enkrat prej se je že znašel v temi brez svetlobe, a si ti, Gospod, hotel, da smo še nekaj let uživali v njegovi družbi. Sedaj pa skupaj zbijata štose, kajne?!
In od Karlija, me je Duh ponesel v srečanje z drugimi prijatelji, ki so že pri tebi, Očka:
Branko, pri vseh priljubljen športnik, je v osmem razredu padel na treningu nogometa in ni več vstal, Gorazd, ta tihi zvesti prijatelj, se je zadušil, Dušan, njegov “best friend” je v svojih stiskah odšel kmalu za njim, Vito in Dule sta umrla v hribih, Vinka in Roka so pripeljali v krsti iz JLA, Robija je pobral rak kmalu po 20. letu, Jorgovan, Slavči in Robi so umrli na motorjih, … Uff, koliko vas je že prestopilo prag Očetove hiše, pr’jatli! Prosite za nas, še posebej za mlade, da ne bi zavozili v življenju, da ne bi obupali …

Morda je bila Frida res kraljica …
Zame pa ste vi, vsak na svoj način carji … pustili ste sled v mojem srcu – kljub vašem kratkem življenju!

Puščajva sled na tem svetu in se v Kristusu dan za dnem prelivajva v večnost!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za viadukt peračica

Hvala ti, čudak pred Marijinim kipom

Petek, 19. 10. 2018 – god sv. Pavla od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj vem, da si še vedno maneš oči, se ščipaš in polivaš z mrzlo vodo … a to, da bereš moj nov zapis, je čisto res.
In priznam … ne bi ga, če me ne bi viroza – bravo bratje virusi! – priklenila v sobo. Naj ti mimogrede zaupam, da bi bil drugače zdajle na srečanju skavtskega noviciata, potem na sestanku s starši naših vrlih izvidnikov in vodnic ter takoj zatem na poti v Olimlje na srečanje duhovnih spremljevalcev iz frančiškovskih vrst. Vsega trojega sem se res veselil, a priznam, da mi tele urice v sobi neznansko pašejo (kljub bolečnam v mišicah in zoprnemu kašlju). Bravo, Gospod, ti vedno prav vse zrihtaš!

Včeraj popoldne sem se vračal z loškega antikvariata – gospa Elena me vedno zelo prijazno sprejme – in pod nunsko cerkvijo sem že od daleč zagledal bradatega moškega, morda malce starejšega od mene, kako stoji pred kamnito nišo, v kateri je lep Marijin kip. (Tudi sam se večkrat ustavim pred njim, še posebej, ko grem učit moje drage šestarje. Mariji vedno izročim sebe in njih – da bi bili pri veroučni uri odprti ljubezni Svetega Duha.)
In ko sem se približal, sem razločno slišal počasno, glasno molitev zdravamarije … Moški – v srce se mi je hitro prikradla nalepka “čudak” – je stal pred kipom in glasno, ampak res glasno molil. Saj bi se samo na hitro odtihotapil mimo in si mislil svoje – zdi se mi, da je večina mimoidočih storila tako – a bi moral predrzno preslišati glas Svetega Duha v svojem srcu: “Ustavi se, moli z njim …” In sem se ustavil in se tiho pridružil njegovi glasni molitvi. In ko sem ga opazoval, sem ga vedno bolj občudoval … On je zares molil!!! Ni mu bilo mar, kaj si drugi mislimo o njem … ni se oziral okrog, če ga kdo vidi in sliši … zaupljivo je z očmi zrl v kip Brezmadežne in s svojim vernim srcem okušal Materino bližino.
In zavidal sem mu … In bil sem mu hvaležen, ker je s svojo čudaško-pogumno molitvijo tudi mene za hip ustavil v Materinem objemu. Hvala, dragi čudaški brat, se še priporočam!

V Kristusu
br. Jaro

P. S. Glede Marijinih slik in kipov bi rad napisal par besed … Večkrat me vprašajo, zakaj molimo pred kipi in drugimi podobami, pa jim rečem: “Moja sestra živi v Belgiji. In ko gledam njeno sliko, ter fotografije Jana, Ane in Nine se v meni prebudi hvaležnost in se prebudim v ljubezni do njih. In ko pobožam sliko, ne božam barvnega papirja, ki je v moji roki, ampak je ta preprost izraz bližine namenjen njim, ki so daleč. So resnični? So živi? O, pa še kako … In Mati Marija nič manj …

https://1.bp.blogspot.com/-wCkul5XRWuY/V2GW15xQQPI/AAAAAAAAP-M/mAx7RKAPeokpS6vAdXeMEVe6eVsHVb5cQCLcB/s1600/IMG_1412.JPG