… je izletelo iz ust devetošolca, ki je s prijatelji sedel na sosednjih sedežih.
Ker sem že prej malce vlekel na ušesa, kaj mi bo danes Gospod povedal po mladih na avtobusu (tako rad poslušam življenje in mladi so ga res polni!!!), sem vedel, da govori o njihovem župniku. Že predhodni del njihovega pogovora je bil namreč vezan na župnijo, verouk, … Z nekaterimi med njimi smo se namreč že večkrat srečali in so me, kljub temu, da tokrat nisem bil v habitu, hitro prepoznali.
“On pa sploh ni gej!” sem se oglasil. Poznam ga in vem …
Fantov odgovor je bil: “Če mi je pa zmeraj, ko sem prišel k verouku, položil roko na ramo …”
“Zakaj pa mu ne poveš, da ti to ni všeč? Zagotovo, ti je hotel samo pokazati, da te ima za prijatelja …” sem ga spodbudil.
“No, saj sedaj se itak več ne srečujeva … sem bil že pri birmi in to je to …”
Uff … še eden, ki zapušča Očeta in gre v svet raziskovat življenje … Oče, saj vem, da ga ne boš pustil samega!

Še par besed smo rekli in dekle, s katero se malo bolje poznava, sem povabil na “13 razlogov”. Vedela je za ta naš program … v nedeljo ni mogla, v torek pa imajo plesne vaje za valeto … morda naslednjič pride …
Ostali so izstopili, ostala sva s tistim fantom sama. Še par stavkov sva spregovorila o pedofiliji v Cerkvi, o tem, kdo smo kapucini, o mojih izkušnjah z geji … In je izstopil tudi on …

V meni pa ostaja misel, ki me malce plaši: kaj duhovniki res tako na lahko dobimo etiketo, da smo geji?
Morda pa tudi mene nekje nek fant ali pa neko dekle doživlja kot grožnjo? (Pa dragi bralec, nikakor ne mislim, da biti istospolno usmerjen, pomeni biti grožnja. Grožnja je vsak odrasel človek, katerega pogledi, besede in objemi niso čisti …)

Sveti Duh, živi ogenj Očetove ljubezni, očisti naša srca!

V Kristusu
brat Jaro

v moji topli sobi na ta čudovit dan, 6. 2. 2019