SOBOTA, 4. 2. 2012 – god sv. Jožefa Kupertinskega, kapucina

Hvaljen Jezus!

Kapljico za kapljico se je posoda življenja v mojem srcu napolnila do te mere, da se je vsebina spet pripravljena izliti v besede. In te pravijo, da se na tem blogu počutijo domače…

Pred desetimi minutami sem se na samostanski porti (vhodnih vratih) poslovil od mlade družine. Z mamo in očetom se poznamo še iz časa skupnih dogodivščin na taizejskih novoletnih srečanjih. V Pragi smo bili prvič skupaj…  S fanti, ki so že pravi junaki – vsem trem se je malce mudilo, ker so šli gledat košarkarsko tekmo – smo se tudi že videli, najmlajši, dvojčici pa sem srečal prvič. Koliko življenja so prinesli!!!
Prinesli pa so še nekaj…
Tako kot vsako leto, so se tudi letos odločili, da iz hvaležnosti, ker Gospod velikodušno skrbi za njih in jim ničesar ne manjka, podarijo nemajhen dar družini, ki je v stiski. Že večkrat mi je pripadla ta čast, da sem bil lahko kot posrednik udeležen v tem toku ljubezni. Letos so svoj dar prispevali tudi fantje. Hvala, Barbara in Janez, ker z zgledom učita svoje bisere prave krščanske dobrodelnosti! Naj vas Gospod Bog še naprej obilno blagoslavlja!

Nekaj dni nazaj, na svečnico, pa sem bil po Božji milosti priča še enemu, precej drugačnemu načinu darovanja. Irena, mlado, življenja polno dekle, ki je pred tednom dni diplomirala, je vstopila v samostan sester klaris v Nazarjah.
Sredi tega našega zmedenega sveta je vsaka odločitev za Boga svež veter, ki poživi srce in nariše nasmeh na ustnice. Če gre pa za tako radikalno podaritev kot jo od kandidatk zahtevajo sestre klarise, je čudenje še večje in doživetje Božje veličine še globlje!
“A to pomeni, da od danes naprej ne bo nikdar več stopila iz samostana?”, je vprašal eden od navzočih, ko so se za Ireno zaprla samostanska vrata. Vprašanje se je vame zarilo kot hladna konica noža… Uf, to je torej popolna daritev?! Umreti svetu, da bi zaživel Bogu… Za trenutek se je bolečini spoznanja, da še nisem umrl sam sebi in da je umiranje še pred menoj, oglasila tudi otroško neumna nevoščljivost, ker se sestre klarise lahko tako korenito umaknejo svetu, jaz revež pa sem vsak dan znova razpet med posvetno in sveto, med poželenje in hrepenenje…
Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?  Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. (Rim 7,24-25)

Bodi dobro!
BtbpM

brat Jaro