Ne boš verjel/a, še vedno je nedelja, 11. 2. 2018
Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!
Danes sem spet šel maševat k sestram uršulinkam …
Nedelja je in avtobusov proti Kranju je res malo, za vožnjo s kolesom nisem bil prav navdušen, bratje so imeli druge obveznosti, tako da mi ni preostalo drugega, da preklopim srce na mode “zaupanje” in dvignem palec … (Da te s tem opisom štopanja ne bi zavajal v prepričanje, da je moje zaupanje v Božjo previdnost ne vem kako veliko, ti moram povedati, da sem si (za vsak slučaj) prej shranil v mobilni telefon tri številke sester uršulink – da bi me priše iskat, če bi slučajno Gospod Bog pozabil name. Vera pa taka, kaj?!)
Lekcija št. 1- Zaupaj: Čakal sem slabih pet minut in že mi je ustavil fant (žal ga nisem vprašal po imenu), ki je šel k očetu v Ljubljano. Njegova starša sta se ločila, ko je bil še otrok. Ker sem sam – sicer že kot 23-letnik – tudi doživel ločitev staršev in očetov odhod v Srbijo, sva se res začutila. Hvala, dragi brat, za vedro globokih pet minut. Naj bo tvoja življenjska pot polna Božje bližine!
Lekcija št. 2 – Oče resnično ve …: Ker me je moj prvi dobrotnik odložil na krožišču, na katerem sta se najini poti razhajali, sem spet dvignil palec. In … Po treh minutah, morda še manj, mi je ustavil gospod Marjan. Vračal se je z železniške postaje, kamor je odpeljal hčerko – študentko, ki je šla v službo v Narodno galerijo. Marjan je po poklicu šofer, a je še v fazi okrevanja po možganski kapi. Naredil je ovinek in me pripeljal prav do vrat uršulinskega samostana (njegova žena je v mladosti živela le nekaj hiš stran). Obljubil sem mu, da bom pri maši prosil za njegovo zdravje … Marjan, obljubo sem izpolnil!
Lekcija št. 3 – Nič ni naklučje: Po maši – hvala sestre, zelo dobro sem se počutil med vami – sem sicer pomislil, da bi sestre zaprosil za prevoz nazaj domov, a sem v tej, sicer dobri misli, prepoznal skušnjavo, da Gospodu ne dam še ene priložnosti, da mi pokaže, kako zelo konkreten je v svoji skrbi zame. In sem stopil do postajališča Forme in dvignil prst …
In po slabih petih minutah mi je ustavil Aleš. Ob njem je sedela Aleša. Ko sem izvedel, da sta iz Hrastnice, sem jima omenil, da me je pred nekaj dnevi pobral Luka iz Hrastnice. In ko sem na Aleševo vprašanje, če je vozil BMWja, odgovoril pritrdilno, je rekel: “No, to je pa moj brat!” Uff, Gospod, ti pa s to svojo skrbjo zame misliš resno!!!
Na mojo pripombo, da so kot kaže v njihovi družini pa sami dobri ljudje, je Aleš pohvalil očetovo vzgojo, sam pa sem se pošalil: “No, potem pa le reci očetu, naj ustavi, če bo kdaj videl kakšnega kapucina s stegnjenim palcem. Da ne bo metal slabe luči na družino …” Nasmejali smo se in se poslovili.
Oče, hvala za še en čudovit dokaz kako konkretna je tvoja ljubezen! O, ti Božji navihanec …
BTBpM
br. Jaro
P. S. Če boš pod komentarje delil/a kakšno svojo izkušnjo Božje previdnosti, ti bom hvaležen … (Tako bom vsaj bolj gotov, da ne “haluciniram”!)
Dragi brat,
lepo pričevanje. No, jaz kot ženska si dandanes ne upam več štopati, prevažam pa potnike na Prevozih.
Od tam bi pa lahko nastala kakšna dobra zgodba. Lep pozdrav v najlepše mesto. Meta
Z možem sva se zgodaj zjutraj, premalo naspana, odpravila za nekaj dni na oddih na Pag, k svaku in njegovi ženi.
Bivati sva nameravala v njuni garsonjeri. Dogovorjeni smo bili tako, da bomo ob najinem prihodu, spili kavo, malo poklepetali, da bova prevzela ključe, svak in njegova žena pa se bosta potem odpeljala proti domu.
Vožnja proti Zagrebu in od tam po avtocesti, je sprva potekala zelo tekoče in zanimivo. Na avtocesti pa se je vožnja umirila in postajala monotona in dolgočasna, zato se naju je začela lotevati zaspanost.
Mož je vozil, jaz pa sem brezskrbno zaplavala v spanje.
Prebudila sem se sredi tunela, z občutkom, kot da je avto zapeljal v globjo udarno jamo.
Moža sem vprašala, kaj je to bilo. Odgovoril mi je, da je med vožnjo skozi tunel zaspal.
Rekel je, da ga je kar naenkrat zmanjkalo in da ima občutek, kot, da je neka nevidna roka obrnila volan nekoliko v desno, nazaj na cesto. Verjetno je avto med moževim spancem, s prednjim levim kolesom zlezel na pločnik. Ko je pripeljal do niše, je z udarom trdo pristal na cesti, Božja roka pa je volan obrnila toliko v desno, da nisva čelno trčila v beton, na koncu niše. Ko sva pripeljala iz tunela, sva se pretresena, ustavila na najbližjem počivališču, da bi si ogledala, če smeva nadaljevati z vožnjo. Po pregledu avta, sva ob zavedanju, občutenega Božjega varstva in moževi presoji, počasneje nadaljevala z vožnjo. Sklenila sva, da se bova za ta čudež odšla zahvalit v Medžugorje, kamor sva se, v enem od prihodnjih dni, tudi imela namen odpraviti.
Do svaka sva prispela močno pod vtisom tega dogodka, kar redkobesedna, vendar ni vrtal v naju.
Pričevanje o tem sva mu podelila šele kako leto kasneje
Naslednji dan sva se res odpravila v Medžugorje. Tam sva preživela duhovno bogat dan v zahvali za vse Božje varstvo in ta doživeti čudež, ki naju je ohranil pri življenju.
Pred odhodom nazaj proti Pagu, sva se ustavila še v eni avtomehanični delavnici, ki se je ravno ob najinem prihodu sprostila, tako, da je mož kar direktno zapeljal avto na dvigalo.
Mojster je dvignil avto in začel spraševati, kaj in kje se je to pripetilo. Začudeno naju je poslušal in ni mogel verjeti, da je po tem udaru, za nama še toliko, varno prevoženih kilometrov. In ne boste verjeli, v tej skromni delavnici, sredi Medžugorja, je ta mojster imel ravno tiste dele, ki jih je potrebovalo poškodovano kolo sinovega golfa, s katerim sva bila na poti.
No, za naju lahko rečem, da ob vsem tem, kar se je zgodilo, nisva halucinirala.
Ko je Gospod prevzel krmilo, sva spala.
Med organiziranjem popravila, pa sva bila ljubljena igralca v filmu, po Njegovem najpopolnejšem scenariju, ki ga ima za naju.