Preden grem spat – četrtek, 16. 5. 2019

Naj bo vedno in povsod hvaljen naš Gospod Jezus Kristus!

(… zakaj takšen “bombastičen” uvod … ker v tem večeru resnično verujem, da je Gospod Jezus živ …)

Včeraj sem šel spat žalosten in obtežen…
Z bratom, s katerim že skoraj dve leti živiva v istem samostanu in se skoraj vsak dan srečujeva pri molitvi in obedih, sva se ob enajstih zvečera srečala v kuhinji: pozdravila sva se in nato več kot deset minut stala kakšna dva metra narazen ne da bi spregovorila eno samo besedo … nič si nisva imela povedati … zid molka je jasno govoril o oddaljenosti najihnih src … in če bližina zdravi in opogumlja, oddaljenost obteži in rani …
Ni mi vseeno! Ni mi vseeno!

Zato sem ti ta večer resnično hvaležen, Jezus, ker si v meni prebudil vero v moč svoje ljubezni … ti zmoreš, ti hočeš, ti boš … vstopil v ta najin molk in s svojim svetim križem premostil prepade in razdalje med nama … verujem! verujem!! verujem!!!

Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!

brat Jaro