Četrtek, 30. 8. 2018 – en povsem navaden dan, poln priložnosti za ljubezen

Mir in vse dobro v Kristusu!

Najprej opomba: Da se mi ne bi ponovno zgodila dlajša “blogovska črna luknja”, hitim pisati pred jutranjo molitvijo … Dan bo verjetno spet zelooo poln …

Moja mami … ženska, zaradi katere sem to, kar sem. Oseba, ki je nosila velika bremena mojega odraščanja, steber naše družine in moja zaupnica.
Včeraj sva skupaj preživela dve sveti uri:
Šla sva na sprehod na Turnč, k naši podružnični cerkvici sv. Andreja. Hodila sva počasi, ker mami ni več mlada – 75 let ima – in ker v teh zadnjih dneh čuti močne bolečine v hrbtu. A prav ta umirjeni tempo naju je odprl v pogovor, predvsem pa v zaznavanje, kako dragocena sva drug drugemu. Vedno, kadar sva sama – žal nama premalokrat omogočim to izkušnjo – greva v globino …
Na Turnču sva se usedla na klopco pred cerkvijo in zmolila za vse najine, žive in še bolj žive (beri: pokojne), za Rčičane, Blejce, našega župnika Janeza. Gospod, hvala, ker si naju slišal!
Ko sem se popoldne vrnil domov v Škofjo Loko, me je čakalo srečanje z dekletom, srednješolko, ki tako lepo in pristno išče poti ljubezni v svojem mladem življenju. Po njeni odprtosti in zaupanju tudi mene vabiš, Gospod, da se ti bolj odprem…
To včerajšnje popoldne je bilo res nekaj posebnega.
Po pogovoru sem se sprehodil okrog samostana. Naproti mi je prišel fant z rolko v levi roki. Preden sva se srečala, se je usmeril na drugo stran ceste. Zdelo se mi je, da se mi hoče ogniti. A ko sem se sklonil, da bi pobral embalažo soka, ki je zavržena ležala na pločniku, sem opazil, da je on nameraval storiti isto … Nasmehnila sva se drug drugemu in se srečala z očmi. Gospod, hvala, ker celo smeti uporabljaš za vstopna mesta za srečanja …
Po maši na Suhi sva se dobila s Katarino. Ta najina srečanja! Hvala, Katarina, ker se ob tebi čutim slišanega, spoštovanega, ODLOČNO nežno ljubljenega.
In za večerjo – v bistvu vam ne bi smel povedati, da je bila ura že čez deset – sem si privoščil loški kebab … Ko sem stal v vrsti, se mi je približal simpatičen fant in me vprašal: “Me še poznate?” Bil sem v civilu, tako da sem bil kar malo presenečen, da je on prepoznal mene. Bil je Nace, življenja poln, iskren fant, s katerim sva se srečala v pripravi na birmo. Nace, hvala, ker se nisi potuhnil in se delal, kot da me ne poznaš!
In za lahko noč – pred slastno večerjo – si me obdaril še ti, Matej. Ne boj se! Tistim, ki Boga ljubijo, VSE pripomore k dobremu! In ti ljubiš, to vidim …

Dragi sopotnik, draga sopotnica, v Kristusu se nama tudi danes ponuja življenje!

Greva? Ja, greva!

brat Jaro