Jutranji pogled na pretekle dni, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus ter mir in vse dobro v Gospodu!

Katedrala Notre dame gori …
In jaz se sprašujem zakaj … Gospod, zakaj si to dopustil?

Morda pa so bili plameni v tej veličastni priči moči človeškega duha, ko se odpre tvojemu Svetemu Duhu, res potrebni, da se ves svet zave, da potrebuje Jezusa Kristusa.
Vse preveč cerkva po “krščanski” Evropi je postalo zgolj priča močne vere naših prednikov in kraj občudovanja kulturnih stvaritev. Vse prevečkrat sem se tudi sam ob obisku cerkva počutil samo še eden izmed tisočev turistov, ki občudujejo lepoto stvari, ne vidijo pa lepote tistega, ki so mu posvečene.
Morda, pravim morda, pa so bili plameni v Notre dame potrebni, da ponovno zagori ogenj v svetiščih naših src. Da se Evropa zave, da ni dovolj občudovati dosežkov naših prednikov in da ni dovolj ponovno iskati krščanske vrednote. Evropa, svet, ti in jaz potrebujemo Kristusa! Nič manj!
In če potrebujemo šok terapijo, da se zbudimo iz otopelosti, v katero nas je zapeljalo izobilje, naj gorijo katedrale ena za drugo … vse dokler ne zagori ogenj Duha v srcih!
…
In naj s teboj delim še eno predrzno misel … Lepo, da se je ob požaru v Notre dame prebudilo toliko src in je mnogo ljudi obljubilo velike vsote denarja za obnovo. Saj gre vendar za biser svetovnega formata. A gre vendar samo za kamen … Resda čudovito oblikovan, a vendar samo kamen … In kje so vsa ta silna finančna sredstva, ko kličejo naši sestradani bratje in sestre po svetu?! Kje smo, ko je treba njim odpreti srce … in posledično tudi denarnice?!
V razmislek ti ponujam nekaj misli velikana katoliške vere sv. Janeza Zlatoustega. Takole pravi v govoru o Matejevem evangeliju:
“Ko krasiš svetišče, ne pozabljaj bratov v stiski
Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote. Tisti, ki je rekel: To je moje telo, je potrdil resnično dejstvo. Rekel pa je tudi: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. In: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa.
Učimo se torej tako misliti in častiti Kristusa, kot on želi. Najbolj nekoga počastimo, če mu storimo, kar želi, ne pa če delamo po svojih mislih. Tudi Peter je mislil, da ga bo počastil s tem, če mu bo branil umivati njegove noge. Toda pri tem ni šlo za čast, ampak za nekaj drugega. Tako mu tudi ti izkaži tako čast, kot jo je sam zapovedal, in naj bodo reveži deležni tvojega bogastva. Bog ne potrebuje zlatih posod, ampak zlatih duš.
S tem ne mislim prepovedati cerkvi dajati darove. Pravim le, da obenem in pred tem dajajte vbogajme. Ljubi so Bogu darovi, še ljubša pa mu je miloščina. Rad sprejema Bog darove; še rajši pa vidi, če dajete miloščino. V prvem primeru ima korist samo tisti, ki daje, v drugem pa tudi tisti, ki sprejema. Tam je lahko to le prilika za bahanje, tu pa pomeni izkazovanje miloščine in dobrote.
Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz izobilja okrasi njegovo mizo. Ali mu boš podaril zlat kelih, ne boš pa mu dal piti kozarca vode? Čemu krasiti njegov oltar z zlatimi zavesami; če mu ne daš potrebne obleke? Kakšno korist to prinaša? Povej mi: Ako bi videl nekoga, ki bi bil lačen, pa bi se za to ne zmenil, ali misliš, da se ti bo zahvalil, ko boš krasil njegovo mizo z zlatom, se mar ne bo razjezil nate? In če bi videl nekoga pokritega s cunjami in od mraza trepetati, pa ga ne bi oblekel in bi mu postavil zlat steber ter rekel, da se mu klanjaš, mar se ne bi obrnil proč, užaljen, da se norčuješ iz njega?
Tako se godi Kristusu, ko hodi okrog in blodi in morda roma, pa ne ve, kje bi prenočil. Namesto da bi ga sprejel v popotniku, krasiš stene, stebre in zidove svetišča in kupuješ zlate verižice za svetilke, ne greš ga pa obiskat, ko je uklenjen v ječi. Tega seveda ne govorim zato, ker bi ti branil skrbeti za krašenje, ne, ampak zato, da poskrbiš za eno in drugo. Predvsem pa poskrbi za to drugo. Nikoli niso obsodili koga, ki ni sodeloval pri krašenju in lepšanju svetišča, kdor pa se ne meni za reveža, je na poti v pekel, v večni ogenj in v trpljenje s pogubljenimi. Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše božje svetišče kakor cerkev.”

Da bi živeli vero, da bi ljubili na Kristusov način in v njegovi moči …

brat Jaro