MIR PO VIPAVSKO

Sreda, 28. 1. 2015 – sv. Tomaž Akvinski

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Danes goduje veliki mož katoliške teologije sv. Tomaž Akvinski. Priznati moram, da poznam le kakšen košček njegovega izjemnega teološkega opusa, a najbolj me nagovarja, da je proti koncu svojega življenja veliki teolog povsem umolknil – tako ga je prevzela skrivnost Boga.
Moj molk na tem blogu je druge narave. Največkrat si enostavno ne vzamem časa, da bi zapisal utrinke življenja, ki jih v moje dni siplje velikodušni Darovalec. No danes sem se odločil, da bom napisal par vrstic.
Kaj je bilo vredno pisanja v zadnjih dneh? Predvsem dejstvo, da sem jih preživel v zavetju našega najlepšega samostana v Vipavskem Križu. Tu sta doma mir in tihota – to je tista tišina, ki je polna, ki govori o globljih resnicah življenja, ki vodi v razmislek in poglobitev. Da me bodo bratje lepo sprejeli sem sicer pričakoval, a kljub temu me je sproščeno, prijateljsko vzdušje med njimi nagovorilo. Ker je bil glavna tema mojega bivanja tukaj predvsem oddih, sem se potrudil, da izkoristim lepe dneve tudi za krajše izlete po okolici. Priznam, da sem s telesno kondicijo precej na psu in tako mi je že kakšna dobra ura hoje dovolj. Sem pa včeraj sprejel izziv, ki se je porodil v moji glavi – in zato me še danes bolijo noge – da se odpravim proti Čavnu.
Zapisal sem “proti Čavnu”, ker sem že v izhodišču slutil, da zna biti ta hrib, ki se dvigne dobrih 1000 metrov nad Vipavsko dolino, zame le pretrd oreh. No, poskusil sem in slabi dve uri sopihal v breg – kje so časi, ko sem z lahkoto osvajal slovenske dvatisočake – ter se na koncu ustavil na robu planote, kakšnih dvesto višinskih metrov pod vrhom. Organizem mi je sporočal, da je dovolj, noge so se mi začenjale tresti in vendar sem bil zadovoljen nad prehojeno potjo.
Še bolj pa sem bil zadovoljen, ko sem se umiril in zaslišal tišino okrog sebe. Nihče me ni motil, bil sem sam z Gospodom sredi čudovite zimske narave. Nekaj minut sem prisluškoval stvarstvu, se s hvalnico obrnil na Vseobjemajočega, pogasil duhovno in telesno žejo, ter se počasi vrnil v dolino. Super! Po dolgem času sem se sam spravil v hribe…
Danes je ponovno čudovit dan. Vabi me, da ga izkoristim kar najbolje. No,  delček mozaika tega dne sem že položil s tem zapisom na blogu. Upam, da ti bo, ko ga boš prebiral/a v veselje. In če boš kdaj potreboval/a kraj za oddih – tisti pravi, s šepetom Duha napolnjeni – se obrni na naše brate v Vipavskem Križu. Skoraj vedno se najde kakšna sobica in obilo miru ter tihote.

BTBpM

brat Jaro

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja