Lojze, tebi v spomin in nam duhovnikom v opomin …

Danes …

O moje drago telo, moja zgarana, tolikokrat pretepena oslica!
Hvala, ker me še vedno opozarjaš, ker še nisi umolknilo v skrbi zame. Prosim te, ne obupaj nad mojo neumno in trmasto obliko življenja. Rad bi te slišal, rad bi te razumel, rad bi te poslušal!
Ponižne poslušnosti mi manjka, da bi spremenil stil življenja!
Morda pa imajo vendarle prav tisti, ki pravijo, da je moje oznanjevanje in še bolj moje življenje preveč poduhovljeno in premalo naklonjeno telesu …
Naj ti prisluhnem v tem trenutku, drago telo!
Slišim …
… utrujene oči, opozorilo žolčnega kamna na desni, opomin stodvanajstih kilogramov, lakoto v želodcu, napetost pomehkuženih mišic, trdost vratu, topo bolečino v zobeh, razpokan kotiček ustnic, utrujena stopala, pekoče razjede na koži, napade kašlja, težko zadrževanje vode, povišan pritisk, povišan srčni utrip, prekomerno potenje, zvišan krvni sladkor, povišano raven trigliceridov in holesterola v krvi …

SLIŠIM TE, TELO! TE BOM POSLUŠAL?
TE BOM POSLUŠAL PREDEN UMREM?
UMREM ZARADI LASTNE NEUMNOSTI …

brat Jaro

P. S. Lojze Hostnik, prijatelj in župnik na Homcu in Vranji Peči se je včeraj poslovil od nas … In bil je dva meseca mlajši od mene … Molite za nas duhovnike, da bi se zmogli imeti radi na pravi način …

https://i1.wp.com/domzalec.si/wp-content/uploads/2018/04/DSC_08482018-04-03_16-29-24DSC_0848-2.jpg?resize=780%2C405&ssl=1

5 odzivov na “Lojze, tebi v spomin in nam duhovnikom v opomin …

  1. Vsi smo potrebni molitve, da bi imeli moč prav skrbeti za to oslico. Res pa še toliko bolj občutimo, če oslica odpove duhovniku, kjer prav vsak šteje, glede na pogostost tega poklica med našim prebivalstvom.. Bog vas varuj, Lojzetu in vsem, ki so že odšli v večnost pa večni mir in pokoj.

  2. Ja, odhajajo. Žal, duhovniki v letih polne moči in zagnanosti.
    Ne moremo pa reči, da nenadoma, niti nepričakovano.
    Primož Lavtar in Lojze sta bila kaplana pri nas v Polju. Primož ni bil debel, le rahlo nagnjen h debelosti. Lojze je bil pa vedno okrogel. Primož se je “silno” razlezel, Lojze pa od svoje okroglosti še bolj.
    To je način življenja, prehranjevanja in vsega, kar spada zraven, za katerega ni treba da si vrhunski zdravnik in ugotoviš, da je samo vprašanje prezgodnjega časa, kdaj te bo stisnilo. Taka smrt ni nenadna, ampak je bolj verjetno, da je bilo še nekaj let podarjenih, ker bi zaradi zamaščenosti telesa lahko zaspal že veliko prej. Lojzeta je telo pred časom opozorilo. Taka je naravna danost, taka pravila je Gospod postavil.
    Sprašujem pa se, kaj delajo vizitacije?
    Ali ne ugotovijo in ne ukrepajo, če vidijo, da nekdo zelo, ZELO nezdravo živi, ima zanemarjeno gospodinjstvo in si sam ne more pomagati?
    V službi imamo vsakih 5 let obvezen zdravniški pregled. Natančno nam povedo, če se naš način življenja glede zdravja giblje v napačno smer. Ali duhovniki nimate tega?
    Če vizitator ugotovi, da duhovnik sam ne bo kos življenski spremembi, kaj nič ne ukrepa? Delodajalec lahko od mene v določenih primerih zahteva zdravljenje in ga celo plača. Koliko je pri škofiji takih primerov?
    Malo je duhovnikov, čedalje manj. V kratkem so trije odšli zaradi nezdravega načina življenja. Tukaj mislim na debelost. Koliko pa je še takih, ki imajo težave s pijačo in zaradi nje slabo opravljajo svoje poslanstvo?
    Lojze bi moral biti opozorilo, da je potrebno na sistemski ravni nekaj narediti.
    Brat Jaro, hrana ne more in ne sme biti nadomestilo za druge težave, ker je že sama po sebi težava. Hrana ne rešuje problemov, ampak je sama problem. Resnično bi te bilo škoda, da bi te po neumnem stisnilo. Tvoje poslanstvo je pomembno. Si predstavljaš osebno karakteristiko pri svetem Petru: ni znal hrani reči NE!?
    Vem pa, da je težko.
    Letos mi je uspelo shujšat za 5kg in še za toliko jih imam namen. Ampak, ena sama družinska žurka, pa se sezona žara še niti ni začela, pa pol tega v enem vikendu pridobim. Tudi jaz imam kar pestro osebno karakteristiko pri svetem Petru.
    Nisem obupal, ne bom se dal, trudoma bom šel počasi na tehtnici navzdol. Ampak, ne morem si kaj, da mi ne bi brbončice zapele, ko nekje v okolici zavoham žar.
    Brat Jaro, ne dopustiva, da bi naju premagal kos kremenateljca ali piškota ali čokolade. Več od tega sva vredna.
    Andrej.

  3. Br. Jaro, spomnim se, da je p. Rupnik enkrat govoril takole: Zakaj danes prihaja do izgorelosti pri duhovnikih, pri redovnicah, pri redovnikih? Ali celo prezgodnje smrti? Včasih so veliki misijonarji veliko delali, a do tega ni prihajalo. On meni, da so delali zares v Božjo slavo, računali na Božjo moč, in ne nase, da so potem znali razločevati, kaj ja in kaj ne. Pravi, da se ljudje zaradi naših dobrih del in aktivnosti ne bodo spreobračali. In to podpišem. Moja dela (organizacija, poslušanje ljudi, pridige …) morajo biti v Duhu, jaz moram biti v Duhu, da sije skozi mene. In post, molitev, sprehod, bratska sloga … Da dišimo po Kristusu, potem ni treba “garati” za Boga.
    Še nekaj premišljujem. Če postanemo profesionalci, pa pri tem pozabimo kuhati, čistiti, prati, nabirati regrat, nakupovati …. (ker to za nas storijo drugi), nam je to v duhovno škodo. Potem pa človek samo še dela in pozabi, da ima telo, ki je pa Božji dar. Blagoslov.

  4. Tudi jaz razmišljam o tem, kje, oziroma, kaj je poglavitni vzrok za to, da neham Živeti, še predno se isteče življenje, pa naj bom zakonska žena, redovnica ali duhovnik.
    Ko pregledujem svoje življenje, Abraham je ravno dobro za menoj, ugotavljam, da se je dobrih deset let nazaj, občutek varnosti v življenju, popolnoma sesul in na mnogih področjih življenja, sem obvisela v zraku. Obiskala me je “žival s kleščami”, razraslo se je nerazumevanje z možem, podrla se je socialna varnost in sin se je odločil, da ne bo več hodil v srednjo šolo. Vse okrog mene se je podiralo, počutila sem se brez možnosti preživetja, kaj šele, imeti možnost, zares Živeti, po čemer sem tako zelo in z zadnjimi močmi hrepenela in je iz trenutka v trenutek dokončno izginjalo izpred oči, brez možnosti vrnitve. To je bil predokus pekla. Kot je ubesedil France Prešeren: ” Ne vedel bi, kako se v strup preobrača, vse, kar srce si sladkega obeta…” Zanko iz vrvi pa mi je ponujala kača.
    V to temo je prineslo od Boga, tiho, plaho misel na Marijo, ki sem se je oklenila z vsem hrepenenjem in z zadnjimi močmi in v mislih prosila: Marija, prosim pomagaj, jaz ne znam, ne vem, ne zmorem iti naprej skozi življenje. Kljub najboljšim hotenjem, se je vse izjalovilo. Tebi izročam svoje življenje, ti ga vodi, o dobra mati. Daj, da ne bom naredila kaj, česar ne bo mogoče več popraviti.
    V tem času me je ohranjala pri življenju vera, upanje in zaupanje v Gospoda, da me ima, vsemu grozečemu navkljub, neizmerno rad. Zaupanje Vanj in izročanje Njemu sta se krepila z dovolj molitve, s spovedjo in sv. mašo. Vse pa se je dogajalo znotraj Ljubezni. Še toliko opravljenih obredov, ki nam jih priporoča Cerkev, če jih izvršujemo brez Srca, brez Ljubezni in brez Duha, so zgolj Sizifovo delo in nam le kradejo čas.
    Ko imamo dovolj trdno, Živo in pretočno vez z Duhom, se zlo ne more razbohotiti. Kjer je Svetost, se zlo mora umakniti.
    Vez z Duhom, v nas umerja merilo, za presojo med nujnim in pomembnim. Tako bo izbir, ko se odločimo za nujno, a ne pomembno, vedno manj in s tem tudi vedno manj narejene škode samemu sebi. Popolnoma se strinjam, da, naša izgorelost ne bo spreobrnila nikogar, pač pa mu bo še dodatno dajala potuho za ležernost.
    V letih, ko so bile trgovine od sobote popoldne zaprte, ni bil nihče lačen, saj se je pravočasno preskrbel z vsem potrebnim. Torej, naš danes kaže na to, da za enako kvaliteto življenja, potratimo več časa, ki ga dobesedno, “krademo” drug drugemu, v škodo nam samim, saj bi ga sicer lahko namenili odnosom; z Gospodom, s seboj in z drugimi. Ko je Gospod na prvem, je vse ostalo na pravem mestu, je rek, ki ga tudi danes potrjuje naša realnost.
    Vsako mladiko, ki se loči od trte, prej ko slej, doleti propad, je zakonitost, ki jo vidimo v naravi. Človeka, ki je tudi del nje, zato tudi doleti enak konec, ko svobodno prekine vez z Duhom, ki mu edini daje Življenje v polnosti.
    Kot dopolnitev k vsemu povedanemu zato predlagam, naj nam duhovniki pred prihajajočimi prazniki, dovolj zgodaj posredujejo obvestilo, do kdaj nam bodo na voljo za spoved, da se bodo tudi oni lahko v Miru pripravili nanje. Za vse nas pa tudi velja, ko hira povezava z Gospodom, se zmanjšuje tudi naša pričevalnost. V zadnjem trenutku pač ni mogoče opraviti vsega.
    Prizadevajmo si, biti močno vraščeni v Duha, ki nam prinaša Mir, da bomo Živeli, dokler nam bo dano živeti. Gospod namreč
    gleda predvsem v Srce in temu prilagaja, za nas načrtovan scenarij, zato tudi jaz in naša družina, zopet Živimo, kljub vsemu grozečemu.

Dodaj odgovor za Marija Kern Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja