Nedelja, 24. 8. 2014 – sv. Jernej (Bartolomej, Natanael)
Hvaljen Jezus
in mir in vse dobro!
Duh me tokrat ne pusti pri miru in tako moram deliti s teboj utrinek današnjega dne…
V bistvu na prvi pogled ni nič posebnega, a če pogledam z očmi vere, je pravi Božji dar.
Vse skupaj se je začelo dober teden nazaj, ko sem bil priča zares iskreni molitvi mlade ženske, ki je v svoji stiski pokleknila čisto blizu Jezusa v monštranci in s čudovitim glasom zapela: “Le v Bogu umiri se srce, od njega mi pride pomoč. Le on je moja skala, moja rešitev, nikakor ne omahnem…” To res ni bila samo pesem, ampak globoka molitev, izpoved vere v Jezusa, ki edini zmore umiriti ranjeno srce. Že takrat sem se zahvaljeval Bogu, da sem lahko priča tega dogodka vere in sem se potiho pridružil petju. Priznam, da me je vse skupaj kar pretreslo…
No, če preskočim nekaj dni, ko sem se pripravljal na današnje pridige, sem se odločil, da spregovorim o skali: o Petru kot skali, predvsem pa o Bogu kot skali za naše življenje. Ko sem s pomočjo računalnika brskal po citatih iz Svetega pisma, se odkril tudi vrstici 62. psalma: “Le k Bogu teži moja duša, da se pomiri, od njega je moja rešitev. Le on je moja skala in moja rešitev,moja trdnjava: ne bom veliko omahoval.” in v njiju odkril odpev, ki sem ga pred tednom dni slišal iz ust dekleta pred Najsvetejšim. Odločil sem se, da bom besedilo pesmi vključil v homilijo.
Odpev me je tako prevzel, da sem ga skozi vse dopoldne potiho brundal in se preko njega združeval z Gospodom, ki je resnično skala svojega ljudstva. Tudi ko sem se po kosilu odpravil v dom za starejše občane, sem tistih nekaj metrov, ki ga loči od našega samostana, prehodil ob odpevu: “Le v Bogu umiri se srce…”
Gospod pa mi je pripravljal presenečenje… Ko sem vstopil v sobo gospe Marije, ki že več let leži negibna in na videz brez zavesti, da bi zmolil očenaš in jo blagoslovil, je iz radijskega sprejemnika ob njeni postelji zazvenela pesem: “Le v Bogu umiri se srce…” V meni je zraslo veliko veselje. Hvaležen sem bil Gospodu za to pozornost in darilo. Nisem zmolil očenaša, ampak sem se prepustil pesmi in preko nje blagoslovil gospo, h kateri sem prišel. Tako dobro je delo moji duši srkati besede vere…
No, to je to, kar me je vodilo, da danes moj blog ni ostal prazen. Naj bo tudi tebi v blagoslov!
BTBpM
brat Jaro