Ko pride Peter …

…, kaplan z Žal, v naš samostan, se ob kosilu ali večerji vedno razvije izredno zanimiv pogovor, v katerem skupaj lovimo tok misli med teologijo in vsakdanjim življenjem.
In tokrat smo modrovali o ljudeh, ki formalno sicer niso kristjani, a nam, Jezusovim učencem, s svojim življenjem in svojimi globoko prodornimi mislimi odpirajo široke razsežnosti ljubezni, upanja in vere.
Govorili smo o Charlesu Peguyu in Simone Weil in o brezmejnih obzorjih, ki nam jih odpirajo tisti, ki vzamejo življenje zares in ne iščejo poceni tolažb v površni razigranosti tega sveta.
In ko sva se z bratom Jurijem malce čez 21. srečala v mirno svetem ozračju njegove sobice, nama je spregovoril še en velikan Duha. Brat Jurij je v rokah držal knjigo …
Odprla sva jo in islamski mistik in pesnik Rumi je objel najini srci s tole pesmijo:

“Želel sem povedati vam zgodbo,
pa so bolečin valovi glas moj potopili.
Želel sem besedo vam izreči,
a so misli postale mi krhke
in lomljive kakor steklo.
V viharnem morju se Ljubezni
potopila bi mogočna ladja,
kaj šele krhek moj čolnič,
ki ga je strl val.
Ostal mi je le košček deske,
da se naslanjam nanjo.
Nemočen ves in majhen,
ko dvigam se na enem valu,
z drugim padam,
ne vem niti tega, če sem ali me ni.
Ko mislim sam, da sem,
se ničev sebi zdim.
Ko mislim, da me ni,
odkrivam svojo vrednost.
Kot misli moje umiram, vstajam dan za dnem;
kako bi ne verjel v vsatjenje?

Utrujen ves od lova za ljubeznijo v tem svetu,
v dolini se Ljubezni dokončno umirim svoboden.”

In sva oba nemo obsedela …
… in je preteklo kar nekaj gosto polne tišine preden sem lahko dvignil roko v znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in …”

In zdi se mi, da vse do danes okrog mene odzvanja: “Amen”, ki ga je zapela Tišina …

(to sem po milosti Svetega Duha napisal jaz, brat Jaro, v torek, 17. 4. 2018 ob 15.27)

Rezultat iskanja slik za silence

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja