SREDA, 14. 12. 2011

Uf, kako naporno je vztrajati v pisanju bloga!!!
No, saj je še veliko drugih stvari, kjer je zvestoba naporna. Je pa ključna – edina, ki lahko Bogu omogoči spreminjanje srca in posvečevanje sveta. (V svojem molitvenem kotičku imam simpatično knjižno kazalo, na katerem se “človeček” z vsemi močmi oklepa nežnega drevesa, medtem ko ga vetrovi in naliv hočejo odnesti drugam. Nad to podobo je napis: SAD SVETEGA DUHA JE ZVESTOBA. Pridi, Sveti Duh, pridi po mogočni priprošnji brezmadežnega Srca Marije, tvoje preljube neveste.)

Pred tednom dni se je na duhovnem pogovoru oglasila moja draga prijateljica z njenim dragim. Bilo je blagoslovljeno – še in še! Ko sta odšla sem bil miren in vesel in hvaležen Bogu zanju… Kmalu pa sem dobil SMS, v katerem mi je ta dragocena sestra odkrila ozadje njunega obiska. Prvi del SMSa se je glasil takole: “Jaro… hvala še enkrat… Ve, zjutraj sem molila, če naj sploh prideva danes do tebe (črni mi je tko mikavno ponujal misel, da je “brez veze”). in ko sem molila, je mimo pripeljal velik tovornjak, na katerem je čez celo prvo stran pisalo “Knežević”…”
EJ, GOSPOD, BRAVO!

Nek drug dan, ko sem se spet s trolo peljal na drug konec Ljubljane, je vstopil mlad moški z dolgimi temnimi lasmi in brado – me je kar malce spomnil na Jezusa – popolnom oblečen v črno in z rinko v nosu. S pogledom sva se pozdravila, pa čeprav sem imel v sebi občutek, da sva “kilometre vsak k sebi”. Izstopila sva na isti postaji in nekaj korakov sva – z ramo ob rami – naredila v isto smer. Začutil sem začudene poglede mimoidočih: dva čudaka, “darker in menih”, skupaj?! O da bi nekoč lahko tudi duhovno kot brata hodila z ramo ob rami za teboj, Jezus!

Sobota je bila tudi poseben dan: dopoldne sem napisal e-sporočilo Maksu Modicu – v upanju, da se boš ti, Jezus, dotaknil tudi njegovega srca. Popoldne sem šel v Zreče, pa po Božji previdnosti do tja nisem prišel, temveč me je Duh pripeljal v (meni tako ljub) Maribor. Rafo me je odložil pri Planetu Tuš in uspel sem napraviti le par korakov, ko me je ustavila mlada gospa s sinčkom in me vprašala: “Ste vi pravi ali ste samo oblečen tako?” Uf – ne vem, če sem čisto pravi, vsekakor si to želim biti… Gospo sem spoznal in Duh mi je prišepnil njeno ime. Pa to je vendar Meta, ki nam je pred 16imi leti tako velikodušno ustavila, ko smo štopali v Vipavski dolini, in nas s svojim jugecom zapeljala v Vipavski Križ. Ej, kako ti, Gospod, znaš presenetiti!

Moj naslednji postanek je bil pri muslimanski družini. Prvič sem jih obiskal v habitu in Gospod je takoj odpr vrata za oznanjevanje. Spraševali so me, zakaj nosim križ z Jezusom na rožnem vencu in lahko sem jim govoril o tvoji veliki ljubezni, Jezus. Hvala zanje, hvala za to priložnost!

Pa še pot nazaj v LJ. Na železniški postaji sem ugotovil, da nimam dovolj denarja za vlak do LJ. Prijazna gospa “na okencu” mi je dala karto, kljub temu, da sem bil 70 centov “prekratek”. Gospod mi je potem na poti poslal gospoda s težko življenjsko izkušnjo in mu odprl srce. Le kdo sem jaz, Gospod, da sem lahko priča tolikim tvojim čudežem…

No, kaj je potem sploh čudno, da je v nedeljo pri pridigi kar vrelo iz mene… Peter mi je rekel: “Se je čutilo, da si izkusil veliko močnih stvari…” Ja, res je!

Gospod, bodi zahvaljen!

BTBpM
brat Jaro