(še vedno)
Četrtek, 3. 5. 2018 (le dvajset minut kasneje)

Mir in vse dobro v Gospodu!

Tale zapis nosim v srcu že več kot teden dni in – prvič, odkar pišem blog – naredil sem si celo zapiske, da bogastva prejšnje srede ne bi povsem pozabil.

S prijateljico (saj ne zameriš, da sem zamolčal tvoje ime, kajne) sediva v mirni tišini trnovskega vrta. Ko se takole srečava, je Gospod res živo navzoč med nama in midva srkava to ljubečo Navzočnost. Besede so težko-globoke, polne bolečine, a do zadnje črke prežete s hrepenenjem. Je lahko sploh še več, kot neugasljivo hrepeneti kljub vsej temi in bolečini?!
Sveto ozračje najinega srečanja se izteče v sproščen, prijetno lahkoten klepet. Prijateljici pokažem na svojem koledarju 25. maj in ko prebere napisano ime, me nič hudega sluteč vpraša: “Đorđe Balašević, kdo pa je to?”
Ma, saj ne morem verjet!?!
Kaj je med mojim svetom in svetom te mlade študentke res takšen prepad?! Uff, kaj so res z razpadom Jugoslavije med nekdaj bratskimi narodi zrasli tako visoki kulturni in jezikovni zidovi, da jih še “veliki” Đole le stežka prepleza?
No, saj vem, da ti razumeš: ne morem je pustiti v tako veliki nevednosti … Saj Balašević res ni prerok Izaija ali sv. Janez Pavel II., a je poet, ki je marsikatero srce prepričal, da je življenje kljub vsemu lepo. In ji takoj “spustim” Bezdan in Ne lomite mi bagrenje … In  ji je všeč!
No, ko je ta balaševijada za nama, začneva v tišini opazovati mamo z otrokoma, ki se igrajo na igrišču. Tako preprosto razigrani so.
Sam občudujem predvsem starejšega fanta, najstnika, kako potrpežljivo veselo se igra s precej mlajšim bratcem. Ta pa ga zvesto posnema v vsem. Mama je vedno tu blizu, aktivno vključena v tekanje, žoganje, skakanje … Kakšna usklajenost bivanja! Kako svet trenutek! Kakšen tih izliv ljubezni …
Jaz pa se spomnim nate, Grega. Kako te kot najstnik nisem hotel jemati s seboj, ko smo se družili s prijatelji! In to zato, ker si bil (po moje) cmera in mi je bilo nadležno ukvarjati se s teboj. In spomnim se, da si velikokrat jokal, ko sem sam odhajal od doma …
In mi je težko … (Milan je vedno pripeljal Marka s seboj, čeprav je on tri leta starejši od mene, Marko pa samo leto od tebe.)
Oprosti, ker te nisem znal imeti rad!
Kdo ve, če je že kdo kdaj kje resnično izkusil, da ga imam rad?!

Uff, kako preprosta je ljubezen, a koliko stane, če hočeš zares ljubiti!

brat Jaro

P. S. In ti se kljub temu nisi nikdar jezil, ko so te klicali “ta mau Jare” … Hvala!