Pišem danes (23. 4.), zgodilo pa se je včeraj …

In kaj se je pravzaprav zgodilo?!

Premierna uprizoritev igre o p. Romualdu Marušiču, avtorju Škofjeloškega pasijona …
Pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem (šprical sem vse vaje, čeprav smo bili bratje vključeni kot statisti), a sem vedel, da je iz srca Bernarde Žumer zanesljivo privrelo nekaj lepega, globokega, svetega … Bernardo vendarle poznam!
Nisem bil razočaran, prav nasprotno … prevzet sem bil! Kako tekoče in nežno se v igri prepletata humorno in sveto. Spomnil sem se na stil p. Rupnika, ki z dovtipnimi šalami sprosti srce in ga takoj zatem popelje v globine Božje ljubezni. Draga Bernarda, tebi je – s pomočjo igralcev, seveda – uspelo nekaj podobnega. Užival sem! Nasmejal sem se in hkrati v živo okušal bolečino Gospoda Jezusa zaradi mojih grehov… Saj je p. Romuald prav s tem namenom napisal Pasijon, kajne?
In ta širina … Nikdar nisem pomislil, da so soupadala nastanek pasijona v Škofji Loki in tolminski punt. O, kako me je pretresel krik p. Romualda: “Moj Bog, v kakšnih časih živimo …!!!” In njegova molitev je bila tudi moja molitev in jok Marije Magdalene je bil moj jok … Hvala! Bernarda, Jure, Petra, Sonja, … Bog vas blagoslovi!

Hvala tudi tebi, brat Jožko!
Ob tebi in zaradi tebe se v našem samostanu dogajajo velike stvari … predvsem pa se srečuje veliko dobrih ljudi!

Hvala tebi, Jezus, da po svojem Svetem Duhu v nas živiš Očetovo ljubezen!

brat Jaro