Četrtek, 8. 2. 2018 – sloveski kulturni praznik

DAJ NAM TIŠINE

Iz tišine pramorja
se kot negodniki izlivamo
v svet besed.

Iztečemo svoj tek,
posrkamo vse vino svojih let
in drug za drugim
legamo v tišino groba.

Naš čas in svet je zamejen s tišino.
Mi pa, nespametni, na njem živimo
brez spomina, da smo nekoč molčali,
kot da bomo večno besedovali.

A vendar molk edini pozna govorico
cvetja in trav, gozdov in zvezd;
le v molku besed
nas more objeti pesem srca
in nas doseči nagovor Boga.

(Stane Zore – ljubljanski nadškof Stanislav)
_____________________________________________________________________

(dovoli, da še jaz malo pojecljam …)

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro v Gospodu!

Danes je lep, dober, posvečen dan …
Zato ne bi bilo prav, da bi ga povsem preskočil, čeprav sem se namenil pisati o stvareh, ki jih je Gospod položil v moje življenje že v nedeljo.
Pri sveti maši ob osmih sem si privoščil “kulturni izliv” in na mesto homilije postavil tri pesmi. Truhlarjevo Molitev, Zoretovo Daj nam tišine in Wojtilovo Obrežja, polna tišine. Jezuitski duhovnik, frančiškanski škof in čisto navaden sveti papež so tokrat spregovorili meni in namesto mene. In moje srce je reklo AMEN!
In je ta “tako je” odmeval še skozi ves dan: ob kavi z mojim mlajšim bratom Gregom, na kosilu z njim in mami, na poti nazaj domov (Hvala, Luka in Neža, da sta mi ustavila in me, ubogega štoparja, toplo sprejela. Oče je videl …). Danes je res dober, Boga poln dan!

Ampak … kaj niso vsi dnevi taki?!
V meni prav zdajle odmeva: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali – v vsem!”
Mislim, da se, Jezus, ne huduješ, ker sem ta tvoj čudoviti blagor malce dopolnil. Če pa te ta moj dodatek moti, pa se zmeni s Svetim Duhom – on je kriv!

No, če še nisi omagal/a, sva končno prišla do Daleč Hriba.
Če veš, kje je to, ti iz srca čestitam. Meni se do nedelje niti sanjalo ni. In tudi to ne, da nas čaka ura in pol gaženja od ceste proti hiši duhovnih vaj (Gospod France Dular je razpadajočo gozdarsko hišo spremenil v kraj srečevanja mladih z Bogom.). Že dolgo nisem tako užival! Neokrnjena narava zavita v hladno-beli plašč. Tišina. Mokre hlače. Pospešeno utripajoče srce …
Betka, Aljoša in Miha, se opravičujem, ker sem “divjal” naprej, ampak prav potreboval sem nekaj takega. Pa kaj, če smo se nazaj grede možakarji vozili v samih spodnjicah. Prepričan sem, da si nas bil Ti vesel!
Ne vem pa, če si se smejal z nami ob tistem vicu? Verjamem da! Dovoli, da ga še tule “povem”: “Nek duhovnik si je močno želel na nudistično plažo. Da pa ne bi slučajno pohujšal koga izmed župljanov, se je odpravil v Avstralijo. In ko se je lepo sproščeno sprehajal po eni izmed avstralskih nudističnih plaž, kar naenkrat zagleda dva svoja župljana, moža in ženo, ki mu prihajata naproti. V silni zadregi si hitro pokrije mednožje in se jima kislo nasmehne. Ko se mu približata, mu župljanka reče: “Gospod župnik, pokrijte si raje obraz, spodaj vas ne poznamo.””
Se smeješ? Ali pa si morda sklenil/a, da nikdar več ne boš bral/a mojega bloga? No, zdrži še malo …
Mi – trije možakarji v spodnjih hlačah na poti z Daleč Hriba v Škofjo Loko – smo se iz srca nasmejali. In potem se je začelo … Sveti Duh, ta neukrotljivi veter resnice in ljubezni, kar ni in ni dal miru. In smo se začeli pogovarjati zakaj ni primerno hodit na nudistične plaže, zakaj naj bi bili v cerkvah dostojno oblečeni, ali je nagota res nekaj slabega, kaj pa tista na pornografskih fotografijah …
In dan se je končal še z eno veličastno Božjo zmago!
Vdam se, Gospod! Pustil ti bom, da si ti Bog!

Hvala, da si še zmeraj z mano …

BTBpM
br. Jaro