Sreda, 13. 3. 2019 – 76-i rojstni dan naše mami

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Priznam … kar malce nerodno mi je, ker pišem šele sedaj …
Pa ne zato, ker že kar nekaj časa nisem nič napisal – tega ste že vajeni – ampak zato, ker je Luka, prvi otrok mojega brata Grega in njegove žene Biljane, star že 11 dni, jaz pa šele sedaj pišem o njem…
Luka, dobrodošel! Veliko veselje si prinesel v naše življenje … Tako krhek, a hkrati nedoumljivo čudovit si. Danes se te bom prvič dotaknil in morda bom cel zbral dovolj poguma, da te vzameme v naročje – saj je res, da vsak dan v rokah držim krhko hostijo, telo našega Gospoda, a ti si prav poseben čudež. Želim ti, da bi bil srečen, da bi na svetu pustil sveto sled, da bi s svojim življenjem vedno znova osrečeval druge. Skupaj s tvojima staršema in vsemi, ki te imamo radi, ti zagotavljam, da si res ljubljen. A tisto največjo, brezpogojno in brezmejno Očkovo ljubezen boš moral okušati sam. Želim ti, da se nikdar ne bi utrudil v iskanju ter da bi svoje življenje zgradil na Njem, ki te je tako čudovito ustvaril in je dal svoje življenje, da bi ti živel!

Luka, bodi blagoslovljen – v tvoje srčece naj se iz nebes izlivajo ljubezen, veselje, mir, dobrota… Hvala, ker si med nami, in ker se ob tebi tudi mi ponovno zavedamo, da smo ljubljeni Očetov otroci.

V Kristusu
brat Jaro

P. S. Zadnje dni mi na misel večkrat prihaja pesem Suzanne Vega Luka … lepa, a tako zelo žalostna pesem … niso vsi Lukci tako srečni, kot si ti …

… si mi dal videti, Gospod, ko se je vlak ustavil v Podnartu.
Sprva se mi je zazdelo, da dekle na postaji maha meni, a sem takoj dojel, da temu ni tako. Razveselila se je fanta.
In on je dobesedno priskakljal k njej. Kot mlad jelenček, ki nezadržno hrepeni po bližini …
Pričakoval sem, da si bosta planila v objem in se začela strastno poljubljati – priznam, malce sem že ranjen od vsega, kar vidim na ulicah tega našega ljubega sveta.
A glej … ob srečanju sta se spoštljivo objela, se stisnila drug k drugemu, se nato rahlo odmaknila in se prijela za roke ter se zazrla drug drugemu v oči. Spregovorila sta par besed, se še enkrat objela, se prijela za roko in s sveto mladostnim korakom zapustila peron …
Hvala! Hvala drago dekle, hvala cenjeni fant, ker sta v mojem srcu poživila upanje v vas mlade! Ker sem videl, da zmorete mladi znotraj sveta, ki vas z vseh strani posiljuje z napačnimi podobami ljubezni, ohraniti čist, spoštljiv odnos do drugega!
Kako nekaj velikega sta mi podarila v tistem zgodnjem popoldnevu …

In sedaj še trdneje verjamem, da je temeljna naloga in največji izziv nas odraslih:
V ISKANJU MLADIH ISKATI NJIHOVO ISKANJE BOGA!

Hvaljen Jezus!

brat Jaro

Ponedeljkov večer, ura gre počasi proti deseti …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobrov Gospodu!

(Saj vem … lahko bi začel brez tega pozdrava … a nočem. Ker je prav, da se Jezusovo ime oznanja, da ga izrekamo in slišimo, da ga hvalimo in slavimo …)

Si že zmolil/a večerno molitev? Še ne? Jo boš? Kako?
Mene so učili, da je molitev pogovor z Bogom … Ti je znano?
Da je normalen pogovor možen, sta običajno potrebni vsaj dve osebi, ki sta živi in pripravljeni deliti svoje življenje z drugim. (Ne zanikam, da se človek lahko pogovarja tudi sam s seboj, pa z živalmi in drevesi, ampak ne zameri, če teh pogovor v ta zapis ne bom vključil.)
Je torej pogovor z Bogom možen?
Prepričan sem da je. Bog je živ in nedvomno je že velikokrat dokazal, da želi deliti svoje življenje z nami, da nam hoče biti blizu. Torej … si že opravil/a svoj večerni klepet z Bogom? Me res “matra firbec”, kaj si mu povedal/a! še bolj pa, kaj je on povedal tebi!

Mislim, da je bil tale uvod vsaj malce potreben, da lahko povem, kaj mi je prišlo na pamet v soboto:
Z našo freisinško (škofjeloško) četo smo bili v Lučinah in v delavnici, ki sem jo imel čast voditi, smo s fračami streljali plakate z napačnimi podobami Boga. To je biil pač del našega “dvakrat dvojnege bipiatlona”. A po tej zanimivi izkušnji smo se z dekleti in fanti umaknili v moško garderobo (za punce je bil eksodus skozi fantovsko stranišče najtežja preizkušnja) in rekli par besed o tem, kdo naš Bog v resnici je.
In pogovarjali smo se tudi o tem, da se Gospod hoče pogovarjati z nami …
In molitev je pogovor z Bogom, kajne?
Hmmm … včasih je res …
Velikokrat pa se namesto v pogovor z Njim v naši tako-imenovani molitvi spustimo v recitiranje naučenih besedil. Te recitacije res niso kaj prida podobne pogovoru …
Kako bi se počutila moja prijateljica Manca,če bi jo poklical po telefonu in ji rekel, da bi se rad pogovarjal z njo, potem pa bi ji pol ure recitiral Krst pri Savici? Saj je Krst pri Savici super stvar, nikakor pa ni pogovor! V tiste pol ure ne bi Manci povedal prav nič o sebi in tudi njej ne bi omogočil, da mi kaj pove!
Tako žal mnogokrat molim-o!
Ponavljamo naučene obrazce (z njimi sicer ni nič narobe …) naše misli in naše srce je pa nekje popolnoma drugje … In čeprav nas naš Gospod kljub temu kar dobro razume, se pa pojavi velika težava, ko bi mi morali slišati njega … Sem prav povedal, Gospod?

Pravijo, da mi ponavadi prosimo za črepinje, Bog nam pa hoče podariti vesolje! In modri sv. Avguštin je dejal, da ne molimo zato, da bi Boga informirali o naših potrebah, temveč da bi svoje srce pripravili na prejem Božji darov.
S poslušanjem, seveda!

No, saj sva kar dobro poklepetala, kajne? Aja, tebe pa res nisem pustil do besede … No, pa drugič …

V Kristusu
brat Jaro

P. S. V našem skavtskem priročniku za voditelje Dvigni peruti tako lepo piše, naj voditelji skavtom ne govorijo veliko o Bogu, ampak naj več govorijo Bogu o svojih skavtih…

… in ko sem te opazoval, je tudi moje srce začelo hitreje biti.
Tako mlada, tako odločna, tako polna neke neopisljivo sveže moči si bila.
In priznam, da sem ti v tistem trenutku vsaj malce zavidal tvojo mladost, tvojo vero, tvoj pogum.
Morda se ti zdi, da pretiravam, a pišem iskreno. Saj se poznava, draga prijateljica in sestra … Poznam tudi – vsaj čisto čisto majčkeno – tudi tvoje stiske, razočaranja in boje, a kljub temu sem te v tistem trenutku (kot potihoma in neizrečeno že tolikokrat poprej) iskreno občudoval.
In ko prelivam to svoje občudovanje v besede, se v meni prebuja velika prošnja: “Gospod, odpri ji srce, da bo videla svojo lepoto!”
Res si lepa, ko se sproščeno nasmejiš. In v čast si štejem, da te celo sam kdaj spravim v smeh … A še veliko veliko lepše so tvoje solze …
V njih se na viden način razodeva tvoje hrepenenje, da bi bila ljubljena in da bi ljubila … ne tako na pol, samo včasih … ampak vedno in do konca …
Veš, sam premalokrat jokam. Le redko pustim bolečini, da pride na plan. Preveč dela in drugih modernih omam si najdem, da ne bi bolelo, da ne bi jokal …

Zato teci, draga sestrica, teci … Teci še zame …

brat Jaro

Na ponedeljkov večer, 25. februarja 2019

… je izletelo iz ust devetošolca, ki je s prijatelji sedel na sosednjih sedežih.
Ker sem že prej malce vlekel na ušesa, kaj mi bo danes Gospod povedal po mladih na avtobusu (tako rad poslušam življenje in mladi so ga res polni!!!), sem vedel, da govori o njihovem župniku. Že predhodni del njihovega pogovora je bil namreč vezan na župnijo, verouk, … Z nekaterimi med njimi smo se namreč že večkrat srečali in so me, kljub temu, da tokrat nisem bil v habitu, hitro prepoznali.
“On pa sploh ni gej!” sem se oglasil. Poznam ga in vem …
Fantov odgovor je bil: “Če mi je pa zmeraj, ko sem prišel k verouku, položil roko na ramo …”
“Zakaj pa mu ne poveš, da ti to ni všeč? Zagotovo, ti je hotel samo pokazati, da te ima za prijatelja …” sem ga spodbudil.
“No, saj sedaj se itak več ne srečujeva … sem bil že pri birmi in to je to …”
Uff … še eden, ki zapušča Očeta in gre v svet raziskovat življenje … Oče, saj vem, da ga ne boš pustil samega!

Še par besed smo rekli in dekle, s katero se malo bolje poznava, sem povabil na “13 razlogov”. Vedela je za ta naš program … v nedeljo ni mogla, v torek pa imajo plesne vaje za valeto … morda naslednjič pride …
Ostali so izstopili, ostala sva s tistim fantom sama. Še par stavkov sva spregovorila o pedofiliji v Cerkvi, o tem, kdo smo kapucini, o mojih izkušnjah z geji … In je izstopil tudi on …

V meni pa ostaja misel, ki me malce plaši: kaj duhovniki res tako na lahko dobimo etiketo, da smo geji?
Morda pa tudi mene nekje nek fant ali pa neko dekle doživlja kot grožnjo? (Pa dragi bralec, nikakor ne mislim, da biti istospolno usmerjen, pomeni biti grožnja. Grožnja je vsak odrasel človek, katerega pogledi, besede in objemi niso čisti …)

Sveti Duh, živi ogenj Očetove ljubezni, očisti naša srca!

V Kristusu
brat Jaro

v moji topli sobi na ta čudovit dan, 6. 2. 2019

Četrtkovo jutro, god sv. Janeza Bosca, 31. januar 2019

Hvaljen Jezus!

Boris?!
Kateri Boris?

Naš stoletni duhovni hrast Boris Pahor?
Nekoč mogočni Boris Jelcin?
Moj sošolec iz OŠ Boris Lepir?
…
Za vso širno Slovenijo pohujšljivi Boris Kobal?
Da, prav on!

In zakaj prav on?
Ker me s svojim pogumom in iskrenim priznanjem svojih stisk in napak še enkrat več uči, da je bistvo očem nevidno! Da biti človek prazaprav pomeni, gledati s srcem, ne nasedati zunanjemu videzu, ne vdirati v svetišče namenov drugega, ne interpretirati dejanj drugih negativno, biti prezpogojno zavezan iskanju resnice, hrepeneti po srečanju z drugim v globini …

S teboj hočem tokrat deliti Borisove besede. Mene so prepričale in me spet prebudile v človečnost. Preberi jih in jim prisluhni …

“Sprašujete se, zakaj sem pri svojih 63 letih storil tako nesprejemljivo dejanje? Razlog je huda osebna stiska, v kateri sem se znašel …
“Slovenski javnosti se želim opravičiti, ker sem ravnal narobe. To, da sem prevedel delo drugega avtorja in se podpisal s svojim imenom, ni bilo prav. Narobe sem tudi ravnal, ker sem se zavil v molk in slovenski javnosti nisem pojasnil, kaj se dogaja.”
“Gledališče kot tako mi je dalo nekaj zadoščenja, a ko se ozrem nazaj, vidim, da mi je povsem pobralo zasebnost. V imenu ‘boga teatra’ sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenost in zagrenjenost. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem si poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih le še poglabljala”…
(Kot je še zapisal, verjame, da je težko razumeti, kako je, ko si osamljen, depresiven in v hudi osebni stiski. Kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča preprosto ignorirajo.)
“Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje. In v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju: podpisal sem se pod delo nekoga drugega. V tem pogledu ni opravičila in bom za to nosil vse posledice…
“Če mi lahko oprostijo, bom hvaležen. V nasprotnem primeru bom razumel”
“Takoj ko se je izvedelo, da gledališko delo ni moje, bi moral stopiti pred javnost in prevzeti odgovornost. Žal v stiski tega nisem znal in nisem zmogel. Bolj ko je javnost pritiskala, bolj sem se zapiral vase. Več je bilo novinarskih vprašanj, bolj sem tonil v svojo črno luknjo. Zaprl sem se v svojo osamo, si zatiskal oči in upal, da se bom zbudil iz te nočne more in bodo vse težave izginile. To se ni zgodilo. Moral sem zbrati vse svoje moči ter se soočiti s posledicami svojih dejanj. Soočiti se moram s tem, da sem z enim samim dejanjem ustvaril velik črn madež, ki ga ne bo mogoče izbrisati, …”

Hvala, Boris! Čeprav se nikdar nisva srečala, te čutim kot brata … brata v stiski … Objem v Gospodu, ki je Bližina!

brat Jaro

Ponedeljek, 21. 1. 2019 – Sveta Neža, devica in mučenka – prosi za nas!

(Drage sestre klarise, saj vem, da verjetno niste prav navdušene, da sem v naslovu kar dvakrat uporabil besedo “super”. Vaša skrb za uporabo lepega slovenskega jezika je hvalevreden in prav tako desjtvo, da ste našle več kot 50 slovenskih besed, ki jih lahko uporabljamo namesto “super” – prav rad bi videl ta spisek – a tokrat gre za terminus tehnicus: super luna je pojav, ko je Luna najbližje Zemlji (360.000 km), krvava luna pa so zaradi rdeče barve poimenovali popoln Lunin mrk. In ko se ta dva pojava zgodita sočasno – kar je zelo redko – dobimo “super krvavo luno” …)

No, danes zjutraj ob 5.41 se je začela super krvava luna. In jaz sem jo šel gledat!

Vsa zgodba se je sicer začela včeraj zvečer, ko sem na MMC-ju hotel preveriti (kar storim precejkrat), kako sta igrala Anže Kopitar in Luka Dončić. A ker je imel Luka tokrat zelo slab dan, Anže pa še slabšega, sem našel tolažbo v prebiranju članka o super krvavi luni. In v meni se je zgodil tisti vedno bolj domači vzgib, ki me kliče v življenje!!!
Odločil sem se: grem jo gledat!
Že zvečer sem pripravil vse potrebno: toplo obleko, daljnogled, termovko za čaj in svetilko.
In točno ob 4.40 sem bil pokonci, poln pričakovanja …
Ker so napovedali precej hladno jutro sem nase navlekel šest slojev oblačil, se obul v gojzarje, nalil čaj (Mateja, iz srca hvala za tisti tvoj “zvarek”) in stopil na dvorišče.
Razočaranje!!! Oblaki vsepovsod, nobene zvezde, lune nikjer …
Naj se vrnem v toplo posteljo? Še ura in 15 sladkih minut pod odejo?
Poberi se, satan!!! Grem!

Od Lune nisem videl ni L-ja, a sem ti, nemirno-pustolovski Duh ljubezni, še in še hvaležen. Zašel – dobesedno – sem v kraje, kjer še nisem bil, okušal sem gozd v tišini in poltemi, stal ob potoku, ki sem ga bolj sliša kot videl, prečkal zasnežene travnike in njive, zaznaval rdečkasto sivino nad seboj … in bil sem srečen. Sam, s Teboj, v Tebi … Večkrat sem dvignil roko v blagoslov: nad mojimi dragimi skavti, nad vsemi Ločani, nad čudovito naravo in – celo – nad seboj! (Zadnje dni precej premišljujem, kako dobro je, ko se sam blagoslovim. Ko dvignem roko in z znamenjem križa izlijem Tvojo ljubezen, Očka, nase …)
In v živo sem izkušal, kako res je da “če ti je vseeno, kje si, potem se nisi izgubil”.

Bilo mi je vseeno. Bil sem varen. Vedel sem, da me Ti iščeš. In da ne boš odnehal. In pustil sem se ti najti!

V Kristusu
br. Jaro

Sobota, 19. 1. 2019 – malo čez šesto zjutraj

Mir in vse dobro v Gospodu!

Danes grem v Ljubljano – na duhovno-izobraževalno srečanje: v okviru programa duhovno izpopolnjevanje na Teološki fakulteti se mi res odpirajo neizmerna obzorja duhovnega življenja. Kako neopisljivo lepa so!
No, pišem pa, ker sem včeraj na gradbenem oddelku Merkurja srečal gospoda, ki me je s svojim življenjem poučil, naj se nikdar ne zadovoljim zgolj z zunanjim vtisom o drugem človeku.
Moški, malo mlajši od mene je energično nakladal šestmetrske kovinske kvadratne cevi na tehtnico in njegova zavzetost me je nagovorila.
“Vi pa verjetno doma ne potrebujete telovadbe, kajne?” sem pripomnil.
“Pa vendar sem ultramaratonec,” je skromno razložil. “Najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel, je bila 190 kilometrov … letos pa – če bom le uspel zbrati dovolj sredstev – pa bom šel na ultramaraton med Sparto in Atenami dolg 246 km …”
Ufff!!!
Res si nisem mislil, da se v tem preprostem delavcu skriva človek, ki se spopada s tako zahtevnimi izzivi. Bil sem presenečeno navdušen!

Bravo, gospod Klemen! Resnično vam naziv “gospod” odlično pristoji, pa čeprav sem vas spoznal v umazani delovni obleki in z delavnimi rokavicami na rokah. To kar počnete je gosposko “za vikanje”!
Naj vam uspe, Klemen, naj vam uspe!

Bog vas blagoslovi!
brat Jaro

Tjaša, Neja in Katja, osvojile ste moje srce!

Tega sicer sploh ne veste, saj sem se vso vožnjo od Ljubljane do Škofje Loke trudil zreti v moj “kindl” (elektronski bralnik).
A me je živost hvalnice vašega življenja odtrgala od svetopisemskih psalmov – in prisluhnil sem Gospodu, kako žubori v vas.
Toliko preprostega veselja ste mi podarile v teh dvajsetih minutah, da vam nikdar ne bom mogel biti dovolj hvaležen.
Utrdile ste mojo vero v vas mlade in me spodbudile, da vztrajam v prepričanju, da ste dobri in da je prihodnost sveta svetla.
Kamen – škarje – papir … OK, to vem, da je ta igra živa med vami mladimi… Ampak, da se še kdo na tem svetu igra “ena račka je umrla, ali pojdeš na pogreb …” si pa res nisem mislil. Saj je bila to vendar igra otrok že kakšnih sto let nazaj, ko sem bil jaz mlad …
In veste, drage punce, še eno veliko zmago ste izbojevale na tistem vlaku:
Vaš tihi sošolec, ki je sedel na drugi strani hodnika, je iz sključene zabubljenosti v račufon, dvignil svojo glavo in z živimi, radovednimi očmi srkal vaše veselje. Tako kot jaz …
In pred izstopom sem vas hotel poklicati po vaših imenih, a sem se ustrašil, da ne bi prav razumele. Oprostite, ker sem taka reva …

Zato pa se vam zahvaljujem s temle zapisom:
Neja, Katja, Tjaša – carice ste!

V Kristusu
br. Jaro

V Škofji Loki, 19. 1. 2019 ob 22.53

… je rekel Tomaž, ko mi je razlagal, kako je razjezil nekega zelo pobožnega moža, ki mu je prepričano pojasnil, da on zaradi svojega načina življenja ne bo prišel Gor ampak dol.
“Zemlja je itak okrogla in se giblje sem ter tja po ogromnem vesolju … kje je torej Zgoraj in kje spodaj?!”
Moram priznati, da mi je Tomaž s svojim “blablabla” takoj osvojil srce.
Verjetno te že vsaj malo muči radovednost, kdo je pa ta Tomaž? No, prišel je trenutek, da ti ga predstavim …

Srečala sva se včeraj okrog 9.30 na Slomškovem trgu v “Totem” (tako se ljubkovalno reče Mariboru, če slučajno še nisi vedel).
Ko sem niti približno sluteč, da me Gospod hoče obdarovati s tem čudovitim srečanjem, hitel proti stolnici, sem na desni strani ulice zagledal opotekajočega se moškega, ki se je na vse pretege trudil, da bi se še pravočasno naslonil na steno najbližje stavbe in tako preprečil neizogibni padec. Ni mu uspelo in pristal je na tleh.
Ker sem bil najbližji, sem bil prvi pri njem. “Ste vredu, gospod?” Ob nama se je nabralo še nekaj ljudi s podobnimi vprašanji…
“Kje ste pa takrat, ko potrebujem denar?” je s povišanim tonom očitujoče vprašal. “Nič mi ni, samo pijan sem,” je bil iskren.
Kmalu sva bila sama, samo neka starejša, lepo urejena gospa je pred odhodom podelila še par naukov v stilu “to pa res ni dobro”…
Povedal mi je, da je Tomaž in dovolil, da ga skupaj s prijazno mladenko, ki je bila v bližini, postaviva na noge. Pospremil sem ga proti knjižnici in med nama se je – kljub njegovi očitni pijanosti – razvil pogovor.
“Kako da se vi ukvarjate s tako barabo?”
“Saj niste baraba, ste samo človek v stiski.”
“Resno mislite tako …”
“Popolnoma resno, Tomaž!”
In od alkohola motne oči so se orosile …
“Veste, jaz nič ne verjamem … vse to je nesmisel …”
“Ampak midva sva oba na poti v večnost …”
“Večnosti ni …”
“Blablabla …” sem uporabil njegovo priljubljeno “orožje”.
Nasmehnil se je …

In tako si mi, Ljubitelj življenja, v teh desetih minutah obogatil življenje. Kako živ je ta moj preizkušani brat, zasvojen z alkoholom … Kako blizu mi je ta moj brat Tomaž …

V Kristusu
brat Jaro

V Škofji Loki, 19. 1. 2019 – malce preden bom šel “rjuhe peglat”