KRETENI ŽAL ŠE NISO IZUMRLI

Danes, na god sv. Jurija, 23. 4. 2019 ob 13.16

Hvaljen Jezus, alelujaaaa!

Dragi/a sopotnik/ca, ja vem, tale naslov pač nič ne diši po novem človeku v Kristusu … a moram se tudi z zapisom odzvati na današnji obisk ene izmed trgovin …
Nič hudega sluteč sem se postavil v vrsto pri blagajni in čakal, da pridem na vrsto.
Pozornost mi je pritegnil visok, precej krepak moški, ki je precej na glas spraševal prodajalko, kje lahko naroči nek izdelek. Pojma nimam, kaj je v bistvu želel kupiti in to me sploh ni zanimalo … Vznemiril pa me je način, na katerega se je pogovarjal s prodajalkama – tisti za našo blagajno je priskočila na pomoč še sodelavka iz sosednje vrste … obnašal se je vzvišeno, arogantno, agresivno … Ufff …
Zdelo se mi je, da gospe prodajalke vidi zgolj kot orodje za izvedbo svojega nakupa in da je popolnoma spregledal, da pred njim stojita dve živi osebi, ki se mu na vso moč trudita pomagati. Ja, res je, kot pravi p. Rupnik, da človek postane oseba šele na poti k drugemu … prej je samo en ubog, vase zaprt posameznik. In res je, da nas mogotci tega sveta hočejo napraviti za čim lažje vodljive posameznike, da bi bili čim boljši potrošniki … No, zdi se mi, da jim je v tem primeru kar dobro uspelo …
Gospe, ženski, osebi, sestri … ki sta po poklicu prodajalki, sta kljub nespoštljivosti gospoda posameznika ostali mirni in ustrežljivi. Ena je na njegovo pripombo, da mu je neka druga prodajalka rekla, da lahko to uredi na blagajni, skušala pomagati z vprašanjem: “Katera prodajalka pa je to bila? Tista s čopom?”
“Ženska kot ženska …” je butnil moški in si s tem prislužil omembo na tem blogu.
Ženska kot ženska?! Halo! Kdo pa ste, (dragi) gospod, da lahko takole vzvišeno gledate na druge …
Res sem bil jezen nanj …
In občudoval sem prodajalki in se zahvaljujem Bogu zanju in za vse, ki morajo iz dneva v dan prenašati izpade raznih slabovoljnežev, napihnjencev, utrujencev, nepremišljencev, ranjencev, neodrešencev … Ma, (dragi moji) saj so vendar tudi prodajalke ljudje! In to dobri, potrpežljivi, ustrežljivi ljudje … ki pa se vse prepogosto znajdejo med kladivom in nakovalom v tej hrupni, zatohli kovačnici, ki se ji reče “biznis”.

Moški je končno odšel …
In ko sem prišel na vrsto, se nisem mogel zadržati … hotel sem prodajalki pokazati, da sem slišal … in da mi ni vseeno …
“Sem pa mislil, da so kreteni že izumrli,” sem ji rekel polglasno.
Nasmehnila se je …

V Kristusu
brat Jaro

Povezana slika

Moj Bog, moj Bog, zakaj si to dopustil …

Jutranji pogled na pretekle dni, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus ter mir in vse dobro v Gospodu!

Katedrala Notre dame gori …
In jaz se sprašujem zakaj … Gospod, zakaj si to dopustil?

Morda pa so bili plameni v tej veličastni priči moči človeškega duha, ko se odpre tvojemu Svetemu Duhu, res potrebni, da se ves svet zave, da potrebuje Jezusa Kristusa.
Vse preveč cerkva po “krščanski” Evropi je postalo zgolj priča močne vere naših prednikov in kraj občudovanja kulturnih stvaritev. Vse prevečkrat sem se tudi sam ob obisku cerkva počutil samo še eden izmed tisočev turistov, ki občudujejo lepoto stvari, ne vidijo pa lepote tistega, ki so mu posvečene.
Morda, pravim morda, pa so bili plameni v Notre dame potrebni, da ponovno zagori ogenj v svetiščih naših src. Da se Evropa zave, da ni dovolj občudovati dosežkov naših prednikov in da ni dovolj ponovno iskati krščanske vrednote. Evropa, svet, ti in jaz potrebujemo Kristusa! Nič manj!
In če potrebujemo šok terapijo, da se zbudimo iz otopelosti, v katero nas je zapeljalo izobilje, naj gorijo katedrale ena za drugo … vse dokler ne zagori ogenj Duha v srcih!

In naj s teboj delim še eno predrzno misel … Lepo, da se je ob požaru v Notre dame prebudilo toliko src in je mnogo ljudi obljubilo velike vsote denarja za obnovo. Saj gre vendar za biser svetovnega formata. A gre vendar samo za kamen … Resda čudovito oblikovan, a vendar samo kamen … In kje so vsa ta silna finančna sredstva, ko kličejo naši sestradani bratje in sestre po svetu?! Kje smo, ko je treba njim odpreti srce … in posledično tudi denarnice?!
V razmislek ti ponujam nekaj misli velikana katoliške vere sv. Janeza Zlatoustega. Takole pravi v govoru o Matejevem evangeliju:
Ko krasiš svetišče, ne pozabljaj bratov v stiski
Častiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval, ko bi prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in nagote. Tisti, ki je rekel: To je moje telo, je potrdil resnično dejstvo. Rekel pa je tudi: Lačen sem bil in mi niste dali jesti. In: Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili. Kristusovo telo na oltarju ne potrebuje plašča, ampak čistih duš. Njegovo telo v revežu pa potrebuje marsičesa.
Učimo se torej tako misliti in častiti Kristusa, kot on želi. Najbolj nekoga počastimo, če mu storimo, kar želi, ne pa če delamo po svojih mislih. Tudi Peter je mislil, da ga bo počastil s tem, če mu bo branil umivati njegove noge. Toda pri tem ni šlo za čast, ampak za nekaj drugega. Tako mu tudi ti izkaži tako čast, kot jo je sam zapovedal, in naj bodo reveži deležni tvojega bogastva. Bog ne potrebuje zlatih posod, ampak zlatih duš.
S tem ne mislim prepovedati cerkvi dajati darove. Pravim le, da obenem in pred tem dajajte vbogajme. Ljubi so Bogu darovi, še ljubša pa mu je miloščina. Rad sprejema Bog darove; še rajši pa vidi, če dajete miloščino. V prvem primeru ima korist samo tisti, ki daje, v drugem pa tudi tisti, ki sprejema. Tam je lahko to le prilika za bahanje, tu pa pomeni izkazovanje miloščine in dobrote.
Kaj koristi, če je Kristusova miza polna zlatih posod, on sam pa v siromaku od lakote umira! Najprej nasiti lačnega, potem pa iz izobilja okrasi njegovo mizo. Ali mu boš podaril zlat kelih, ne boš pa mu dal piti kozarca vode? Čemu krasiti njegov oltar z zlatimi zavesami; če mu ne daš potrebne obleke? Kakšno korist to prinaša? Povej mi: Ako bi videl nekoga, ki bi bil lačen, pa bi se za to ne zmenil, ali misliš, da se ti bo zahvalil, ko boš krasil njegovo mizo z zlatom, se mar ne bo razjezil nate? In če bi videl nekoga pokritega s cunjami in od mraza trepetati, pa ga ne bi oblekel in bi mu postavil zlat steber ter rekel, da se mu klanjaš, mar se ne bi obrnil proč, užaljen, da se norčuješ iz njega?
Tako se godi Kristusu, ko hodi okrog in blodi in morda roma, pa ne ve, kje bi prenočil. Namesto da bi ga sprejel v popotniku, krasiš stene, stebre in zidove svetišča in kupuješ zlate verižice za svetilke, ne greš ga pa obiskat, ko je uklenjen v ječi. Tega seveda ne govorim zato, ker bi ti branil skrbeti za krašenje, ne, ampak zato, da poskrbiš za eno in drugo. Predvsem pa poskrbi za to drugo. Nikoli niso obsodili koga, ki ni sodeloval pri krašenju in lepšanju svetišča, kdor pa se ne meni za reveža, je na poti v pekel, v večni ogenj in v trpljenje s pogubljenimi. Zato ko krasiš svete prostore, ne zapiraj svojega srca za reveža, ki trpi. On je dragocenejše božje svetišče kakor cerkev.”

Da bi živeli vero, da bi ljubili na Kristusov način in v njegovi moči …

brat Jaro

http://www.protestantedigital.com/upload/imagenes/61805_B_17-08-13-23-49-24.jpeg?5675

 

SOL JE MORJE, KI NI MOGLO NAZAJ NA NEBO

Bolj ali manj zgodnje jutro velikega četrtka, 18. 4. 2019

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Naslov zapisa sem si tokrat sposodil v Piranskih solinah.
Na ta domiselen način vabijo obiskovalce in kupce, naj se podajo v okušanje skrivnosti pridobivanja soli in njenega uživanja.
No, ko smo že pri uživanju … v torek sem res užival, ko sem lahko ves dan z bratom Gregom, sestro Renato in njeno družino ter sestrično Snežano ter njenim sinom Andrijo, ki živita v Nišu in sta prvič po dolgih letih obiskala Slovenijo, preživel ob slovenskem morju. Tako preprosto, sproščeno, osrečujoče smo se sprehajali po solinah, uživali v ravnoprav močnem aprilskem soncu in srkali bližino drug drugega … Zaradi takih dni se pa splača živeti!
A ta domiselni slogan Piranskih solin (Sol je morje, ki ni moglo nazaj v nebo) mi v srcu prebuja še en drug spomin. Spomin na Jezusove besede: “Vi ste sol zemlje…” In mi omogoča, da jih doživim na novo, sveže, globlje …
Če je namreč sol morje, ki ni moglo nazaj v nebo, nas prav hrepenenje po povratku v nebo, domov v Očetovo hišo, dela za sol zemlje. Sonce Božje ljubezni nas prebuja v hrepenenje in nam daje okus, s katerim lahko zaznamujemo ves svet. Če ne hrepenimo – kar mnogokrat tudi boli – če svoje življenje zlijemo s tem svetom in pozabimo, da smo poklicani za več kot lahko nudi ta svet: za večno srečo, potem nismo več sol in nimamo drugim ničesar več dati.
Ja, hrepenenje po nebu, nebesih, domu, Očetu nas napravlja za sol sveta. Zato nikoli, nikoli ne prodajva hrepenenja, dragi/a bralec/ka! HREPENENJE NI NA PRODAJ!

Objem v Kristusu!

brat Jaro

P. S. Danes bo moja mami operirana na kolku, mož prijateljice Ane pa bo imel zahtevne preiskave. Podpri ju, prosim, z molitvijo! Hvala!

Rezultat iskanja slik za sol je morje ki ni moglo nazaj na nebo

ZVEZDNATO NEBO NAD CERKNIM

Nedelja, 31. 3. 2019 ob 22.22

Naj bo hvaljeno sveto, močno ime Jezus!

… pred 20-imi inutami mi je brat Marko na mizo v moji sobi postavil pločevinko brezalkoholnega piva. Hvala, dragi brat, za ta konkretni izraz ljubezni … V veselje mi je, da lahko kot misijonarja skupaj oznanjava Očetovo ljubezen v Kristusu v cerkljanski župniji.
… usedel sem se na veliko teraso pred mojo sobo in se zazrl v nebo. Veliki voz se je tiho bohotil nad mano, zaslutil sem globino noči in toplino zvezdnatih lučk, ki so v resnici ogromna sonca nekje nepredstavljivo daaaaleč …
… in počutil sem se majhnega, čisto majhnega, a mirno srečnega, da sem in da lahko živim ta večer.
… odprem pločevinko … to je bilo najbolj zveneče odpiranje v mojem življenju … pok pločevine odmeva v nočno tišino … nekako sveto, skoraj bogoslužno ponesem kovino k ustom in pustim, da vsebina teče …
… na moji levi visoko zidovje cerkve sv. Ane, pred menoj, tam čez cesto, osvetljen napis na baru Gabrijel, ki pa mu je črka “j” kdo ve kdaj in kdo ve zakaj odpadla, na desni blok, ki počasi tone v spanec: le še dve stanovanji sta še razsvetljeni in za zavesami se nekdo premika … O ljubo Cerkno, greš že spat?
… sam sem utrujen od vsega lepega v današnjem dnevu, a nekaj udarcev po tipkovnici še zmorem. Duh mi pravi, da je prav, da napišem vsaj nekaj vrstic o Očkovi ljubezni, ki jo je izlil v ta dan …
… nagnem pivo in oči spet pobožajo veliki voz …
Srce pa mi božajo utrinki dneva, od katerega se poslavljam: pričevanje s. Anje, slavljenje skupine Svetnik, navdušenje otrok in njihovih staršev, močan objem gospe iz Kranja, utrujeni birmanci in požrtvovalni skavtski voditelji, Katja, Sara, Mihej, Jernej, Bogdan, Matej, Marija, Marjanove besede, lepote Novakov, Pogum, plesoča deklica, roke dvignjene v blagoslov, mož s pivom na drugi strani ceste … Življenje! Lepo, skrivnostno, težko, sveto … Nočem stopiti s križa …

Le eno mi v tem trenutku teži srce: da sem o bratu, ki me ima rad, spregovoril besede brez ljubezni. Gospod, ti veš …

Dobra noc!
(s. Anja jez nami …)

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za cerkno

Najlepši 13. marec v mojem življenju …

Četrtek, 14. marec 2019

Hvaljen Jezus v vsakem dnevu, ki mi je podarjen!

V življenju sem preživel že 50 13. marcev, letošnji mi je posebej dragocen!
Vsak 13. marec mi je dragocen, ker je to rojstni dan moje mami Olge. Ona ne samo, da me je rodila, ampak sem ob njej od otroštva dalje od blizu okušal, kaj pomeni darovati življenje za druge. Mami, vem, da si veliko trpela, a naj ti Renatino, Gregovo in moje življenje, vedno znova kaže, da je bilo tvoje trpljenje rodovitno, blagoslovljeno …
Rad te objamem in rad ti kaj napišem, a je vse skupaj bolj eno siromašno jecljanje otroka, ki bi rad razločno rekel: “Rad te imam!” Pri tebi se res čutim doma – zato ni čudno, da sem se v trtjem letniku teološkega študija, ko sem se znašel v veliki stiski, zatekel k tebi … Eden od bratov me je vprašal: “Kako to da si šel domov in ne v kakšen drug samostan?” Odgovoril sem mu: “Vedel sem, da bom doma sprejet in varen …”

No, letošnji 13. marec pa je bil svetel, nežen in svet tudi zato, ker sem prvič v živo videl Luka. Drobcen, nebogljen, a miren je spal v posteljici in potiho sem se ga dotaknil in ga nežno pokrižal na čelu … in sem kar obsedel in ostrmel … kar gledal in gledal sem in vse je bilo popolno …

Skoraj popolno je bilo tudi popoldne:
ob jezeru s pogledom na otok, pred mano brezalkoholno pivo, pol metra od mene vrabček na ograji, v ozadju prijetna glasba in v mojih rokah knjiga Erlinga Kaggeja Tišina v času hrupa. To je knjiga polna življenja … Če je ne boš vsaj enkrat v življenju vzel v roke, se boš oropal čudovitega popotovanja s človekom, ki je prvi v zgodovini stal na vseh treh skrajnih točkah zemeljske oble: Everestu, južnem in severnem tečaju. Verjemi, …
In Sveti Duh me je spomnil na Nino, ki jo je moj sms ujel na Portugalskem.
In bilo je popolno – vse, razen cene piva: brezalkoholni Erdinger na dotični lokaciji na Bledu stane 5,5 evra!!!

No, bilo je smiselno – pa čeprav sem manjši brat in Gorenc!

V Kristusu
brat Jaro

Rezultat iskanja slik za tišina v času hrupa kagge

Oznanjam vam veselo novico: Z NAMI JE LUKA!

Sreda, 13. 3. 2019 – 76-i rojstni dan naše mami

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

Priznam … kar malce nerodno mi je, ker pišem šele sedaj …
Pa ne zato, ker že kar nekaj časa nisem nič napisal – tega ste že vajeni – ampak zato, ker je Luka, prvi otrok mojega brata Grega in njegove žene Biljane, star že 11 dni, jaz pa šele sedaj pišem o njem…
Luka, dobrodošel! Veliko veselje si prinesel v naše življenje … Tako krhek, a hkrati nedoumljivo čudovit si. Danes se te bom prvič dotaknil in morda bom cel zbral dovolj poguma, da te vzameme v naročje – saj je res, da vsak dan v rokah držim krhko hostijo, telo našega Gospoda, a ti si prav poseben čudež. Želim ti, da bi bil srečen, da bi na svetu pustil sveto sled, da bi s svojim življenjem vedno znova osrečeval druge. Skupaj s tvojima staršema in vsemi, ki te imamo radi, ti zagotavljam, da si res ljubljen. A tisto največjo, brezpogojno in brezmejno Očkovo ljubezen boš moral okušati sam. Želim ti, da se nikdar ne bi utrudil v iskanju ter da bi svoje življenje zgradil na Njem, ki te je tako čudovito ustvaril in je dal svoje življenje, da bi ti živel!

Luka, bodi blagoslovljen – v tvoje srčece naj se iz nebes izlivajo ljubezen, veselje, mir, dobrota… Hvala, ker si med nami, in ker se ob tebi tudi mi ponovno zavedamo, da smo ljubljeni Očetov otroci.

V Kristusu
brat Jaro

P. S. Zadnje dni mi na misel večkrat prihaja pesem Suzanne Vega Luka … lepa, a tako zelo žalostna pesem … niso vsi Lukci tako srečni, kot si ti …

Povezana slika

Kako preprosto lep in čist objem …

… si mi dal videti, Gospod, ko se je vlak ustavil v Podnartu.
Sprva se mi je zazdelo, da dekle na postaji maha meni, a sem takoj dojel, da temu ni tako. Razveselila se je fanta.
In on je dobesedno priskakljal k njej. Kot mlad jelenček, ki nezadržno hrepeni po bližini …
Pričakoval sem, da si bosta planila v objem in se začela strastno poljubljati – priznam, malce sem že ranjen od vsega, kar vidim na ulicah tega našega ljubega sveta.
A glej … ob srečanju sta se spoštljivo objela, se stisnila drug k drugemu, se nato rahlo odmaknila in se prijela za roke ter se zazrla drug drugemu v oči. Spregovorila sta par besed, se še enkrat objela, se prijela za roko in s sveto mladostnim korakom zapustila peron …
Hvala! Hvala drago dekle, hvala cenjeni fant, ker sta v mojem srcu poživila upanje v vas mlade! Ker sem videl, da zmorete mladi znotraj sveta, ki vas z vseh strani posiljuje z napačnimi podobami ljubezni, ohraniti čist, spoštljiv odnos do drugega!
Kako nekaj velikega sta mi podarila v tistem zgodnjem popoldnevu …

In sedaj še trdneje verjamem, da je temeljna naloga in največji izziv nas odraslih:
V ISKANJU MLADIH ISKATI NJIHOVO ISKANJE BOGA!

Hvaljen Jezus!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za čist objem

Recitiram ali molim?!

Ponedeljkov večer, ura gre počasi proti deseti …

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobrov Gospodu!

(Saj vem … lahko bi začel brez tega pozdrava … a nočem. Ker je prav, da se Jezusovo ime oznanja, da ga izrekamo in slišimo, da ga hvalimo in slavimo …)

Si že zmolil/a večerno molitev? Še ne? Jo boš? Kako?
Mene so učili, da je molitev pogovor z Bogom … Ti je znano?
Da je normalen pogovor možen, sta običajno potrebni vsaj dve osebi, ki sta živi in pripravljeni deliti svoje življenje z drugim. (Ne zanikam, da se človek lahko pogovarja tudi sam s seboj, pa z živalmi in drevesi, ampak ne zameri, če teh pogovor v ta zapis ne bom vključil.)
Je torej pogovor z Bogom možen?
Prepričan sem da je. Bog je živ in nedvomno je že velikokrat dokazal, da želi deliti svoje življenje z nami, da nam hoče biti blizu. Torej … si že opravil/a svoj večerni klepet z Bogom? Me res “matra firbec”, kaj si mu povedal/a! še bolj pa, kaj je on povedal tebi!

Mislim, da je bil tale uvod vsaj malce potreben, da lahko povem, kaj mi je prišlo na pamet v soboto:
Z našo freisinško (škofjeloško) četo smo bili v Lučinah in v delavnici, ki sem jo imel čast voditi, smo s fračami streljali plakate z napačnimi podobami Boga. To je biil pač del našega “dvakrat dvojnege bipiatlona”. A po tej zanimivi izkušnji smo se z dekleti in fanti umaknili v moško garderobo (za punce je bil eksodus skozi fantovsko stranišče najtežja preizkušnja) in rekli par besed o tem, kdo naš Bog v resnici je.
In pogovarjali smo se tudi o tem, da se Gospod hoče pogovarjati z nami …
In molitev je pogovor z Bogom, kajne?
Hmmm … včasih je res …
Velikokrat pa se namesto v pogovor z Njim v naši tako-imenovani molitvi spustimo v recitiranje naučenih besedil. Te recitacije res niso kaj prida podobne pogovoru …
Kako bi se počutila moja prijateljica Manca,če bi jo poklical po telefonu in ji rekel, da bi se rad pogovarjal z njo, potem pa bi ji pol ure recitiral Krst pri Savici? Saj je Krst pri Savici super stvar, nikakor pa ni pogovor! V tiste pol ure ne bi Manci povedal prav nič o sebi in tudi njej ne bi omogočil, da mi kaj pove!
Tako žal mnogokrat molim-o!
Ponavljamo naučene obrazce (z njimi sicer ni nič narobe …) naše misli in naše srce je pa nekje popolnoma drugje … In čeprav nas naš Gospod kljub temu kar dobro razume, se pa pojavi velika težava, ko bi mi morali slišati njega … Sem prav povedal, Gospod?

Pravijo, da mi ponavadi prosimo za črepinje, Bog nam pa hoče podariti vesolje! In modri sv. Avguštin je dejal, da ne molimo zato, da bi Boga informirali o naših potrebah, temveč da bi svoje srce pripravili na prejem Božji darov.
S poslušanjem, seveda!

No, saj sva kar dobro poklepetala, kajne? Aja, tebe pa res nisem pustil do besede … No, pa drugič …

V Kristusu
brat Jaro

P. S. V našem skavtskem priročniku za voditelje Dvigni peruti tako lepo piše, naj voditelji skavtom ne govorijo veliko o Bogu, ampak naj več govorijo Bogu o svojih skavtih…

https://www.uscatholic.org/sites/default/files/styles/article_image_sml/public/cup.jpg?itok=zgNSM1dk

Tekla si k Jezusu …

… in ko sem te opazoval, je tudi moje srce začelo hitreje biti.
Tako mlada, tako odločna, tako polna neke neopisljivo sveže moči si bila.
In priznam, da sem ti v tistem trenutku vsaj malce zavidal tvojo mladost, tvojo vero, tvoj pogum.
Morda se ti zdi, da pretiravam, a pišem iskreno. Saj se poznava, draga prijateljica in sestra … Poznam tudi – vsaj čisto čisto majčkeno – tudi tvoje stiske, razočaranja in boje, a kljub temu sem te v tistem trenutku (kot potihoma in neizrečeno že tolikokrat poprej) iskreno občudoval.
In ko prelivam to svoje občudovanje v besede, se v meni prebuja velika prošnja: “Gospod, odpri ji srce, da bo videla svojo lepoto!”
Res si lepa, ko se sproščeno nasmejiš. In v čast si štejem, da te celo sam kdaj spravim v smeh … A še veliko veliko lepše so tvoje solze …
V njih se na viden način razodeva tvoje hrepenenje, da bi bila ljubljena in da bi ljubila … ne tako na pol, samo včasih … ampak vedno in do konca …
Veš, sam premalokrat jokam. Le redko pustim bolečini, da pride na plan. Preveč dela in drugih modernih omam si najdem, da ne bi bolelo, da ne bi jokal …

Zato teci, draga sestrica, teci … Teci še zame …

brat Jaro

Na ponedeljkov večer, 25. februarja 2019

“On je tak gej!” …

… je izletelo iz ust devetošolca, ki je s prijatelji sedel na sosednjih sedežih.
Ker sem že prej malce vlekel na ušesa, kaj mi bo danes Gospod povedal po mladih na avtobusu (tako rad poslušam življenje in mladi so ga res polni!!!), sem vedel, da govori o njihovem župniku. Že predhodni del njihovega pogovora je bil namreč vezan na župnijo, verouk, … Z nekaterimi med njimi smo se namreč že večkrat srečali in so me, kljub temu, da tokrat nisem bil v habitu, hitro prepoznali.
“On pa sploh ni gej!” sem se oglasil. Poznam ga in vem …
Fantov odgovor je bil: “Če mi je pa zmeraj, ko sem prišel k verouku, položil roko na ramo …”
“Zakaj pa mu ne poveš, da ti to ni všeč? Zagotovo, ti je hotel samo pokazati, da te ima za prijatelja …” sem ga spodbudil.
“No, saj sedaj se itak več ne srečujeva … sem bil že pri birmi in to je to …”
Uff … še eden, ki zapušča Očeta in gre v svet raziskovat življenje … Oče, saj vem, da ga ne boš pustil samega!

Še par besed smo rekli in dekle, s katero se malo bolje poznava, sem povabil na “13 razlogov”. Vedela je za ta naš program … v nedeljo ni mogla, v torek pa imajo plesne vaje za valeto … morda naslednjič pride …
Ostali so izstopili, ostala sva s tistim fantom sama. Še par stavkov sva spregovorila o pedofiliji v Cerkvi, o tem, kdo smo kapucini, o mojih izkušnjah z geji … In je izstopil tudi on …

V meni pa ostaja misel, ki me malce plaši: kaj duhovniki res tako na lahko dobimo etiketo, da smo geji?
Morda pa tudi mene nekje nek fant ali pa neko dekle doživlja kot grožnjo? (Pa dragi bralec, nikakor ne mislim, da biti istospolno usmerjen, pomeni biti grožnja. Grožnja je vsak odrasel človek, katerega pogledi, besede in objemi niso čisti …)

Sveti Duh, živi ogenj Očetove ljubezni, očisti naša srca!

V Kristusu
brat Jaro

v moji topli sobi na ta čudovit dan, 6. 2. 2019

Rezultat iskanja slik za objem