Super krvava luna, moja super sestra!

Ponedeljek, 21. 1. 2019 – Sveta Neža, devica in mučenka – prosi za nas!

(Drage sestre klarise, saj vem, da verjetno niste prav navdušene, da sem v naslovu kar dvakrat uporabil besedo “super”. Vaša skrb za uporabo lepega slovenskega jezika je hvalevreden in prav tako desjtvo, da ste našle več kot 50 slovenskih besed, ki jih lahko uporabljamo namesto “super” – prav rad bi videl ta spisek – a tokrat gre za terminus tehnicus: super luna je pojav, ko je Luna najbližje Zemlji (360.000 km), krvava luna pa so zaradi rdeče barve poimenovali popoln Lunin mrk. In ko se ta dva pojava zgodita sočasno – kar je zelo redko – dobimo “super krvavo luno” …)

No, danes zjutraj ob 5.41 se je začela super krvava luna. In jaz sem jo šel gledat!

Vsa zgodba se je sicer začela včeraj zvečer, ko sem na MMC-ju hotel preveriti (kar storim precejkrat), kako sta igrala Anže Kopitar in Luka Dončić. A ker je imel Luka tokrat zelo slab dan, Anže pa še slabšega, sem našel tolažbo v prebiranju članka o super krvavi luni. In v meni se je zgodil tisti vedno bolj domači vzgib, ki me kliče v življenje!!!
Odločil sem se: grem jo gledat!
Že zvečer sem pripravil vse potrebno: toplo obleko, daljnogled, termovko za čaj in svetilko.
In točno ob 4.40 sem bil pokonci, poln pričakovanja …
Ker so napovedali precej hladno jutro sem nase navlekel šest slojev oblačil, se obul v gojzarje, nalil čaj (Mateja, iz srca hvala za tisti tvoj “zvarek”) in stopil na dvorišče.
Razočaranje!!! Oblaki vsepovsod, nobene zvezde, lune nikjer …
Naj se vrnem v toplo posteljo? Še ura in 15 sladkih minut pod odejo?
Poberi se, satan!!! Grem!

Od Lune nisem videl ni L-ja, a sem ti, nemirno-pustolovski Duh ljubezni, še in še hvaležen. Zašel – dobesedno – sem v kraje, kjer še nisem bil, okušal sem gozd v tišini in poltemi, stal ob potoku, ki sem ga bolj sliša kot videl, prečkal zasnežene travnike in njive, zaznaval rdečkasto sivino nad seboj … in bil sem srečen. Sam, s Teboj, v Tebi … Večkrat sem dvignil roko v blagoslov: nad mojimi dragimi skavti, nad vsemi Ločani, nad čudovito naravo in – celo – nad seboj! (Zadnje dni precej premišljujem, kako dobro je, ko se sam blagoslovim. Ko dvignem roko in z znamenjem križa izlijem Tvojo ljubezen, Očka, nase …)
In v živo sem izkušal, kako res je da “če ti je vseeno, kje si, potem se nisi izgubil”.

Bilo mi je vseeno. Bil sem varen. Vedel sem, da me Ti iščeš. In da ne boš odnehal. In pustil sem se ti najti!

V Kristusu
br. Jaro

Nisem si mislil …

Sobota, 19. 1. 2019 – malo čez šesto zjutraj

Mir in vse dobro v Gospodu!

Danes grem v Ljubljano – na duhovno-izobraževalno srečanje: v okviru programa duhovno izpopolnjevanje na Teološki fakulteti se mi res odpirajo neizmerna obzorja duhovnega življenja. Kako neopisljivo lepa so!
No, pišem pa, ker sem včeraj na gradbenem oddelku Merkurja srečal gospoda, ki me je s svojim življenjem poučil, naj se nikdar ne zadovoljim zgolj z zunanjim vtisom o drugem človeku.
Moški, malo mlajši od mene je energično nakladal šestmetrske kovinske kvadratne cevi na tehtnico in njegova zavzetost me je nagovorila.
“Vi pa verjetno doma ne potrebujete telovadbe, kajne?” sem pripomnil.
“Pa vendar sem ultramaratonec,” je skromno razložil. “Najdaljša razdalja, ki sem jo pretekel, je bila 190 kilometrov … letos pa – če bom le uspel zbrati dovolj sredstev – pa bom šel na ultramaraton med Sparto in Atenami dolg 246 km …”
Ufff!!!
Res si nisem mislil, da se v tem preprostem delavcu skriva človek, ki se spopada s tako zahtevnimi izzivi. Bil sem presenečeno navdušen!

Bravo, gospod Klemen! Resnično vam naziv “gospod” odlično pristoji, pa čeprav sem vas spoznal v umazani delovni obleki in z delavnimi rokavicami na rokah. To kar počnete je gosposko “za vikanje”!
Naj vam uspe, Klemen, naj vam uspe!

Bog vas blagoslovi!
brat Jaro

https://www.merkur.si/pub/media/gene-cms/m/e/metalurgija_pristajalna-6.jpg

Punce, navdušen sem nad vami!!!

Tjaša, Neja in Katja, osvojile ste moje srce!

Tega sicer sploh ne veste, saj sem se vso vožnjo od Ljubljane do Škofje Loke trudil zreti v moj “kindl” (elektronski bralnik).
A me je živost hvalnice vašega življenja odtrgala od svetopisemskih psalmov – in prisluhnil sem Gospodu, kako žubori v vas.
Toliko preprostega veselja ste mi podarile v teh dvajsetih minutah, da vam nikdar ne bom mogel biti dovolj hvaležen.
Utrdile ste mojo vero v vas mlade in me spodbudile, da vztrajam v prepričanju, da ste dobri in da je prihodnost sveta svetla.
Kamen – škarje – papir … OK, to vem, da je ta igra živa med vami mladimi… Ampak, da se še kdo na tem svetu igra “ena račka je umrla, ali pojdeš na pogreb …” si pa res nisem mislil. Saj je bila to vendar igra otrok že kakšnih sto let nazaj, ko sem bil jaz mlad …
In veste, drage punce, še eno veliko zmago ste izbojevale na tistem vlaku:
Vaš tihi sošolec, ki je sedel na drugi strani hodnika, je iz sključene zabubljenosti v račufon, dvignil svojo glavo in z živimi, radovednimi očmi srkal vaše veselje. Tako kot jaz …
In pred izstopom sem vas hotel poklicati po vaših imenih, a sem se ustrašil, da ne bi prav razumele. Oprostite, ker sem taka reva …

Zato pa se vam zahvaljujem s temle zapisom:
Neja, Katja, Tjaša – carice ste!

V Kristusu
br. Jaro

V Škofji Loki, 19. 1. 2019 ob 22.53

http://web.sc-celje.si/tomi/seminarske2010/NenavadniSporti/Ziga_Hus/rpsImg.jpg

“Blablabla … in kje je zgoraj in kje je spodaj …”

… je rekel Tomaž, ko mi je razlagal, kako je razjezil nekega zelo pobožnega moža, ki mu je prepričano pojasnil, da on zaradi svojega načina življenja ne bo prišel Gor ampak dol.
“Zemlja je itak okrogla in se giblje sem ter tja po ogromnem vesolju … kje je torej Zgoraj in kje spodaj?!”
Moram priznati, da mi je Tomaž s svojim “blablabla” takoj osvojil srce.
Verjetno te že vsaj malo muči radovednost, kdo je pa ta Tomaž? No, prišel je trenutek, da ti ga predstavim …

Srečala sva se včeraj okrog 9.30 na Slomškovem trgu v “Totem” (tako se ljubkovalno reče Mariboru, če slučajno še nisi vedel).
Ko sem niti približno sluteč, da me Gospod hoče obdarovati s tem čudovitim srečanjem, hitel proti stolnici, sem na desni strani ulice zagledal opotekajočega se moškega, ki se je na vse pretege trudil, da bi se še pravočasno naslonil na steno najbližje stavbe in tako preprečil neizogibni padec. Ni mu uspelo in pristal je na tleh.
Ker sem bil najbližji, sem bil prvi pri njem. “Ste vredu, gospod?” Ob nama se je nabralo še nekaj ljudi s podobnimi vprašanji…
“Kje ste pa takrat, ko potrebujem denar?” je s povišanim tonom očitujoče vprašal. “Nič mi ni, samo pijan sem,” je bil iskren.
Kmalu sva bila sama, samo neka starejša, lepo urejena gospa je pred odhodom podelila še par naukov v stilu “to pa res ni dobro”…
Povedal mi je, da je Tomaž in dovolil, da ga skupaj s prijazno mladenko, ki je bila v bližini, postaviva na noge. Pospremil sem ga proti knjižnici in med nama se je – kljub njegovi očitni pijanosti – razvil pogovor.
“Kako da se vi ukvarjate s tako barabo?”
“Saj niste baraba, ste samo človek v stiski.”
“Resno mislite tako …”
“Popolnoma resno, Tomaž!”
In od alkohola motne oči so se orosile …
“Veste, jaz nič ne verjamem … vse to je nesmisel …”
“Ampak midva sva oba na poti v večnost …”
“Večnosti ni …”
“Blablabla …” sem uporabil njegovo priljubljeno “orožje”.
Nasmehnil se je …

In tako si mi, Ljubitelj življenja, v teh desetih minutah obogatil življenje. Kako živ je ta moj preizkušani brat, zasvojen z alkoholom … Kako blizu mi je ta moj brat Tomaž …

V Kristusu
brat Jaro

V Škofji Loki, 19. 1. 2019 – malce preden bom šel “rjuhe peglat”

Berač beraču

Četrtek, 10. 1. 2019 – poln, bogat dan

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro v njem!

Čas je dozorel in ponovno pišem … sebi v veselje, upam pa, da tudi Bogu v slavo in tebi v korist.
Pred dnevi sva z našim župnikom Matejem obiskala skupnost Projekt človek v Sopotnici – navdihujoče srečanje s fanti, dekleti in uslužbenci. Iskrena preprostost in odprtost sta me navdušili!
Navdušila pa me je tudi misel iz Matejevih ust (ne vem, če tudi iz njegovega zelnika), tako navdušila, da jo kar naprej premišljujem: “Oznanjevanje je, ko berač pove drugemu beraču, kje lahko dobi kruh.”
Berač drugemu beraču … Kako res!
V teh zadnjih dneh se res počutim kot berač: negotov, prestrašen, nerazumljen, hrepeneč po odnosu, bližini in Bližini … In odlomki 1. Janezovega pisma, ki jih beremo v bogoslužju, to mojo silno potrebo po ljubezni neusmiljeno razkrivajo in poglabljajo …
Kako hitro pozabim, kar sem danes po maši molil pred Jezusom v oltarnem zakramentu, da je brez njega vse brez veze, prazno.

A umirja, boža in opogumlja me čisto preprosto dejstvo, da berač, ni edina beseda na “b”, ki je del moje resničnosti. Tu so še: Bog, Bližina, brat, božanje, bogastvo, brezmejnost, …

Hvala!
brat Jaro

P. S. Naj ti napišem še nekaj o knjigah: “Evangelij bližine” je božajoča, “Frančišek, spev ustvarjenega bitja” hrepenenje prebujajoča, monografija o Kocbeku razsvetljujoča, Rebulova “Ob Babilonskih rekah” izgrajujoča …
Kocbek je vedel, kaj je napisal, ko je s peresom izklesal čisto resnico: “Svet je lep!”

Ki leži na desnici Očetovi

Drugi dan čudovitega leta 2019

Hvaljen Jezus …
… v katerem sva tudi midva Očetova ljubljena otroka!

Odkar me je osvojil Dejan Kos s svojim Evangelijem bližine in sem v pripravi na duhovne vaje v Vipavskem Križu odkril fotografijo dojenčka, ki mirno počiva na očetovi roki, ne bom nikdar več molil naše čudovite katoliške veroizpovedi, ne da bi se ob besedah “ki sedi na desnici Očetovi” spomnil, da v bistvu Jezus leži na Očkovi močni desnici … In če je Očetova desnica znamenje njegove mogočnosti in moči, potem to še toliko bolj velja: Oče namreč ne pozna nobene druge moči kot neizmerno, nepredstavljivo, nezaustavljivo moč nežne, večne, zastonjske, brezpogojne ljubezni.

Ufff … Veruješ to?
Blagor nam, ker nas Sveti Duh usposablja, da verujemo v Jezusa Kristusa in v njegovih besedah, dejanjih in očeh slutimo Očka! Blagor nam!

ljubljeni Očkov sin
brat Jaro

Si morda na tej sliki tudi ti?

http://www.lescurieuses.net/wp-content/uploads/2014/01/bigstockphoto_Daddy_s_Hands_143329-Medium.jpg?w=640

Na kolenih v 2019-toooooo!

Bled,1. 1. 2019

No, pa smo spet tukaj. Na začetku.
Nove poti. Novi izzivi. Novi ljudje.
Novi človek?!
Morda pa res … Že davno tega sem napisal: “Jezus, naveličal sem se ne biti tvoj …”

Začelo se je Sveto!
Z mami med verniki pri večerni maši na Turnču. Župnik Janez z odprtim srcem za nas in Gospoda. Vstop Boga v pripravljeno prostorje svete maše.
Jezus v hostiji pred nami. Mi na kolenih. Naša srca na kolenih!
Poki petard nekje v daljavi … Vseh vrst umetna svetloba raket …
In ob komaj zaznavnem polnočnem bitju zvona Svetloba.

Hvala, Oče, ker lahko v Jezusu odkrivam, kako lep je tvoj načrt zame, kako lep je ta svet, kako sveta je lepota človeka, kako lepa je katoliška Cerkev, kako lep, velik, svet, bogat, pomemben je ta trenutek …

Dobrodošlo! Dobrodošlo novo leto – saj vendar prihajaš iz Očetovih rok!

V Kristusu
br. Jaro

MOJ “HVALA” VAM, HOMŠKI SKAVTI …

(prepis iz moje sestre beležke)
– ker je prav, da ve ves svet!

Nedelja, 30. 12. 2018 – tako lep dan, da je bilo samo zaradi njega vredno živet

Dragi moji,
(saj vem, da ste Gospodovi, a si vas zaradi čudovitih skupnih poti vsaj malce tudi sam lastim)

sedim na spodnji terasi samostanskega vrta v Vipavskem Križu, prav na kraju, kjer se je rojeval moj kapucinski in duhovniški poklic. Usedel sem se na tla in hrbet – kot že mnogokrat prej – naslonil na deblo ciprese. Dva metra od mene je lesena klopca, pet metrov je do udobnega stola, a iz spoštovanja do naše skupne poti sedim na tleh (resda z blazino pod “ta zadno”) … in berem vašo ljubezen. Hvala!
………
…………
…………….
……………..
Počakajte, no! Berem ….
…………………
……………………….
………………………………
Neizmerno sem užival ob branju.
Užival sem v vsakem¹ trenutku z vami …

In kot skavt si res štejem v čast, da sem si pridobil vaše zaupanje!

Kako nepredstavljivo noro lepo je biti skavt v Kristusu…

brat Jaro, vaš brat Sočutni bizon

¹ Resnici na ljubo moram priznati, da je bilo tudi nekaj trenutkov, v katerih res nisem užival, a sem danes zanje neizmerno hvaležen – vam in Gospodu.

https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcSSLFqaKBahKIIGP-C788RVNONvlhZzawZqveF7c7zdW3jn2O4xIQ

Obdarjen …

Petek, 21. 12 2018

Objem v Gospodu!

Pred nekaj minutami sem iz spovednice pred kapelo p. Pija prišel v sobo. Napisal sem pismo, za katerega sem se bal, da ga ne bom napisal … in sedaj sem tukaj zate.
Rad bi ti povedal, da danes res vem, kako sem obdarjen, ker smem biti Kristusov duhovnik.
Nikdar se ne bom mogel dovolj zahvaliti za dar okušanja hrepenenja, ki ga moji sestre in bratje v nadčloveškem zaupanju izlivajo v moje srce v zakramentu sprave. In nemalokrat sem ganjen do solz … in se trkam na prsi … in se čudim nemojim besedam tolažbe, ki vrejo iz mojih ust …
In vem, da sem priča neverjetnemu čudežu ustvarjanja novih src. Pred mojimi očmi se uresničuje odgovor Vseljubečega na Davidovo prošnjo: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari …”
In jecljam, ko hočem izraziti  hvaležnost Neizrekljivemu.
In me boli, a to je – si si zapomnilo, drago dekle – BOLEČINA HREPENENJA.

Pa kaj ti to pišem … saj je že vse zapisano v tvojem srcu …

brat Jaro