Sreda, 28. 11. 2018

Mir in vse dobro v Gospodu Jezusu!

O tem srečanju z Gospodom v bratu brezdomcu pišem z nekajdnevnim zamikom … ker pa mi misel na brezdomca, ki sem ga srečal v enem izmed ljubljanskih podhodov, ne da miru – in ker me Gospod vztrajno prebuja v molitvi zanj – pišem …
Običajno, ko se ustavim ob brezdomcu, ga najprej vpašam za njegovo ime – naše ime je silno pomembno, ker izraža našo enkratnost in naše dostojanstvo – in tudi tokrat sem storil tako. A visok, precej zaraščen in neurejen moški, ki je ležal na spalni vreči, mi ni hotel odgovoriti … obrnil se je stran od mene in se zazrl v betonski zid … Nisem hotel biti vsiljiv, zato sem tiho odšel.
A le dobrih petdeset metrov stran se je v mojem srcu prebudila neugasljiva želja, da bi temu svojemu preizkušanemu bratu omogočil vsaj dan ali dva v topli sobi, pa vroč tuš in dobro kosilo … V ovojnico sem na hitro spravil sto evrov – sicer sem trdno prepričan, da je veliko več vredna ena minuta pozornosti, kot pa en na hitro izročen evro, a tokrat … – in se vrnil do njega. Ponudil sem mu ovojnico in pričakoval hvaležen pogled, a dobil sem ostre besede zavrnitve: “Poberi se proč!”
Šok … Zmedenost … Presenečenje …
Ponižan sem se umaknil in v zadregi pospravil ovojnico v žep. Po glavi mi je rojil cel kup misli v stilu: “Le kaj mu je … čudno … zakaj me je tako grobo zavrnil … sem ga ponižal, prizadel …”
Odgovorov tudi danes ne poznam. Vem pa, da je ta moj brezdomi brat potreboval nekaj povsem drugega kot pa denar. In skupaj z apostolom Petrom sedaj v molitvi zanj ponavljam: “Zlata in srebra nimam, a kar imam ti dam … V imenu Gospoda Jezusa Kristusa vsatni in hodi …”

Naj Kristus po veri prebiva v najinih srcih, sestra, brat, da ga bodo lahko srečali vsi, s katerimi se srečujeva!

Pa lep dan – v Kristusu, seveda!

brat Jaro