PONEDELJEK, 16. 1. 2012 – god sv. Berarda in sobratov, prvi mučenci OFM
OPOMBA AVTORJA: Zgodi se dan, v katerem besede kar nočejo na plan. Kljub zvrhani meri življenja se trmasto skrijejo nekje v labirintu notranjosti in se ne pustijo najti. No takšnih dni je bilo zadnji čas kar nekaj… Zato pišem z “zamudo” – karkoli že to je!
Hvaljen Jezus!
Donedavna sploh nisem razmišljal o Božji nazočnosti na stranišču. Čudno, kajne? Na kraj, na katerega se tudi cesar odpravi peš, sem se ponavadi namenil s precej tuzemskimi motivi in priznam, da je bila misel na Božjo navzočnost – čeprav teološko ne bi bila nič sporna – v tistih trenutkih nekje daleč, zelo daleč. Tako do nedavna…
No, pa se je zgodila sobota in veter Duha me je odnesel na obisk k meni zelo dragi družini živeči v okolici Totega. Po sproščenem, delno z razburjenjem zaradi politične situacije začinjenem pogovoru in odličnem kosilu (Vida, široki rezanci in golaž so bili za čisto desetko) je potiho nastopil čas za obisk “hajzla”, kot mu z lepo slovensko besedo pravijo na Štajerskem. Vse vredu in prav, nobene panike…
Glej, no glej, to je pa presenečenje! Na polički pod umivalnikom sem odkril obvezno “straniščno literaturo”: Polet (šortna priloga dela), knjigo Vsak trenutek je dar (avtorica Chiara Lubich je v njej genialno povzela skrivnost življenja Božje volje v vsakem trenutku življenja) in Frančiškov prijatelj (revijo, ki jo izdajamo bratje kapucini). Super! Pri tej hiši pa res znajo živeti intenzivno – in to z Bogom! Bravo Žižeki!
Saj je bilo Božjih ljubezenskih pisem v tem zadnjem “tihem” tednu še veliko več. Duhovna drža, ki jo, skupaj s še tridesetimi drugimi udeleženci Delavnic molitve in življenja v Štepanji vasi v LJ, skušam živeti, se je izkazala za nadvse upravičeno. Zavestno odgovarjati na Očetove izraze ljubezni s preprostim: “Hvala ti , Oče, tudi jaz te ljubim!”, je močna duhovna injekcija.
Hvala ti, Oče, za obisk prijateljice in odkrit pogovor z njo. Pa za brata, ki se je v trenutkih moje največje teme opogumil in potrkal na vrata, se usedel na posteljo in preprosto spregovoril o sebi. Hvala, dragi brat, po tebi je govoril Gospod!
Pa za možnost, da sem družini v stiski izročil velikodušni dar drage sestre v Kristusu, ki je poslušala navdih Duha in delila svoje s potrebnejšimi… Hvala, Oče, za občestvo v Gorjah – Gorjanci, fejst ljudje ste! (In če ta pohvala pride iz ust zadrtega Teheranca (o.a. Teheran je “ljudsko” ime za del Bleda), je pa to verjetno nekaj vredno…)
Hvala, Oče, ker si mi v ljubezni poslal na pot Nejca in Roka, njuna odprtost za vero in Cerkev me je presenetila predvsem zato, ker nista ne krščena in ne vzgojena v veri…. Pa hvala za cvet mariborske katoliške mladine, pa tudi za tiste “večne mladenke” s Fani na čelu…
Danes je dober dan. S trolo sem šel v mesto in opazoval ljudi. Tako kot Phil Bosmans lahko rečem tudi sam: “Opazovati ljudi mi je v veselje. To je moj konjiček!” In sem videl: mamico s punčko Ano, pa našo zvesto Vero, pa gospoda Zdenka, ki me je prosil za pomoč, pa cel kup srednješolcev, pa dekleti s ponfrijem, pa brezdomca z navihanim vzklikom: “Kralji ulice, za vas, gospa!”, pa Anko, vedno pripravljeno na pomoč, pa… Srce si je zapomnilo še mnogo, spomin pa žal le toliko…
Naj bo dan poln Očetovih objemov tudi zate!
Mir in dobro!
brat Jaro