Pepelnična sreda, 14. 2. 2018 – god sv. Valentina

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Najprej naj blagoslovim vas, dragi zaljubljenci: Naj vam Gospod da razsvetljene oči srca, da bi na drugega vedno gledali iz Božje perspektive. Da bi na sebi vedno čutili Jezusov usmiljeni pogled in iz te osrečujoče izkušnje ljubili druge.
Nek globok, duhoven mož je nekoč molil: “da bi onkraj videza videl tvoje otroke tako, kot jih vidiš ti …”

O, da bi vsi starši videli svoje otroke na tvoj način, Oče!
Včeraj sem bil žal priča, da temu ni vedno tako …
Bližal se je večer in moral bi iti še v Štepanjo vas na srečanje seminarja Življenje v Kristusu. Bil sem preveč utrujen za karkoli. Sporočil sem Paulu, da ne bom zmogel, in šel na sprehod.
Komaj sem prečkal most čez Soro, mi je naproti prišel fantek z velikim, s helijem napolnjenim balonom. Zdelo se mi je, da je deček kar zrastel od veselja nad tem letečim čudom. A prav ko sva se srečala, se je vrvica strgala in midva sva samo nemo opazovala, kako se balon dviga in dviga in dviga … Pogledal sem ga. Onemel je v svoji stiski in z očmi iskal mamo … Ni bila daleč in tudi oče z mlajšim otrokom ne. Mamica mu je stopila naproti – verjetno v želji, da bi ga potolažila – očetov glas pa je zarezal v ta, že tako mučen trenutek: “No, zdaj pa imaš, ko si ga stalno vlekel …” Pogledal sem fantka, kot po čudežu mu je še uspevalo zadrževati solze. Mama mu je stopila v bran, a to je očeta samo še spodbodlo: “Kaj, kaj … osem evrov sem dal zanj, pa ga je imel samo sto metrov …”. In fantek je zajokal …

Osem evrov?!
Kako resnično butasti smo odrasli, ko z razumom utišamo srce …

In ti, Jezus, si dobro vedel kaj govoriš, ko si rekel: “Če ne postanete kakor otroci …”
Daj nam otroško srce, Gospod! Da bomo igrivi, ranljivi, radovedni, pogumni, zaupljivi, veseli, … da se ne bomo bali jokati in se bomo na vso moč čudili lepoti sveta, v katerm živimo.

Božjega veseja poln postni čas ti želim!

br. Jaro