MOJ “HVALA” VAM, HOMŠKI SKAVTI …

(prepis iz moje sestre beležke)
– ker je prav, da ve ves svet!

Nedelja, 30. 12. 2018 – tako lep dan, da je bilo samo zaradi njega vredno živet

Dragi moji,
(saj vem, da ste Gospodovi, a si vas zaradi čudovitih skupnih poti vsaj malce tudi sam lastim)

sedim na spodnji terasi samostanskega vrta v Vipavskem Križu, prav na kraju, kjer se je rojeval moj kapucinski in duhovniški poklic. Usedel sem se na tla in hrbet – kot že mnogokrat prej – naslonil na deblo ciprese. Dva metra od mene je lesena klopca, pet metrov je do udobnega stola, a iz spoštovanja do naše skupne poti sedim na tleh (resda z blazino pod “ta zadno”) … in berem vašo ljubezen. Hvala!
………
…………
…………….
……………..
Počakajte, no! Berem ….
…………………
……………………….
………………………………
Neizmerno sem užival ob branju.
Užival sem v vsakem¹ trenutku z vami …

In kot skavt si res štejem v čast, da sem si pridobil vaše zaupanje!

Kako nepredstavljivo noro lepo je biti skavt v Kristusu…

brat Jaro, vaš brat Sočutni bizon

¹ Resnici na ljubo moram priznati, da je bilo tudi nekaj trenutkov, v katerih res nisem užival, a sem danes zanje neizmerno hvaležen – vam in Gospodu.

https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcSSLFqaKBahKIIGP-C788RVNONvlhZzawZqveF7c7zdW3jn2O4xIQ

Obdarjen …

Petek, 21. 12 2018

Objem v Gospodu!

Pred nekaj minutami sem iz spovednice pred kapelo p. Pija prišel v sobo. Napisal sem pismo, za katerega sem se bal, da ga ne bom napisal … in sedaj sem tukaj zate.
Rad bi ti povedal, da danes res vem, kako sem obdarjen, ker smem biti Kristusov duhovnik.
Nikdar se ne bom mogel dovolj zahvaliti za dar okušanja hrepenenja, ki ga moji sestre in bratje v nadčloveškem zaupanju izlivajo v moje srce v zakramentu sprave. In nemalokrat sem ganjen do solz … in se trkam na prsi … in se čudim nemojim besedam tolažbe, ki vrejo iz mojih ust …
In vem, da sem priča neverjetnemu čudežu ustvarjanja novih src. Pred mojimi očmi se uresničuje odgovor Vseljubečega na Davidovo prošnjo: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari …”
In jecljam, ko hočem izraziti  hvaležnost Neizrekljivemu.
In me boli, a to je – si si zapomnilo, drago dekle – BOLEČINA HREPENENJA.

Pa kaj ti to pišem … saj je že vse zapisano v tvojem srcu …

brat Jaro

Hvala, Jezus!

Petek, 14. 12. 2018 – god sv. Janeza od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu Jezusu!

Ravnokar sem prišel domov … bratje, ne zamerite, če se kljub temu, da sem doma v našem samostanu v Škofji Loki, tudi na Rečiški 25 še vedno počutim doma.
Kot ponavadi sva se najprej z Gregom, ki me je pobral na blejski avtobusni postaji, ustavila na kavi pri Backu – Meta, kje si?! – ob 10ih pa sem že vstopil v mamino stanovanje v pritličju naše hiše.
Kako dobro se počutim, ko se z mami objameva in si brez besed poveva, da se imava rada. Ob moji mami sem se vedno počutil varno …
In na hitro spregovoriva par besed: o Renati, da je bila vesela paketa, ki sem ji ga poslal, o Anini bolezni in o veselju, ki ga je sveti Miklavž ob pomoči moje mami pripravil sosedovim trem otrokom. Sosedje so muslimani, a ko je človek Človek, je Kristusov do konca ne glede na zunanjo religijsko pripadnost. Tako lepe odnose ima mami z njimi. Živijo v medsebojnem spoštovanju in so pozorni drug na drugega … Gospod, hvala za to konkretno pričevanje o tvoji ljubeči navzočnosti med nami!
In ponovno sem slišal iz mamičinih ust, kako se, kadar s sosedo Rahimo nabirata gobe, obe ob vsakem jurčku, ki ga najdeta, zahvalita Gospodu s preprostim: “Hvala, Jezus!” Kako lepo: katoličanka in muslimanka, sosedi, ki se spoštujeta, skupaj izgovarjata tvoje sveto ime! Kako neizmerno uživaš ob tem, Jezus!!!
In užival si, ko sva se predvčerajšnjim z Daretom zapletla v sporščen pogovor. Dare ima zaradi ogromnega materinega znamenja po polovici telesa zelo iznakažen obraz, a ko se mi je nasmehnil, so izginili moji strahovi in stopil sem mu naproti. Gospod, prosim te, naredi iz tega mojega preizkušanega brata še enega Nicka Vujcica – ta krhki svet, še posebej mladi, potrebuje pogumnih pričevalcev tvoje ljubezni. Potrebujemo evangelij Bližine!
In užival si, Jezus, ko si poslušal moškega na kranjski avtobusni postaji, ki mi je razlagal o svoji veri vate. O trdnem prepričanju, da si ga prav ti rešil v mnogih zelo težkih preizkušnjah. In tudi jaz sem užival, ko je povedal, da že osem mesecev ne pije več alkohola … Koliko znamenj tvoje Bližine je med nami!

Jezus, hvala!

brat Jaro

Opomba:
Po premisleku in molitvi sem se odločil, da je to zadnji zapis, ki ga delim z vami prek facebook-a. Pisal bom še naprej – bolj ali manj redno – in če me boš želel/a “srečati”, si vedno dobrodošel/la na fejstbog.si.

Rezultat iskanja slik za jurček v snegu

Naj pišem ali ne – to je nocoj boleče vprašanje …

Še vedno torek, 11. 12. 2018

Ura gre proti sredini noči in vendar še nisem zaspan … prebudil me je iskren pogovor s prijateljema v stiski … In ker sem v stiski tudi sam, bedim in pišem …
In ne vem, če je prav, da pišem … in ne vem, kako bi bilo, če ne bi pisal … in ne vem, če nisi morda tudi ti med tistimi, ki sem jih s svojim pisanjem pohujšal …

In v bistvu ničesar več ne vem … kaj naj delam in kaj naj opustim … kaj naj izrečem in kaj naj zamolčim … kdaj naj dvignem glas in kdaj naj tiho trpim …

Le eno vem in v tem večeru in v vseh, ki so že za mano, je to moja rešitev, moj pristan: Vem, da me ti ljubiš!

Hvala …

Samemu sebi sem skrivnost …

Torkov večer, 11. 12. 2018

Hvaljen Jezus!

Besede, ki sem jih tokrat uporabil za naslov zapisa, je izrekel moj brat sv. pater Pij … A le nekaj dni nazaj je v zelo podobnem stilu moj mladi brat Jurij končal svojo zahvalo na slovesnosti slovesnih zaobljub v redu manjših bratov kapucinov.
Govoril je o velikem daru redovniškega življenja in o tem, da se verjetno mnogi, ki ga poznajo, čudijo nad njegovo potjo in podaritvijo Gospodu. Sklenil pa je z mislijo, da se nad svojo poklicanostjo in prehojeno potjo, še najbolj čudi on sam.
In kako zelo se strinjam s teboj, dragi brat Jurij – tudi sam kar ne morem verjeti, da sem bil izbran, poklican, posvečen …
Apostol Pavel je vedel, ko je v 1. pismu Korinčanom pisal o tem, kakšni smo poklicani: ni veliko imenitnih, ne modrih, ne ne vem kako sposobnih … Kristus izbira to, kar je hromega, kruljavega, ranjenega, … da bi se v naši slabosti lahko razodela moč njegove nepremagljive ljubezni.

Jurij, hvala, ker se je ob tvojem “da” ponovno prebudilo moje srce … In hvala, ker kljub temu, da me poznaš, hočeš biti moj brat!

V Kristusu
br. Jaro

Rezultat iskanja slik za croce di san damiano

RAČUFON

Sreda, 5. 12. 2018 – v pričakovanju Miklavževega prihoda

Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokrat se ti na kratko oglašam z mislimi o “račufonu”.
Prijateljica me je pred kratkim opozorila, kako pomembno je, da stvari poimenujemo s pravim imenom. Tako na primer voda z okusom pač ni voda z okusom, ampak bolj ali manj razredčen sok. Voda je voda, sok je pa sok! Zame, ki imam sladkorno bolezen, je razlika kar precejšnja …
No, zelo podobna nejasnost pri uporabi pojmov je tudi pri pametnih telefonih.
Včeraj sem se pozanimal pri br. Bernardu, ki je jezikoslovno bolj razsvetljen od mene, ali je pridevnik “pameten” smiselno uporabljati tudi v povezavi s predmeti. In Bernard je potrdil mojo slutnjo, da so pametne pač lahko samo osebe (ljudje, angeli, Bog). Telefon nikakor ni in ne more biti pameten!
In ker je res, da so napravice, ki jih poimenujemo s tem napačnim imenom, veliko bolj mini računalniki z možnostjo telefoniranja kot pa telefoni, sem prijateljici predlagal izraz “račufon”. Zdi se mi, da glede na to, za kaj te naprave uporabljamo, ta izraz veliko bolje ustreza resničnosti.
Morda se ti zdi, da je izraz malce čuden. No ja, se ga bomo že navadili – “ako Bog da i sreća junačka”.

V Kristusu

brat Jaro

Se še spomniš telefonov …

Povezana slika