Prav, dobri in zvesti služabnik, vstopi v veselje svojega Gospoda

Četrtkovo jutro, 25. 10. 2018

Na poti v Očetov objem …

… sva nekaj korako naredila skupaj, spoštovani brat Alojz Rebula.
In še bova hodila … kajti bogastvo tvoje iskrive in klene besede me izziva do te mere, da vem, da ne bom zdržal brez druženja s tabo. Ti pa, dragi Alojz, pripoveduj dragemu Bogu o Sloveniji, o nas, ki hrepenimo po Srečanju na slovenski način … In vem, da ti bo Očka z veseljem prisluhnil – tako kot ti je do sedaj. In, dragi brat, vtihotapi v pripoved kakšno prošnjo za nas: da bi se naučili živeti iz brezpogojne Božje ljubezni. Hvala!

In hvala vam, spoštovani kardinal Rode za te besede v slovo velikemu katoličanu in Slovencu:
“Končno je dobil odgovor, ta neugnani spraševalec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno – zanj zdaj – zmagovita.
Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje s to ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maiestatis! In kaj si občutil, si zdržal? – Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih.«

https://www.dobreknjige.si/Images/Img_00054531.gif

Frida je bila moja kraljica …

Sreda, 24. 10. 2018 – za mizo v mamičinem stanovanju (NKNS)

Hvaljen Jezus!

Verjamem, da ti po naslovu tega zapisa ni nič kaj jasno, a hvala, da vseeno bereš …
Ne vem sicer, če poznaš pesem Frida, je bila moja kraljica, s katero je Psihomodo Pop nekdaj “rastural” na jugosceni, a ko sem jo danes slišal v avtobusu, jo je Gospod hotel uporabiti za mojo pot v zgodovino in globino …
Ob njej sem se namreč spomnil Karlija Žusta, mojega malega velikega bratranca (1,91 m), državnega reprezentanta v veslanju, odličnega prijatelja in mojega velikega dobrotnika: več kot pol večernih izhodov “v life” mi je v času moje srednje šole omogočil prav Karli. Sam nisem imel denarja in velikokrat bi poklapan ostal doma, pa me je Karli vzel pod svoje okrilje in me vedno vzel zraven …
In to pesem je pel iz srca in na glas!
Karlija že nekaj let ni več tu med nami. V njem se je nakopičilo toliko stisk, da ni več zdržal, in viadukt Peračica je postal kraj njegovega skoka v večnost … Prosim, kadar se boš peljal/a tam mimo, se ga spomni ,,,
Karli je bil svetel, živahen, vesel človek. Kar solze mi silijo iz srca, ko se spominjam njegovega enkratnega smisla za humor. Česa vse se ni domislil!
Enkrat prej se je že znašel v temi brez svetlobe, a si ti, Gospod, hotel, da smo še nekaj let uživali v njegovi družbi. Sedaj pa skupaj zbijata štose, kajne?!
In od Karlija, me je Duh ponesel v srečanje z drugimi prijatelji, ki so že pri tebi, Očka:
Branko, pri vseh priljubljen športnik, je v osmem razredu padel na treningu nogometa in ni več vstal, Gorazd, ta tihi zvesti prijatelj, se je zadušil, Dušan, njegov “best friend” je v svojih stiskah odšel kmalu za njim, Vito in Dule sta umrla v hribih, Vinka in Roka so pripeljali v krsti iz JLA, Robija je pobral rak kmalu po 20. letu, Jorgovan, Slavči in Robi so umrli na motorjih, … Uff, koliko vas je že prestopilo prag Očetove hiše, pr’jatli! Prosite za nas, še posebej za mlade, da ne bi zavozili v življenju, da ne bi obupali …

Morda je bila Frida res kraljica …
Zame pa ste vi, vsak na svoj način carji … pustili ste sled v mojem srcu – kljub vašem kratkem življenju!

Puščajva sled na tem svetu in se v Kristusu dan za dnem prelivajva v večnost!

brat Jaro

Rezultat iskanja slik za viadukt peračica

Hvala ti, čudak pred Marijinim kipom

Petek, 19. 10. 2018 – god sv. Pavla od Križa

Mir in vse dobro v Gospodu!

Saj vem, da si še vedno maneš oči, se ščipaš in polivaš z mrzlo vodo … a to, da bereš moj nov zapis, je čisto res.
In priznam … ne bi ga, če me ne bi viroza – bravo bratje virusi! – priklenila v sobo. Naj ti mimogrede zaupam, da bi bil drugače zdajle na srečanju skavtskega noviciata, potem na sestanku s starši naših vrlih izvidnikov in vodnic ter takoj zatem na poti v Olimlje na srečanje duhovnih spremljevalcev iz frančiškovskih vrst. Vsega trojega sem se res veselil, a priznam, da mi tele urice v sobi neznansko pašejo (kljub bolečnam v mišicah in zoprnemu kašlju). Bravo, Gospod, ti vedno prav vse zrihtaš!

Včeraj popoldne sem se vračal z loškega antikvariata – gospa Elena me vedno zelo prijazno sprejme – in pod nunsko cerkvijo sem že od daleč zagledal bradatega moškega, morda malce starejšega od mene, kako stoji pred kamnito nišo, v kateri je lep Marijin kip. (Tudi sam se večkrat ustavim pred njim, še posebej, ko grem učit moje drage šestarje. Mariji vedno izročim sebe in njih – da bi bili pri veroučni uri odprti ljubezni Svetega Duha.)
In ko sem se približal, sem razločno slišal počasno, glasno molitev zdravamarije … Moški – v srce se mi je hitro prikradla nalepka “čudak” – je stal pred kipom in glasno, ampak res glasno molil. Saj bi se samo na hitro odtihotapil mimo in si mislil svoje – zdi se mi, da je večina mimoidočih storila tako – a bi moral predrzno preslišati glas Svetega Duha v svojem srcu: “Ustavi se, moli z njim …” In sem se ustavil in se tiho pridružil njegovi glasni molitvi. In ko sem ga opazoval, sem ga vedno bolj občudoval … On je zares molil!!! Ni mu bilo mar, kaj si drugi mislimo o njem … ni se oziral okrog, če ga kdo vidi in sliši … zaupljivo je z očmi zrl v kip Brezmadežne in s svojim vernim srcem okušal Materino bližino.
In zavidal sem mu … In bil sem mu hvaležen, ker je s svojo čudaško-pogumno molitvijo tudi mene za hip ustavil v Materinem objemu. Hvala, dragi čudaški brat, se še priporočam!

V Kristusu
br. Jaro

P. S. Glede Marijinih slik in kipov bi rad napisal par besed … Večkrat me vprašajo, zakaj molimo pred kipi in drugimi podobami, pa jim rečem: “Moja sestra živi v Belgiji. In ko gledam njeno sliko, ter fotografije Jana, Ane in Nine se v meni prebudi hvaležnost in se prebudim v ljubezni do njih. In ko pobožam sliko, ne božam barvnega papirja, ki je v moji roki, ampak je ta preprost izraz bližine namenjen njim, ki so daleč. So resnični? So živi? O, pa še kako … In Mati Marija nič manj …

https://1.bp.blogspot.com/-wCkul5XRWuY/V2GW15xQQPI/AAAAAAAAP-M/mAx7RKAPeokpS6vAdXeMEVe6eVsHVb5cQCLcB/s1600/IMG_1412.JPG