… še vedno danes (to je tisti četrtek, ki na zunaj ne izgleda nič posebnega, v sebi pa skriva vulkan …)

Ej, saj veš, da te Jezus vedno gleda s pogledom ljubezni, kajne?!
In, ne boš verjel/a (Ker je večina všečkov s strani ženskega spola, je pač prav, da se potrudim in dodam še “a”, kajne možakarji?), tudi mene in tudi tistega zoprnega tipa, ki ti je pokvaril dan … Jezus, že ve, kaj dela!

Prva neverjetna stvar, ki se je zgodila danes, je, da sem pospravil svojo kopalnico … (Dame se verjetno sedaj na skrivaj zgražate, a upam, da zaradi tega ne boste nehale brati tega bloga …)

Druga, veliko pomembnejša – saj ne, da čista kopalnica ne bi bila pomembna – pa je, da sem včeraj izvedel, da je moj svak Jan – oteževalna okoliščina neverjetnega podviga je, da je Belgijec, ki prave hribe vidi šele, ko pride v Slovenijo – pred dvema tednoma šel na Stol.
Sam. Peš od naše hiše na Rečiški 25 na Bledu do vrha Stola in nazaj!!!
Na Bledu se še ni slišalo kaj takega (to pravi tudi moja mami in ljudje, ki tam živijo že več kot 70 let) – da bi šel kdo kar od doma peš na Stol.
To je 7 km do Žirovnice, pa 1500 višinskih metrov gor, pa 1500 višinskih metrov dol, pa 7 km nazaj do Bleda.
Jan, kapo dol!!! Ponosen sem nate!
Samo še Triglav mora pasti, pa oba z Eddy-jem dobita slovensko državljanstvo!!!

Gospod Bog, ti si pa res velik!!!

V Kristusu

br. Jaro

Četrtek, 30. 8. 2018 – en povsem navaden dan, poln priložnosti za ljubezen

Mir in vse dobro v Kristusu!

Najprej opomba: Da se mi ne bi ponovno zgodila dlajša “blogovska črna luknja”, hitim pisati pred jutranjo molitvijo … Dan bo verjetno spet zelooo poln …

Moja mami … ženska, zaradi katere sem to, kar sem. Oseba, ki je nosila velika bremena mojega odraščanja, steber naše družine in moja zaupnica.
Včeraj sva skupaj preživela dve sveti uri:
Šla sva na sprehod na Turnč, k naši podružnični cerkvici sv. Andreja. Hodila sva počasi, ker mami ni več mlada – 75 let ima – in ker v teh zadnjih dneh čuti močne bolečine v hrbtu. A prav ta umirjeni tempo naju je odprl v pogovor, predvsem pa v zaznavanje, kako dragocena sva drug drugemu. Vedno, kadar sva sama – žal nama premalokrat omogočim to izkušnjo – greva v globino …
Na Turnču sva se usedla na klopco pred cerkvijo in zmolila za vse najine, žive in še bolj žive (beri: pokojne), za Rčičane, Blejce, našega župnika Janeza. Gospod, hvala, ker si naju slišal!
Ko sem se popoldne vrnil domov v Škofjo Loko, me je čakalo srečanje z dekletom, srednješolko, ki tako lepo in pristno išče poti ljubezni v svojem mladem življenju. Po njeni odprtosti in zaupanju tudi mene vabiš, Gospod, da se ti bolj odprem…
To včerajšnje popoldne je bilo res nekaj posebnega.
Po pogovoru sem se sprehodil okrog samostana. Naproti mi je prišel fant z rolko v levi roki. Preden sva se srečala, se je usmeril na drugo stran ceste. Zdelo se mi je, da se mi hoče ogniti. A ko sem se sklonil, da bi pobral embalažo soka, ki je zavržena ležala na pločniku, sem opazil, da je on nameraval storiti isto … Nasmehnila sva se drug drugemu in se srečala z očmi. Gospod, hvala, ker celo smeti uporabljaš za vstopna mesta za srečanja …
Po maši na Suhi sva se dobila s Katarino. Ta najina srečanja! Hvala, Katarina, ker se ob tebi čutim slišanega, spoštovanega, ODLOČNO nežno ljubljenega.
In za večerjo – v bistvu vam ne bi smel povedati, da je bila ura že čez deset – sem si privoščil loški kebab … Ko sem stal v vrsti, se mi je približal simpatičen fant in me vprašal: “Me še poznate?” Bil sem v civilu, tako da sem bil kar malo presenečen, da je on prepoznal mene. Bil je Nace, življenja poln, iskren fant, s katerim sva se srečala v pripravi na birmo. Nace, hvala, ker se nisi potuhnil in se delal, kot da me ne poznaš!
In za lahko noč – pred slastno večerjo – si me obdaril še ti, Matej. Ne boj se! Tistim, ki Boga ljubijo, VSE pripomore k dobremu! In ti ljubiš, to vidim …

Dragi sopotnik, draga sopotnica, v Kristusu se nama tudi danes ponuja življenje!

Greva? Ja, greva!

brat Jaro

Nedelja, 26. 8. 2018 – 6.20

Mir in vse dobro v Kristusu!

Utrujen sem … Poletje je bilo tako polno, da mi še sedaj teče čez rob …
Hvaležen za vse svete priložnosti za srečanja, se trenutno zahvaljujem predvsem za vsako urico, ki jo lahko prespim – podnevi in ponoči.

Ker pa se bojim, da ne bi preveč življenja odteklo mimo mene, se vsaj na kratko oglašam s tem zapisom … Hvala za potrpežljivo čakanje čez poletje – res je bilo toliko življenja, da sem komaj preživel …

V četrtek zvečer me je Janez peljal na Homec – dragi klanovci, žal res nisem zmogel biti z vami, pa čeprav vas imam iz srca rad. Včasih celo ljubezen ne zmore več prepričati telesa naj vztraja …
Ko smo se peljali skozi Vodice, me je osrečil preprost prizor:
Očka, kar nekaj mlajši od mene, je neizmerno užival, ko je gledal svojo hčerkico in njenega mlajšega bratca, kako navdušeno skačeta po veliki luži. Je res, kar vidim?! Kaj res še obstajajo starši, ki svojim otrokom pustijo skakati po lužah in hkrati neizmerno uživajo, ko jih občudujejo!!! Potem pa res ni vse na tem svetu tako črno, kot pravijo …

Bravo, neznani očka! Hvala, deklica in deček!
Ker sem vas videl, vem, da bom tudi sam še kdaj skočil v kakšno lužo – in vem, Očka, da boš silno užival, ko me boš gledal tako sveto otroškega.

Bodi dobro – v Gospodu, seveda!

brat Jaro

Danes, 24. 8. 2018

Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice,
ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo.
Najti pa jo mora vsak sam.
Moraš vedeti, kaj si in kakšen si.

Ciril, hvala za te besede in mnoge druge, zaradi katerih je ta naš svet bolj živ, bolj svetel …
Tvoje neutrudno iskanje, tvoja hoja za srcem, tvoj pogum biti živ … Hvala za tvoj dar, brat Ciril.

Sedaj sva v Kristusu še bolj eno!

tvoj brat Jaro