Petek, 22. 6. 2018
(škofjeloški kapucini praznujemo obletnico posvetitve naše cerkve sv. Ane)

Mir in vse dobro – v Kristusu, seveda!

Saj verjetno že veš, da kadarkoli grem k sestram uršulnikam, Gospod pripravi kaj posebnega. In danes sem šel …
Tako kot se spodobi, se bom najprej zahvalil … (Oče, malce počakaj, ti boš na vrsti na koncu – pa saj  vsaka zahvala tvojim otrokom tudi tebi dobro dene, kajne?)
Najprej hvala vam, Minka, za prevoz, prijeten pogovor in informacije o Borisu in Matjažu (Pred 35-imi leti sta bila moja vzgojitelja v koloniji na Stenjaku. Od takrat jih nisem nikdar več videl, a sta ostala v mojem srcu živa vse doslej. Kar sveto srhljivo se počutim ob zavedanju, kako se lahko s svojimi dejanji, zgledom, … vpišemo v srce mladega človeka). Potem hvala tebi, s. Irena za prijazen jutranji pozdrav in nasmeh. In vsem vam drage sestre, ker me sprejemate potrpežljivo in dobrohtno. In na koncu tebi, s. Marta, za prevoz nazaj v Škofjo Loko in podeljene misli.

Sveta maša je tekla mirno. Sveto uresničevanje odrešenja je malce zmotilo samo moje pametovanje, a sestre so ob srečanjih z menoj na ta kapucinski vložek že navajene, tako da se niso kaj dosti vznemirjale – ali pa se znajo samo tako dobro premagovati (sestre??).

Na koncu pa češnja na evharistični torti …
Med sklepno pesmijo – vem samo, da je bila Marijina – sem se zazrl v oltarno podobo Marije z Jezusom. Prvič sem jo zares pogledal. In videl? Videl, da Marija ni manekensko lepa, da je njen nos malce velik in tudi obraz ni povsem simetričen. A tu se Marija smeje! Resnično, njene ustnice so zelo očitno raztegnjene v nasmeh. In tudi Jezus v njenem naročju se smeje. Kako se ne bi, ko pa je v objemu nasmejane Matere?!
Zakaj se smejita? V bistvu ne vem. Slutim pa, da ima to nekaj opraviti z Očetovo ljubeznijo …

Me pa še nekaj zanima: sta se smejala že, ko ju je slikar ustvarjal, ali pa so se njune ustnice počasi, dan za dnem, ob opazovanju sester v kapeli, razlezle v nasmeh?

Hmm … Kdo bi vedel …

Očka, hvala za ta dan in vse v njem! Ti veš …

V Kristusu
br. Jaro

Torek, 19. 6. 2018

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

Ura je tri minute do desetih zvečer in ravnokar sem se vrnil iz spovednice. Pri naših vratih je namreč pozvonilo dekle in prosilo za spoved! Hvala ti, Oče, da sem bil tokrat ravno jaz poklican, da posredujem tvoje usmiljenje v tvojem ljubljenem sinu Jezusu Kristusu. Hvala, ker si mi dal v živo okusiti delovanje svojega Svetega Duha v življenju mladega dekleta. Čudežno lepo!!!

Ta živa izkušnja in pretekla dva dneva, ki sem ju preživel na taborni šoli za skavtske duhovne asistente, me neomajno potrujejta, da ti Gospod deluješ v mladih srcih in po njih svetu razodevaš svojo Ljubezen. Prosim te, dragi prijatelj, ki bereš, nikdar, nikdar  ne nasediva hudičevi skušnjavi, da so mladi pokvarjeni, da ni vredno izgubljati časa zanje, da je ves trud vložen vanje, vržen proč … Ni res!!!

No, tokrat bi rad s teboj delil košček svojega notranjega življenja …
Saj veš, kajne, da je Božja beseda dvorezen meč, ki zareže do ločitve duha in duše v nas (duša je v tem primeru duševni človek, za Boga zaprti, njegovi ljubezni neposlušni del naše notranjosti …)?
In to, da Bog preseneča, da se ne da ujeti v naše predstave in kalupe, tudi veš, kajne?
In da to velja tudi za odlomke Svetega pisma, ki so “zlajnani”, ki smo jih slišali že tolikokrat, da jih znamo skoraj na pamet, tudi veš, kajne?

No, tole je odlomek o Gospodovem oznanjenju Mariji (Lk 1,26-38) prebudil v meni (srčno upam, da sem v dobri družbi, da je kje že kakšen cerkveni oče slišal podoben navdih Duha):

ANGEL JE STOPIL K NJEJ

Kako je lahko angel kar vstopil? Kaj ni bilo vrat? Kako, da ni potrkal?

Marija je imela vrata neprestano odprta za obiske!!! In tudi za Obiske!!!
Marijin način bivanja je bil: PRI ODPRTIH VRATIH!

To je ja NEVARNO! Ja, je!
Zelo nevarno! Lahko te obišče Bog in te povabi na pot ljubezni!

Moja vrata so običajno zaprta.
Kdor pride, mora pozvoniti in jaz skozi režo v vratih skrbno preverim ali je vreden zaupanja!
“Kdo je?”
“Angel.”
“Ne me zezat! Kakšen angel neki?! Povej, kdo si!”
“Angel sem!”
“Ne zafrkavaj me. Nimam časa za neumnosti … Poberi se!”

In angel je šel od mene.
Brez Srečanja!!!
…
In ko se je obrnil in se lahkotno dvignil v Nebo, sem videl njegova krila …

In sedaj upam …
In čakam, da bo ponovno potrkal …
Saj je vendar tvoj glasnik, Ljubezen!

V Kristusu
tvoj brat Jaro

Sobota, 9. 6. 2018 – goduje sv. Primož

Mir in vse dobro v Gospodu!
Hvaljen Jezus!

Moram priznati, dragi bralec, da sem se kar težko spravil k pisanju … Ker pa vem, da se lahko hitro zgodi, da se moji zapisi ponovno razredčijo samo na nekaj na leto, sedim v tej zgodnji jutranji uri (pet čez pol šesto je) za računalnikom in delim svoje življenje s teboj …
Pred dnevi sem poromal v študensko naselje v Rožni dolini v Ljubljani. Morda se ti na prvi pogled to res ne zdi kakšen poseben romarski kraj, prej nasprotno, a če skupaj pogledava za kuliso zaznavnega, bova odkrila, da je v naši ljubi domovini le malo krajev, ki bi bili tako polni hrepenenj, načrtov, iskanj. In midva veva, da je vsako pristno človeško hrepenenje – pa čeprav se navzven kaže v zelo čudnih, včasih celo perverznih oblikah – klic k Bogu, žeja po Bogu.
Torej je študentsko naselje v Rožni dolini resnično romarski kraj.
Pred več kot dvajsetimi leti sem tudi sam preživel nekaj let v njem. Bila so to leta veselja, sporoščenosti, intenzivnih odnosov, pa tudi leta žuriranja, neodgovornega zapravljanja časa in talentov, iskanja sreče v nebistvenh stvareh … A za mnoge med nami je bilo tudi takšno obdobje potrebno, da smo odkrili, da uživaštvo res ni pot do osebne izpolnitve in sreče.
Veliko smo prežurirali in nemalokrat sem se šele naslednji dan, z “mačkom” in praznino v srcu, vprašal: “Jaro, pa je to res to?!”
No, danes, po dobrih dvajsetih letih, sem trdno prepričan, da je življenje več kot tarok in pijača. In zato, tudi na osnovi svoje osebne izkušnje, nenehno ponavljam mladim, da je logika sveta “uživaj, dokler si mlad” laž in da je mladost čas za junaštva …

No, v sredo sem poromal v Rožno. Ni šlo za moje prvo romanje. Pred dvema mesecema sem že bil tam. Gospod je obakrat potrdil mojo pot z nepričakovanim pozdravom: “Hvaljen Jezus!” – prvič iz ust študenta ob vstopanju na 14-ko, drugič me je s tem svetim pozdravom nagovoril šofer 9-ke. Gospod Jezus, bodi hvaljen tudi med študenti v Rožni dolini!
Namenoma sem izstopil na drugem koncu “študenta”, da sem lahko poromal mimo 1-ke, v kateri smo z Andrejem počeli marsikaj, da sem s pogledom blagoslovil 4-ko, kjer se je začela moja študentska kariera in kjer sva s cimrom Matejem delila življenje, da sem šel mimo 13-ke, v kateri sem tri tedne spal na tleh pri sestri – Renata, hvala – in da sem končno vstopil v 12-ko, nekoč moj dom, sedaj pa dom Jožeta, Veronike, Marije Klare in Dominika. Zaradi njih sem prišel …

In vsi spomini – ogromno jih je – so se prelili v sedanjost. In moje srce je blagoslovilo vse, ki svojo mladost preživljajo tukaj. In prosil sem Gospoda, naj jim bo blizu, naj pošlje svoje svete angele, da bi jih obvarovali zla. Predvsem zla neodgovornega uživanja, lenobe in zapravljanja življenja! (Še vedno sem prepričan, da je uživaštvo hujši strup kot heroin …)

Vem, zelo jasno se zavedam, da sem poklican v sveti boj za mlade! Bojujva se skupaj zanje, dragi bralec, draga bralka!

Oče naj te objame po nežnih rokah Device Marije!

brat Jaro