MOJ NOVI DOM …

Sobota, 5. 8. 2017 – god Marije velike oz. snežne

http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/6C543F10CD0D1380C1257E980041EBC6/$FILE/Kredarica320.jpg

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro v Gospodu!

No, pa sem doma …
Včeraj sta me moj brat Grega in mami pripeljala v Škofjo Loko. Ob prihodu sem bil precej zmeden, tako da sem v avtu pozabil kar nekaj svojih stvari in se je moral Grega še enkrat vrniti.
Če sem povsem iskren, se še ne počutim domače, čeprav so se bratje z br. Jožkotom na čelu zelo potrudili s toplim sprejemom. Enostavno potrebujem nekaj časa, da se navadim na loški samostan – res je velik – in zaenkrat sem še najmanj zgubljen v svoji sobi, ki sem jo z novomašnim križem, čudodelno ikono Bogorodice iz samostana Mesić pri Vršcu ter kipoma Brezmadežne in sv. Frančiška že uspel nekoliko udomačiti.
Spal sem dobro – kljub vročini – in ko je bilo potrebno vstati v nov dan, mi ni bilo težko. V loškem samostanu se dan začne zgodaj. Ne sicer tako zgodaj kot nekoč (spomnim se, da smo v času, ko sem bil kot ponovinec mesec dni v Škofji Loki, začenjali z molitvijo že ob 5.20), a prva maša je že ob šestih. Le kdo skoraj sredi noči pride k maši?! Ja, tukaj je kar nekaj vernikov, ki redno začenjajo dan z zgodnjo sveto mašo pred službo. Tudi danes se nas je zbralo tam med dvajset in trideset. Zapisal sem “se nas je zbralo”, ker sem bil tokrat tudi sam pri maši zgolj kot vernik. Dobro mi je delo sodelovati v bogoslužju “z druge strani oltarja”, moliti skupaj s sestrami in brati in se postaviti v vrsto za sveto obhajilo.
Po maši so bile na vrsti hvalnice in bratje tudi tu nismo ostali sami. Skoraj vedno se nam pridruži kdo iz občestva, ki se zbira ob oltarju, in tako še z molitvenim bogoslužjem skupaj hvalimo Gospoda.
Moje prvo loško jutro pa se je tudi nadaljevalo intenzivno. Z brati Bernardom, Pavletom in Mihom smo pozajtrkovali ter malce poklepetali in že je bil pred menoj nov izziv: spovedovanje. Pred in med mašo ob osmih sem bil na razpolago v spovednici v hodniku pred kapelo sv. patra Pija. In ne zaman. V živo se lahko okusil, da to, kar pravijo bratje, ki že dalj časa živijo v Škofji Loki, drži: v loškem koncu je še veliko spovedi. Bogu hvala!

K tebi Gospod iz srca dvigam svojo preprosto molitev:
“Gospod, naj bo dobro orodje v tvojih svetih rokah!
Naj delim in živim tvojo usmiljeno ljubezen!”

Hvala, ker bereš … in ker zmoliš kaj zame!

BTBpM
brat Jaro

Rezultat iskanja slik za confession

POLOMLJENI KRISTUS …

Sreda, 2. avgust 2017 – Praznik Device Marije angelske v Porciunkuli

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro v Gospodu!

Tokratni zapis je odmev na moje včerajšnje potepanje po mestu Hasselt. To glavno mesto belgijske province Limburg v medijih oglašajo predvsem kot nakupovalni raj in priznati moram, da je trgovin na mestnih ulicah res ogromno. Tudi sam sem deloma podlegel njihovi privlačnosti in se ustavil v nekaterih izmed njih. A v bistvu vem, da je vse pohajkovanje po trgovinah zgolj obtežitev duha, zato sem se trudil na svojem potepu po mestu iskati predvsem vsebine, ki imajo globlje in trajnejše sporočilo.
Ustavil sem se v stolnici in pozdravil Gospoda Jezusa v evharističnem zakramentu, potem pa opazoval priprave na praznovanje vnebovzetja Device Marije – v Hasseltu je le to zelo slovesno: različne prireditve trajajo od 5. do 20 avgusta. Srčno upam, da ne gre zgolj za pozunanjeno kulturno dogajanje, ampak da vsebine, ki jih praznovanje povezano s štirimi velikimi procesijami s kipom Device Marije, ki ga tu imenujejo Virga Jesse (Jesejeva mladika oz. poganjek), prinaša, ohranjajo tudi verski značaj. Bojim se, da temu ni tako (http://www.flanderstoday.eu/living/hasselt-turns-religious-festival-massive-block-party) …
Med potepanjem po ulicah me je razveselil tudi smerokaz za Kapucijnenplein, kar bi lahko prevedel s Kapucinski trg (to je moj novi naslov v Škofji Loki). In ko sem mu sledil, sem prišel do muzeja, v katerem je v teh mesecih postavljena razstava o evharističnem čudežu v Hasseltu. Pravzaprav se je čudež zgodil v manjšem kraju Herkenrode v bližini mesta, a hostijo, ki je začela krvaveti, hranijo v stolnici v Hasseltu. Letos od čudeža mineva točno 700 let. Kaj več lahko prebereš tukaj: http://www.therealpresence.org/eucharst/mir/english_pdf/Herkenrode.pdf
Še eno lepo presenečenje me je čakalo malo naprej. Tik ob vrveža polni glavni nakupovalni ulici stoji namreč begijnhof – prebivališče begin, globoko vernih katoliških laikinj, ki so živele v skupnosti (lahko pogledaš na:  http://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20120109/C/301099983/nevarne-zenske ). Begine so v 12. in 13. stoletju na ozemlju današnjih Belgije in Nizozemske pustile močno sled. Danes so njihova prebivališča – lahko jih najdemo skoraj v vsakem večjem mestu – sicer večinom kulturni spomeniki, a v njih še vedno lahko najdemo tišino, mir … Sam pa sem našel tudi tale prizor:
Povezana slika

Na prvi pogled nič kaj posebnega …
Me je pa pogled na polomljenega, zapuščenega Kristusa in na njegovo lepo urejeno okolico postavil pred izziv: Je v mojem življenju podobno? Kaj res posvečam veliko pozornosti obrobnim stvarem in se trudim, da so lepo urejene, pozabljam pa na bistveno? Je v moji duši Kristus tudi “polomljen, pozabljen, zanemarjen”, medtem ko je okolica lepo oskrbovana in urejena?
Žal je moj odgovor tudi danes v veliki meri “da”!

Gospod Jezus, daj mi (nam) milost, da ob vseh čudovitih stvareh, ki jih ponuja ta krasni svet, ne bom(o) pozabljal(i) nate!
V duhu sv. Frančiška te prosim: “Naj odtrga, Gospod, mojo dušo od vsega, kar je na zemlji, pod nebom, ognjena, presladka moč tvoje ljubezni …”

Gospodov mir naj bo s teboj!

brat Jaro