BODI ZNAMENJE …

Sreda, 30. 11. 2016 – praznika apostola Andreja
(Tole pišem v NKNS-ju (beri: na Bledu) oz. na Rečici, ki jo s Turnča varuje sv. Andrej)
Rezultat iskanja slik za bled sveti andrej

Hvaljen Jezus!

Danes je pa res čudovit dan. Hvala Bogu zanj!
Bratje smo ga začeli z mašo bratstva, pri kateri se zberemo ob jutranjih urah vsako sredo. Lepo je začeti dan skupaj z brati potopljen v Jezusovo daritev. Posebnost našega obhajanja bratske evharistije je v tem, da po oznanjeni Božji besedi vsak izmed nas spregovori o tem, kako ga Gospod nagovarja. Koliko bogastva privre iz naših src …
Mene je Gospod tokrat med poslušanjem Božje besede povabil naj se na pot na Bled podam v habitu. In čeprav sem imel že vse pripravljeno, da po maši smuknem v “civilno” obleko in pohitim na avtobus, sem začutil, da je to povabilo mišljeno resno. Prav, torej v habitu! Bog že ve, komu me danes hoče poslati za znamenje.
Morda se ti tole moje pisanje zdi malce čudno, pa naj ti poskušam razložiti, kaj je v ozadju.
Odkar sem kapucin se jasno zavedam, da je habit (ups … to je redovna obleka, če slučajno ne veš) močno znamenje v tem svetu, ki je Boga izrinil nekam na rob. Velikokrat sem doživel, kako sem prav zaradi tega ker sem bil oblečen vanj, lahko ljudi nagovoril in jim spregovoril o veri, Jezusu. Nekoč, na vlaku, ko sem se vračal s Krškega, je k meni pristopilo dekle in mi reklo: “Kako si vi predstavljate Boga?” In stekel je pogovor o Bogu … In podobnih srečanj je bilo še več.
A sčasoma sem se kljub klicu, da čim več hodim v redovni obleki, odvadil tega in se – še posebej, ko sam nisem bil “dober z Jezusom” – vse bolj oblačil v navadno obleko. Tako sem lažje ostal neopazen …
No, Gospod me ne pusti pri miru. In hvala mu za to!
Tako sem danes v svet spet stopil v habitu in sem, čeprav sem se jezil, ko mi je na Bledu ušel avtobus za Rečico, doživel srečanje, ki ga brez redovne obleke ne bi bilo. Ja, Gospod, ti hočeš, da sem znamenje tvoje ljubezni v svetu. Živa kapelica za vse, ki se srečajo z mano. Naj bo tako …

Mir in vse dobro v Gospodu!

br. Jaro

IN SEM ŠEL …

Ponedeljek 1. adventnega tedna, 28. 11. 2016

Rezultat iskanja slik za advent

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Danes je precej hladen dan … Ko sem se zjutraj zapeljal s kolesom do lekarne in trgovine, me je kar nazeblo. No, zmrznil nisem in tako lahko v svoji topli sobi pišem teh nekaj misli …
Že dopoldne sem v srcu slišal povabilo, naj kaj napišem na blog, pa nisem točno vedel o čem naj pišem. Sedaj, ko se bliža večer, pa sem se odločil, da s teboj delim svoj današnji podvig.
Kot veš, mi je v precejšen izziv (beri: mi le redko uspe) redno pisati na blog. No, podobno velik izziv, če ne še večji, pa mi je skrbeti za redno fizično aktivnost. Čeprav sem se pol svojega dosedanjega življenja ukvarjal s športom, pa sem sem kot redovnik in duhovnik precej zasedel. In to ni dobro!
Tako me mnogi prijatelji, ki mi resnično želijo dobro, spodbujajo ter me celo vabijo, naj si vzamem čas za gibanje. Lahko bi rekel, da zame kar držijo besede, ki sem ji slišal iz ust neke medicinske sestre: “Duhovniki pa slabo skrbite za svoje zdravje!” In ker sem si njene besede takrat vzel k srcu, sem si na polico dal knjigo Gibanje je življenje in se odločil, da jo preberem in začnem živeti drugače. Pa ni šlo … predvsem tisti drugi, praktični del mi je vedno znova delal težave.
No, danes mi je uspelo!
Morda se ti zdi čudno, da iz take majhne stvari delam cirkus, a res sem zadovoljen, ker sem si vzel 45 minut in se odpravil na Golovec, ki je le dobrih 5 minut oddaljen od našega samostana. V roke sem vzel rožni venec, saj sem že pred leti opazil, da če se ukvarjam z naporom, ki ga moram vložiti v vzpenjanje, kaj hitro omagam. Če pa se usmerim v molitev in je moj notranji pogled uprt v Gospoda Jezusa, pa zmorem veliko več. Takšna hoja je kar dobra podoba tega, kar izkušam v vsakdanjem življenju: z Gospodom gre, brez njega omahnem. Kaj ni to že Davidova izkušnja? Pravi namreč: “Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem.”
Torej, veseli se z menoj, ker sem uspel zbrati moči in poskrbeti za “brata osla”. Bog daj, da bi to postala moja stalna praksa … Te prosim, da me podpreš s kakšno besedo pri Gospodu. Hvala!

Naj te Vseljubeči, ki prihaja, da bi nas objel, osvobodil in osrečil, obilno blagoslavlja!
BTBpM
br. Jaro

 

ZAKAJ TRPIM, ČE PA …

Ponedeljek, 21. 11. 2016 – Darovanje Device Marije

Hvaljen Jezus!
Gospod naj ti da svoj mir!

Tokrat me je k pisanju spodbudilo srečanje s trpljenjem ljudi, ki so mi dragoceni. Včeraj sem bil na obisku pri prijateljici v psihiatrični bolnišnici v Polju in Gospod se me je dotaknil po njenem trpljenju. Je na zaprtem oddelku bolnišnice in ko sem stopil med te preizkušane brate in sestre sem bil res hvaležen, da sem Kristusov duhovnik. S seboj sem imel Jezusa v drobni beli hostiji, a sem čutil, da – preden ponudim prijateljici možnost zakramentalnega srečanja z Jezusom – moram najprej prisluhniti njej. Lahko bi rekel podobno, kot je nekoč zapisal veliki Ivan Cankar ( v črtici Obhajilo), da sem se sam obhajal s Kristusom, ki živi v tej moji trpeči sestri. Prisluhnil sem ji, jo skušal sprejeti in ljubiti … Trpeči človek je res kraj, kjer prebiva živi Bog!
In še več trpljenja sem srečal v teh dneh. Moje srce se takrat, ko ga srečam, počuti tako majhno, krhko, nemočno. Velikokrat ostanem brez besed in samo Gospod je tisti, ki mi daje moč, da zdržim v tej praznini. Kaj naj rečem dekletu, ki je že tako zelo preizkušano, pa zve še, da je njena sestra zbolela za rakom? Kako naj pomagam cenjeni sestri v Gospodu, ki živi sama in nima nikogar, ki bi ji priskočil na pomoč, težave se pa kopičijo iz dneva v dan? Kako …?
In potem sem zvečer na mizici pred cerkvijo odkril Božje okolje z naslovom Zakaj trpim, če je Bog dober? V njem me je nagovorila pesem, ki jo želim danes deliti s teboj. Prisluhniva ji skupaj. Tako resnična je …

Ne govori o bolečini,
dokler nisi v duši in na telesu
prestal njene neme strahote.
Prosim, ne razpravljaj
in ne pridigaj o trpljenju,
dokler te ni njegova ostrina spremenila
v krik in molk.
Nevarno je govoriti o bolečini.
Ali veš, da prebičan viharnik nikoli več
ni cvetoča jablana?
Trpljenje te spremeni za vedno.
Oklesti te in izdolbe,
izkleše te in zmelje,
da se zaveš svojega prahu in uboštva.
Zamaje ti vero, upanje in pogum,
da postaneš povsem odvisen
od milostne molitve svojih bližnjih.
In če se bližnji umaknejo in zbežijo,
je zapuščenost neskončna.
O, Mati, ki si molče stala pod križem,
stoj mi ob strani, ko bo najbolj hudo!
Tiho prestajaj z menoj,
da skupaj prestaneva do dopolnitve.

(Nataša)

https://getalongwithgod.com/wp-content/uploads/2015/03/sufferings-of-christ-inside.jpg

VESELJE EVANGELIJA

Ljubljana – Štepanja vas, 15. 11. 2016

god bl. Marie de la Passion  Rezultat iskanja slik za marie de la passion

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Odločil sem se, da tokrat ne bom začel z opravičevanjem za to, da dolgo nisem nič napisal … Danes je namreč čudovit dan in hočem uživati ta trenutek, ko pišem, kar mi govori srce. Naj bo preteklost v rokah Usmiljenega, prihodnost naj bo izročena Previdnosti, ta trenutek pa je moj in tvoj in Njegov!
In moje srce v tem trenutku žari v hvaležnosti za vse prejeto. Predvsem pa sem hvaležen, ker smem biti Kristusov duhovnik. Zakaj ravno danes? Ker so se popoldne končali prvi duhovniški dnevi ljubljanske nadškofije na Otočcu. Ker sem smel med sobrati duhovniki dva dni okušati lepoto in pomembnost duhovništva. Ker sedaj ponovno vem, kako zelo pomembno je, da z vsem srcem pripadam Gospodu Jezusu. Da sem njegov ves in do konca!
Žal ni bilo vedno tako …
A kot sem že zapisal: danes je čudovit dan in hočem ga preživeti v veselju in svetosti. Dovolj je dnevu lastna teža. Zakaj bi se oziral nazaj, ko pa okušam, da je vse v rokah Vseljubečega?
In vem, da je to veselje, ki mi polni srce, dar Svetega Duha.
V soboto sem se mu po dolgem času spet na brez zadržkov odprl, ko sem skupaj z brati in sestrami sodeloval na seminarju Življenje v Kristusu v naši župniji. Slavili smo Jezusa, se veselili drug drugega, poslušali besede življenja v veri in odkrivali skrivnostne poti Duha. Hvala, Gospod, ker me neprestano izzivaš, ker me ne pustiš spati, ker me vodiš po poteh ljubezni, ker …
Ura je 17.07. Odpraviti se bom moral v Bizovik. Ob 18ih se bom skupaj z Bizovci daroval v Kristusovi evharistični daritvi. Danes bo to vesela daritev! O, da bi bila vsem nam v posvečenje!
Hvala ti! Bodi blagoslovljen/a!

BTBpMbr. Jaro