POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANJAJTE EVANGELIJ…

Ponedeljek, 25. 4. 2016 – god evangelista Marka

(dunajsko letališče)
Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Kot kaže bom res moral večkrat na potovanje po svetu, da bo tale moj blog bolj živ. Saj ne, da se doma ne bi nič pomembnega dogajalo, sploh ne – le takole na letališčih, ko čakam na naslednji prevoz, lažje najdem čas za pisanje.
Je pa res, da je za menoj izredno bogata izkušnja, polna presenečenj in novih spodbud.
Morda je pa res prav, da na god svetega Marka, pisca prvega evangelija in sodelavca apostolov Petra in Pavla pri misijonskem delu, napišem par misli o evangelizaciji. O tem je namreč tekla beseda na seminarju LIFT, ki sem se ga udeležil v Manili.
Dolgo časa že govorimo o potrebnosti nove evangelizacije krščanski predelov sveta. Brat Frank Padilla (laik, poročen, oče, pisec številnih knjig o evangelizaciji, glavni moderator skupnosti Zakonci za Kristusa (CFC FFL)…) zelo jasno in neposredno govori o dobro razvidnem dejstvu, da je svet potopljen v cunami zla in da danes pastir ne išče več ene izgubljene ovce temveč devetindevetdeset izgubljenih. Nič ne olepšuje naše sedanje situacije, ko pravi, da je večina katoličanov krščenih poganov, ker ne živijo svoje vere, in da je delo evangelizacije vseh tistih, ki so se oddaljili od Kristusa in Cerkve neodložljivo delo. Da mora biti evangelizacija naša prioriteta! Da mora biti takojšnja in množična!
Morda se ti zdijo gornje misli pretirane, a sam sem globoko v srcu začutil, da so resnične in z veseljem sem sprejemal vsebine, ki so nam jih podajali na seminarju. Moram priznati, da sem bil včasih prav v zadregi, ko sem občudoval gorečnost, s katero so nas mladi in stari predavatelji in pričevalci vabili k delu na širokem polju nove evangelizacije. Bolj kot kdajkoli prej mi je postalo jasno, da oznanjevanje evangelija res ne more biti človeško delo, temveč da lahko le v moči Svetega Duha, obdarjeni z njegovimi darovi, ustrezno odgovorimo na izzive sveta. Cerkev ne sme več samo čakati, jaz ne smem več samo čakati na ljudi, da bodo prišli do mene. Ponovno se moramo podati na ulice in trge in iskati ljudi ter vnemati njihova srca za Jezusa.
Kar je najlepše pri ponudbi, ki jo brat Frank prinaša kot izredno močno vizijo, oblikovano v gibanje Živi in deli Kristusa (Live Christ Share Christ – LCSC), je da je to delo laikov in klerikov in redovnikov skupaj, njeni nosilci in glavni izvajalci pa so laiki. Živi in deli Kristusa je velik dar za celotno Cerkev, saj naj bi zaživelo po župnijah in znotraj njih pomagalo k poživitvi vere vsem tistim, ki živijo posvetno.
Kot vidiš, me je sve skupaj precej prevzelo… In prav je tako! (Še veliko stvari bi lahko napisal, a je prav, da jih še prespim, uredim misli in zapiske…)
Prevzela pa me je tudi prijaznost in gostoljubnost, vernost in gorečnost mojih filipinskih bratov in sester. Bogu hvala za Filipince – preepričan sem, da Gospod po tem preprostem in preizkušanem narodu lahko svoji Cerkvi in vsemu svetu prinese novo pomlad, novo življenje, novo veselje – in vse to zarai Kristusa in njegovga veličastnega vstajenja!

BOGU HVALA!
BTBpM
br. Jaro

Plesoči berači…

Nedelja, 17. 4. 2016 -Nedelja dobrega Pastirja

Hvaljen Jezus!
Mir in vse dobro!

No, dan se tukaj na Vzhodu počasi izteka, vem pa, da ste doma še v polnem pogonu… Takole ob večerih se lahko umirim in ker internetne povezave zadnja dva dni spet delujejo, lahko kaj napišem na tale (kot pravite nekateri) preveč pozabljeni blog.
Večinoma zvečer kaj kmalu utrujen ležem k počitku, včerajšnji večer pa je bil krepka izjema. Spat sem šel šele danes in priznati moram, da se mi je zjutraj, ko sem se ob 6ih dvignil iz postelje in se začel pripravljati na sveto mašo, pošteno poznalo.
Pa vendar se je splačalo…
Bratje so me povabili na festival njihovih plesov. Na enem mestu, v Manila bay-u, je bilo zbranih več kot deset skupin, ki so predstavljale plese z različnih koncev Filipinov. Kakšni so ti plesi bi vam bolj težko povedal, ker smo zaradi nepopisne gneče na cesti – razdaljo, za katero bi ob normalnem prometu potrebovali manj kot pol ure, smo prevozili v dobrih dveh urah (meni je že pošteno zmanjkovalo potrpežljivosti, filipinski bratje pa so kar mirno sprejemali vse, kar se je dogajalo…) – zamudili skorja ves program. Sem pa smel doživeti utrip ogromne množice mladih, začutiti delček filipinske kulture in se na stojnicah oskrbeti z nekaj tradicionalnimi izdelki in spominki. Pa še na pivo smo šli…
Sedaj pa naj delim s teboj še trenutek, ki se me je najbolj dotaknil: ko smo se vračali, se nam je na enem izmed križišč ob rdeči luči približal berač z berglo. Nevsiljivo je rahlo potrkal na okno in potem čakal… Za njim je prišel še drugi, ki je ravno tako močno šepal… Moram reči, da sem se revščine ob cestah v Manili in Quezon Cityju že kar navadil, a tokrat me je ganilo, ko sem – krepko čez polnoč – na cesti med avtomobili zagledal fantka in punčko, ki sta se postavila pred enega izmed avtomobilov in odplesala kratek ples. Potem sta pristopila k oknu avtomobila in čakala, da bosta kaj dobila… Pretresljiv pogled na otroke z ulice…
Bratje pravijo, da jih je precej. Redovniki se jim trudijo pomagati in imajo zanje poseben program. Vlada pa le malo stori. Naredila je le to, da so jih v času, ko je sv. Janez Pavel II. obiskal Manilo, odpeljali za pet dni na morje, tako da so jih “skrili” pred očmi papeža. Tako pravijo bratje…
Jaz pa pravim: Filipinci so izredno ljudstvo, prijazno in ponižno, a imajo tudi veliko problemov. V času, ko sem tu poteka intenzivna kampanja pred predsedniškimi volitvami. Bog daj, da bi novi voditelj, ki ga bodo izbirali v maju, res zastavil vse svoje moči za dobro teh plemenitih ljudi.

Vse dobro v Gospodu!
Lep pozdrav v Evropo, v sončno deželo Slovenijo!

BVBpM

br. Jaro, še vedno “filipinski”

Pogovori se s Pastirjem…

Lipa (Filipini), 15. 4. 2016

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Najprej naj razložim naslov…
Ko sva se danes z br. Alexom peljala iz Manile proti Lipi, sem ob cesti opazil več velikih plakatov, ki opozarjajo na Boga – Filipincem pač ni ne vem kako težko navzven pokazati, da so verni. Nagovoril me je predvsem eden, ki se je glasil nekako takole: “Ne moreš spati? Ne štej ovčk, pogovarjaj se s Pastirjem!” Duhovito in duhovno hkrati, kajne?
Moje bivanje na Filipinih je res blagoslovljeno! Najprej po bratih, ki me sprejemajo in razvajajo. Potem po ljudeh, ki so preprosti, a zelo odprti in prijazni. Vsak, ki mu sežem v roko, se z mojo roko dotakne svojega čela in tako prosi za blagoslov… Me kar gane ta gesta…
Je pa tu tudi veliko revščine. Vse je bolj skromno. Večina ljudi živ preprosto in zadovoljno življenje, sem pa videl tudi tiste, ki živijo kar na pločniku ob zelo prometnih cestah. Bog se jih usmili!
Od znamenitosti sem najprej spoznal “jeepnies” – poltovornjake za prevoz ljudi. To je najbolj uporabljano prevozno sredstvo preprostih ljudi v Manili in okolici. Še cenejši so sicer mototricikli, ki pa vozijo le na krajše razdalje. Nekaj podobnega sem videl že v Limi.
Tule v Lipi imajo naši bratje čudovit dom duhovnih vaj sredi mesta. Prava oaza, v katero sodi tudi samostan sester klaris kapucink. Ko sem prišel sem, so mi rekli, da je na duhovnih vajah trenutno okrog 300 ljudi.
Bratje so preprosti in zelo veseli. Pravi kapucini. Morda se pa še sam nalezem njihovega veselja in vam ga kaj prinesem…
Naj bo za tokrat dovolj. Čez nekaj minut imamo skupno molitev…

Bog naj vas blagoslavlja tudi po mojih filipinskih molitvah!
BTBpM

br. Jaro “filipinski”

https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/736x/81/2a/ab/812aab5077ec257d42ffc1207bf9b6f3.jpg

Na daljni Vzhod…

Sreda, 13. 4. 2016

Mir in dobro! Hvaljen Jezus!

Okrog mene vsi govorijo neke čudne jezike (kitajsko, filipinsko,…) le tu in tam se zasliši kakšna “domača” angleška beseda…
Sem na letališču v Hong Kongu in čez slabe dve uri bomo poleteli proti Manili, ki je naš končni cilj. Potujem skuoaj z Mikeom in njegovo ženo in res sta prijetna družba – pa še gostoljubna sta zelo, kar meni, Gorenjcu, kar ustreza…
Od doma (beri: iz Štepanje vasi) sem se odpravil že v ponedeljek zjutraj, potem s prijateljem Milanom do Dunaja, kjer sem prespal pri Mikeovi družini. Sledil je jutranji let z Dunaja v Dusseldorf, kjer pa smo zaradi tehnične okvare na letalu Cathay Pacific obtičali za dobrih osem ur. Kar utrujen sem od tega dolgega čakanja… No, Gospod že ve, zakaj je bilo to potrebno – šola potrpežljivosti? Najverjetneje!
Let do Hong Konga, ki smo ga dočakali okrog pol osmih zvečer, je trajal enajst ur – pogledal sem si film o poškodbah možganov pri igralcih ameriškega nogometa, si vzel čas za molitev in potem spal po koščkih tja do enajstih (seveda že po hongkonškem času (so 6 ur pred nami).
Na hongkonškem letališču – ki je res ogromno – je druščina pisana. Srečal sem tudi tri budistične menihe, a se niso kaj dosti zmenili zame. Škoda, kakšna fotka z njimi bi bila lep spomin…
Kaj vse me čaka na tej poti vere ne vem. Zaupam pa, da bo seminar Živi in deli Kristusa, na katerega sem namenjen, blagoslovljen…
Še posebej če boš tudi ti pristavil kakšen očenaš ali dva.Hvala!

Se še oglasim…

Vse dobro v Gospodu! BTBpM

br. Jaro Hongkonški