1. adventna nedelja, 30. 11. 2014

Hvaljen Jezus! Mir in vse dobro!

Nepričakovano sem se vsedel za računalnik in glas Duha me je “prisilil”, da kot odmev na današnje dopoldne napišem par vrstic in jih delim s teboj…
Prvi vzgib za pisanje se je prebudil v meni zaradi današnjega prvega berila iz knjige preroka Izaija; tako polno hrepenenja po Božjem sestopu v naše življenje je, da celo moje razvajeno in precej otrdelo srce ni moglo preslišati Glasu. Skupaj s prerokom sem si zaželel zakričati: “Predri nebo in pridi dol! Sestopi v moje življenje, Gospod! Že dolgo te čakam, dolgo hrepenim po tvojem obličju, po bližini, ki rešuje!” In to hrepenenje, ki se je – tako nepričakovano – prebudilo v meni, lahko pomeni samo eno, da je Gospod že prej močno zahrepenel po meni. Njegov sestop se je že zgodil, kajti brez njega mojega srca ne bi premaknil nihče…
In še nekaj se je zgodilo danes dopoldne. Srečal sem se z mlado ženo, ki me je s svojo življenjsko zgodbo nagovorila in me spodbudila, da vzamem svojo vlogo duhovnika spet bolj zares. Kako potrebni smo drug drugemu kot sopotniki skozi življenje, kako čudovite stvari se zgodijo, kadar si prisluhnemo, se začutimo, se blagoslavljamo s tiho, ljubečo pozornostjo. Gospod, rad bi bil v moči tvojega Svetega Duha blizu vsem, ki trpijo, ki iščejo pogled, nasmeh, besedo upanja in tišino sočutne bližine. Tak, kot sem, se ti na začetku tega adventnega časa ponovno dajem na razpolago. Pričakujem te, Gospod – zase in za vse, ki so mi zaupani – in s teboj vse tiste velike stvari, ki jih delaš v življenju svojih ljubljenih!
Toliko za danes…

Hvala, ker me s tem, ko prebiraš te moje misli, blagoslavljaš!

Naj Bog blagoslovi tudi tebe! BTBpM

br. Jaro

Petek, 21. 11. 2014 – Darovanje Device Marije

Hvaljen Jezus! Mir in dobro!

Prišel je čas, da spet napišem par vrstic in s teboj delim vsaj nekaj trenutkov svojega življenja. Bogastva, ki ga Gospod sipa vanj, je več kot dovolj za debele knjige, a to kar zmorem zapisati je veliko bolj skromno. Pa nič ne de, da bi le bila moja dejanja zapisana v knjigi življenja…
Včeraj sem spet obiskal NKNS. Morda je komu znano, kaj ta kratica pomeni, a naj vseeno razložim, da gre za “najlepši kraj na svetu”. Kje je to, se morda sprašuješ? Seveda, nedvomno je nekje v Sloveniji, saj so že naši veliki mojstri besede pisali, da je slovenska zemlja podobna raju. Na to temo sem nekoč na vlaku proti Mariboru slišal vic, v katerem Bog deli zemljo posameznim narodom in – ker je tako majhen – pozabi na slovenskega. Vsemogočni se znajde v neljubi zadregi, saj je vso zemljo že razdelil. Vendar najde izjemno rešitev in Slovencem podari svoj “vikend”. Ja, naša domovina je res polna lepot!
No, NKNS je širši množici ljudi znan pod imenom Bled. To je moj domači kraj in ponosen sem – čeprav brez vsakršnih zaslug – da sem mladost preživel tam. Da je najlepši med vsemi kraji, pa ni moja iznajdba. Dva velika moža, duhovna velikana, br. Alois iz Taizeja in že pokojni br. Ignacio Larranaga sta ga razglasila za kraj posebne lepote.
Torej… Včeraj sem bil doma.
Večino časa sva z bratom Gregom sedela pred računalnikom – hvala bruder, ker si mi tako potrpežljivo vse spravil v red. Nekaj minut pa sem si le vzel za sprehod v hladnem novemberskem dnevu. Obiskal sem cerkvico sv. Andreja na Turnču, ki ponosno kraljuje nad Rečico – to je tisti del Bleda, ki smo mu v času prvega svetovnega prvenstva v veslanju na naših tleh tako ponosno rekli Teheran (zdelo se nam je nekaj posebnega in nismo dosti vedeli o resničnih razmerah v Iranu v času islamske revolucije).
Ob povratku sem si vzel nekaj časa za uživanje trenutka. Ustavil sem se ob čredi ovc, ki so spokojno mulile travo tik ob cesti proti Gorjam. Opazoval sem jih in jih blagroval, ker se je Gospod Jezus hotel imenovati Jagnje Božje. Pa tudi brat Frančišek je svojega zvestega sopotnika brata Leona imenova ovčica Božja. In kar naenkrat se mi je pogled ustavil na jagnjetu povsem črne barve. Le na vrhu glave in na koncu repa je imelo belo liso. Razmišljal sem o tem, kako čudno je, da se je za tiste, ki (negativno) izstopajo med ljudmi, prijelo ime črna ovca. Po videnem bi bil to prej kompliment kot negativna oznaka…
Črna ovčka torej sploh ni napačno biti. Še posebej če je povdarek na besedi ovčka, ki že takoj, ko jo slišim, v meni prebudi podobe majhnosti, ponižnosti, krotkosti…
Spomniti se hočem vseh tistih, ki so v družbi ožigosani kot črne ovce in jih blagosloviti. Pa spodbuditi hočem sebe in tebe, da bi bila kot tista črna ovčka, tako drugačna in vendar tako ljubka. Predvsem pa Bogu tako ljuba!

Vse dobro ti želim!

Bog te blagoslovi po Mariji!

br. Jaro, manjši brat kapucin